Tiskane izdaje
Fizik Stephen Hawking, eden najpametnejših ljudi na planetu homo sapiensa, je pred kratkim napovedal nekaj skorajda heretičnega, kar ne šteje ravno za predpraznično ali novoletno čestitko, polno veselja, umirjenosti, spodbudnih besed in optimizma. Človeštvo je opozoril, da nam je verjetno preostalo samo še okoli tisoč let življenja na Zemlji, pred neizogibnim izumrtjem pa nas lahko rešijo le kolonije, ki bi jih ustanovili nekje v našem osončju. Po njegovem mnenju nas čedalje bolj ogrožajo umetna inteligenca (AI), zlasti posebno uničevalna avtonomna orožja, kakor tudi drugi sovražniki, proti katerim se niti približno ne znamo bojevati. Že mogoče, toda trenutno nam preti precej drugih nevarnejših kataklizem, med drugim velikanski prepad med revnimi in bogatimi, neskončna pogoltnost, tiranija denarja in kapitala, vojaški spopadi, verska nestrpnost, podnebne spremembe, pomanjkanje vode in energije, prenaseljenost, terorizem, globalne pandemije in migracije.
Mar res drži, kar je zapisal Brian Aldiss v futurističnem romanu Finches of Mars (Vrabci z Marsa), da se ne moremo izboljšati, ker se bodo reči le poslabšale in se še naprej slabšajo, dokler se ne bo začela dokončna katastrofa, zato moramo ločiti resnično razsvetljene ljudi od velike povprečne večine, ki živi v neznanju in zablodi? Zato moramo nadaljevati potovanja v vesolje, da bomo lahko ohranili in ustvarili svojo prihodnost, pravi genialni Hawking, pri čemer je treba biti zelo previden zlasti v prihodnjih desetletjih, ker samozadostnih kolonij na Marsu ne bo mogoče ustanoviti vsaj še nadaljnjih sto let.
Pravna ureditev medčloveških odnosov v vesolju
No, ni nujno, da to res drži, če upoštevamo prizadevanja Nase, Ese in drugih organizacij, ki raziskujejo vesolje, denimo ambiciozne slovenske Spacelink. Njihovo delo spodbujajo in bogatijo sveže ideje, konkretni projekti in dinamično razmišljanje vizionarskega milijarderja Elona Muska, ustanovitelja, izvršnega direktorja in glavnega načrtovalca podjetja SpaceX, soustanovitelja in predsednika uprave podjetja SolarCity ter po mnenju revije Forbes enega najvplivnejših ljudi na svetu.
Prva ženska in moški se bosta najverjetneje družno sprehodila in popeljala po Marsu že čez petnajst ali dvajset let, zato bi se morali bolje pripraviti tudi na družbene vidike takšnih misij, recimo na temeljito pravno ureditev različnih oblik medčloveških odnosov onkraj trenutnega zemeljskega prebivališča. Na enega od pomembnih problemov je opozoril izmišljeni astronavt Mark Watney v filmu The Martian (Marsovec), ki ga je posrečeno zaigral karizmatični Matt Damon. Vprašal je, kdo je lastnik rdečega planeta in ali njegov pravni položaj res ureja režim mednarodnih voda alias odprtega morja in ali je zato pravzaprav pirat, ker je stopil na krov vesoljske ladje Ares 4 brez izrecnega dovoljenja lastnika?
Skladno z določbami pogodbe o vesolju iz leta 1967 (Outer Space Treaty), za vesolje, vštevši Luno in druga nebesna telesa (denimo Mars), ne veljajo zakoni o dodelitvi in prisvojitvi območij posameznim državam, zato si ne smejo prilastiti pravice do teh teritorijev z vojaško zasedbo ali kakor koli drugače. Ta območja morajo raziskovati in uporabljati tako, da njihovo ravnanje koristi vsem državam in človeštvu ter je v njihovem skupnem interesu, ne glede na posamično gospodarsko ali znanstveno razvojno stopnjo. Vse države morajo imeti pravico do raziskovanja in uporabe vesolja brez diskriminacije, pri čemer so dolžne upoštevati načelo enakopravnosti in mednarodno pravo ter omogočati prost dostop do vseh območij na nebesnih telesih. Poleg tega morajo zagotavljati neomejeno znanstveno raziskovanje v vesolju ter omogočati mednarodnim podjetjem takšne podvige in jih spodbujati. Države pogodbenice se strinjajo, da bodo še naprej raziskovale in izkoriščale vesolje v sozvočju z mednarodnim pravom, še posebno z ustanovno listino Združenih narodov; prizadevale si bodo vzdrževati mednarodni mir in varnost ter spodbujale mednarodno sodelovanje in medsebojno razumevanje.
OZN naj vzpostavi medplanetarno regulativo
Vesolje ureja še nekaj mednarodnih pogodb, denimo sporazum o reševanju astronavtov, njihovem povratku in vračanju predmetov, izstreljenih v vesolje; konvencija o mednarodni odškodninski odgovornosti za škodo, ki jo povzročijo vesoljska vozila; konvencija o registriranju v vesolje lansiranih objektov in sporazum, ki ureja aktivnosti držav na Luni in drugih nebesnih telesih. Na področju mednarodnega vesoljskega prava ima najpomembnejšo vlogo Urad Združenih narodov za vesoljske zadeve (UNOOSA), ki ima sedež na Dunaju in je pristojen za spodbujanje mednarodnega sodelovanja pri miroljubni uporabi vesolja. Urad deluje kot sekretariat za edini odbor generalne skupščine, ki se ukvarja z mednarodnim sodelovanjem na tem področju (COPUOS). Raziskuje mnogotere koristi, ki jih vesolje ponuja človeštvu, med drugim vprašanja, povezana s poljedelstvom, zdravstvom, okoljem, trajnostnim razvojem, izobraževanjem, človeško naselitvijo, prevozom, sporazumevanjem, humanitarno pomočjo, mednarodnim mirom in varnostjo, ter druga vprašanja, povezana z vesoljem in vodo, predmeti v bližini Zemlje, vesoljskimi odpadki in zaznavanjem na daljavo.
Toda to ni več dovolj, zato tudi predlagam Organizaciji združenih narodov z novoizvoljenim obetavnim političnim Frančiškom na čelu, naj ustanovi mednarodno in multidisciplinarno projektno skupino za Mars (Mars Task Force), ki bi pregledala obstoječe mednarodno in evropsko pravo ter nacionalne predpise, jih nadgradila ali prilagodila ali vzpostavila novo poenoteno medplanetarno regulativo (zaenkrat za naše osončje), ki bo urejala morebitne specifične »vesoljske« vidike človekovih pravic in dolžnosti, prevoz posadk, potnikov, živali in blaga, tamkajšnja rojstva, smrti, dedovanja, poroke, delovna razmerja, lastninske pravice, pogodbe, kazniva dejanja, upravo, pravne postopke itd.
Nemara je to problematika, ki bi se je lahko lotila tudi Komisija Združenih narodov za mednarodno pravo, kjer ima Slovenija že vrsto let svojega uglednega predstavnika, prof. dr. Ernesta Petriča, s katerim sva se o tej možnosti nedavno že pogovarjala. Svetovljanom in modrecem, med katere se kajpak ne prištevam, se namreč ne glede na starost skorajda nobena téma ne zdi utopična in preuranjena, kajti bistveno boljša je preventiva kot kurativa ali represija. Po toči zvoniti je prepozno, nanjo pa se je moč pripraviti.
Velike pobude
Leta 1988 je še en vizionar iz iste majcene sredozemske otoške države, profesor David J. Attard, direktor Inštituta za mednarodno pomorsko pravo (IMO IMLI) in sodnik na Mednarodnem sodišču za pravo morja (ITLOS) v Hamburgu, vnovič opozoril mednarodno javnost na svojo drobceno domovino, potem ko je vlada Malte upoštevala njegovo sugestijo in zaprosila Združene narode, naj ukrepajo in zaščitijo globalno podnebje kot skupno dediščino človeštva. Na podlagi njegovega predloga so leta 1992 države sprejele okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja, ki s svežnjem sprememb in dopolnitev še vedno predstavlja eno poslednjih upanj za rešitev modrega planeta, ki je vse manj takšne barve po zaslugi morskih površin ali modrosti, ampak postaja temačnejši zaradi sopenja, dušenja, taljenja, usihanja in umiranja. Pogodbenice te konvencije »priznavajo, da so sprememba podnebja na Zemlji in njeni škodljivi učinki skupna skrb vsega človeštva.«
Kleno povedano: kakor pravo morja skrbi za morsko in oceansko dno in njegovo podzemlje zunaj mejá državne jurisdikcije z vzpostavitvijo mednarodnega režima na tako imenovani Coni, tako bi tudi Mars morali razglasiti za skupno dediščino človeštva.
Mednarodna marsovska skupnost
Kajti mi, ljudje božji ali po kakšni drugi podobi ustvarjeni, imamo edinstveno priložnost za vzpostavitev enotne marsovske mednarodne skupnosti, za katero bi veljalo medplanetarno pravo in svetovni etos (Weltethos). Vodili bi jo politično neodvisni voditelji in upajmo, da bo strpno in sočutno spoštovala in negovala različne kulture, religije, običaje, navade, moralo, umetnost in vse, kar pripada pozabljenemu humanizmu.
Zaradi praktičnih in varnostnih razlogov bi moral bržkone veljati le en uradni jezik, s katerim bi se prebivalci sporazumevali v službenem času, verjetno angleščina kot lingua franca ali morda celo esperanto, čeprav je umetno zložen in se verjetno niti onkraj naše sedanje prisotnosti ne bi uspešno uveljavil zaradi pomanjkanja tradicije in čustvene moči maternega jezika.
Poskušajmo si kot večni John Lennon zamišljati, let us imagine, da ne bi imeli držav, religij in lastnine, da ne bi bilo pohlepa ali lakote, da ne bi bilo ničesar, za kar bi bili pripravljeni ubijati ali umirati, da pod nami ne bi bilo pekla, zgoraj nad nami pa bi se zrcalilo zgolj svetlo nebo. So vse to res le sanje ali utopija, če bi si radi predstavljali bratstvo med vsemi ljudmi in svet, ki bi živel kot ena samcata celota? V starorimski religiji in mitologiji je bil Mars bog vojne in varuh poljedelcev, zdaj pa imamo zgodovinsko in morda zadnjo priložnost, da ga spremenimo v mednarodno, medplanetarno ali celo medvesoljsko božanstvo miru, sočutja, sodelovanja, blaginje in sreče za vsa čuteča bitja. Na Marsu naj bodo vojne prepovedane, tako kot je hrepenel vrli Vid Pečjak v slovenski inačici Malega princa, ki jo poznamo pod naslovom Drejček in trije Marsovčki.
V prvi polovici letošnjega leta Malta prvič predseduje Svetu Evropske unije; nemara je to priložnost, da ta pomembna kozmopolitska državica stori še en pogumen kvantni skok od zlatih evropskih zvezdic do dejanskih v vesolju ...
Red. prof. dr. Marko Pavlih,
prodekan za raziskovalno in razvojno delo in predstojnik pravne katedre UL Fakulteta za pomorstvo in promet
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Članek je bil najprej objavljen 3. januarja 2017 v IMLI e-News, Vol. 14, No. 15 in je bil razposlan naslovnikom v več kot 130 državah.
