Tiskane izdaje
Vojna se je končala. Družine so se vrnile v svoje kibuce v bližini Gaze. Vrtci so znova odprli svoja vrata. Veljala je prekinitev ognja, ki so jo vedno znova podaljševali. Očitno sta bili obe strani izčrpani.
Nato pa se je vojna nenadoma vrnila.
Kaj se je zgodilo? Hamas je sredi prekinitve ognja izstrelil raketo proti Beršebi.
Zakaj? Brez razloga. Saj veste, kakšni so teroristi. Žejni krvi. Ne morejo si pomagati. So kot škorpijoni.
A vse skupaj ni tako preprosto.
Pogajanja v Kairu so bila vse bližje uspešnemu dogovoru. Vsaj tako se je zdelo. Toda Benjamin Netanjahu se je znašel v težavah. Egiptovski osnutek sporazuma o dolgotrajni prekinitvi ognja je skrival celo pred svojimi sodelavci v kabinetu. O vsem skupaj so bili obveščeni le preko medijev, ki so podatke o tem dobili od palestinskih virov.
Kot kaže, je v osnutku zapisano, da bodo blokado v veliki meri ublažili, če že ne v celoti odpravili. Pogovori o gradnji pristanišča in letališča naj bi se začeli v roku enega meseca.
Kaj? Kaj je iz vse te zgodbe dobil Izrael? Po vsem streljanju in ubijanju, v katerem je izgubilo življenje tudi 64 izraelskih vojakov, in po vseh veličastnih govorih o naši odmevni zmagi naj bi bilo to vse? Nič čudnega, da hoče Netanjahu prikriti ta dokument.
Izraelsko delegacijo so poklicali domov, ne da bi ga podpisala. Razkačeni egiptovski posredniki so dosegli dodatno 24-urno podaljšanje prekinitve ognja, vendar sta bili obe strani prepričani, da ga bodo vedno znova podaljšali. In nato se je zgodilo.
Približno ob 16. uri so bile na Beršebo izstreljene tri rakete, ki so padle na nenaseljeno območje. Brez opozorilnega alarma. Nenavadno pa je, da je Hamas izstrelitev zanikal in tudi nobena druga palestinska organizacija ni prevzela odgovornosti za napad. To je čudno. Po vsakem prejšnjem raketnem napadu iz Gaze je katera od palestinskih organizacij ponosno razglasila, da je to njeno delo.
Kot običajno so se izraelska letala nemudoma podala na maščevalni pohod in bombardirala hiše na območju Gaze. In kot po navadi so se na Izrael vsule rakete. (Sam sem slišal prestrezanje v Tel Avivu).
Običajno dogajanje? Ne povsem.
Najprej se je razvedelo, da je vojska nekaj ur pred raketnim napadom izraelske prebivalce v bližini Gaze opozorila, naj se umaknejo v zaklonišča in na »varna območja«.
Nato se je izkazalo, da je prva hiša v Gazi, ki jo je zadela raketa, pripadala družini vojaškega poveljnika Hamasa. Ubiti so bili trije ljudje, med njimi dojenček in njegova mati.
Potem pa se je razširila novica: to je bila družina Mohameda Deifa, poveljnika brigad Kasam, vojaškega krila Hamasa. (Kasam je palestinski junak, prvi upornik proti britanski vladavini v Palestini v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Britanci so ga izsledili in ubili.) V torkovem napadu sta bila ubita Deifova žena in sin. Kot kaže, Deifa ni bilo v hiši.
To samo po sebi ni nič čudnega. Deif je preživel že najmanj štiri poskuse atentata. Izgubil je oko in nekaj udov, a je do zdaj preživel vse napade.
V minulih nekaj letih so ubili na ducate njegovih poveljnikov, političnih in vojaških sodelavcev ter podrejenih. On pa je čudežno preživel.
Zdaj je prvi na izraelskem črnem seznamu. Najbolj iskan in najbolj preganjan palestinski aktivist, »sin smrti« številka 1, kar je precej biblični naziv, ki ga v Izraelu uporabljajo za tiste, ki so se jih namenili usmrtiti.
Tako kot večina drugih prebivalcev območja Gaze, je tudi Deif otrok beguncev iz Izraela. Njegova družina je pribežala iz vasi Kavkaba, ki leži nedaleč od Gaze in je zdaj del Izraela. Sam sem šel skozi to vas med vojno leta 1948, preden so jo zravnali z zemljo.
Za izraelsko varnostno službo je Deif nagrada, ki je vredna kršitve prekinitve ognja in ponovnega zanetenja vojne.
Za številne obveščevalne agencije po vsem svetu, vključno z ameriško in rusko, je umor šport in umetnost.
Izraelci so prepričani, da nosijo v tem športu zlato medaljo.
Atentat je zapleten postopek. Zahteva veliko časa, strokovnega znanja, potrpežljivosti in sreče. Njegovi izvajalci morajo rekrutirati ovaduhe, ki so v bližini žrtve, namestiti elektronske naprave in pridobiti natančne informacije o vsakem žrtvinem premiku. Ko se pokaže prava priložnost, morajo svoj načrt izvesti v vsega nekaj minutah.
Zaradi tega ni časa za odobritev akcije od zgoraj. Mogoče je varnostna služba (pogosto imenovana Šin Bet) dobila dovoljenje od Netanjahuja, ki je njen edini politični šef, mogoče pa tudi ne.
Očitno pa je bila obveščena, da bo Deif obiskal svojo družino in je presodila, da je to zlata priložnost. Mesece, pravzaprav leta, je Deif živel podtalno in to v dobesednem smislu − nekje v labirintu podzemnih hodnikov, ki so jih izkopali njegovi možje pod Gazo. Nikoli ga niso opazili.
Od začetka zadnje vojne vsi pomembni voditelji Hamasa živijo pod zemljo. Vsi od Ismaila Hanije navzdol so poniknili. Zaradi neomejenega zračnega nadzora Izraela z (brezpilotnimi) letali je takšno vedenje priporočljivo, saj Hamas nima protiletalskega orožja.
Zdi se mi zelo nenavadno, da bi Deif tvegal življenje z obiskom svoje družine. Toda Šin Bet je dobila namig in mu verjela. Tri nepričakovane rakete, izstreljene na Beršebo, so služile za izgovor za končanje prekinitve ognja in ponovni začetek vojne.
Pravih ljubiteljev umetnosti izvedbe atentata ne zanimajo preveč politične ali vojaške posledice njihovih dejanj. »Umetnost zaradi umetnosti«.
Prejšnja vojna v Gazi, pred dvema letoma, se je, mimogrede, začela na enak način. Izraelska vojska je ubila dejanskega voditelja brigad Kasam Ahmeda al Džabarija. Vojna z nekaj sto mrtvimi, ki je temu sledila, je bila samo postranska škoda.
Džabari je takrat nadomeščal Deifa, ki je okreval v Kairu.
Vse to je seveda preveč zapleteno za ameriške in evropske diplomate, ki imajo radi preproste zgodbe.
Bela hiša se je na obnovitev sovražnosti nemudoma odzvala z obsodbo Hamasa zaradi izstrelitve raket in s ponovnim zatrjevanjem, da »ima Izrael pravico do samoobrambe«. Zahodni mediji so ta stavek papagajsko ponavljali.
Ne glede na to, ali je Netanjahu vedel za poskus atentata ali ne, je bil to zanj izhod iz zagate. Bil je namreč v položaju mnogih voditeljev v zgodovini, ki so začeli vojno in nato niso vedeli, kako jo končati.
V vojni imajo voditelji veličastne govore z obljubami o zmagi in velikih dosežkih. Te obljube se le redkokdaj uresničijo. (Če pa se, kakor na primer tiste iz Versaillesa leta 1919, lahko to zadevo samo še poslabša.)
Če ne drugega, je Netanjahu nadarjen tržnik. Obljubljal je veliko in ljudje so mu verjeli ter mu namenili kar 77-odstotno priljubljenost. A čeprav je egiptovski osnutek predloga za stalno prekinitev ognja izrazito v prid Izraela, je daleč od tega, da bi pomenil zmago za Izraelce. Je zgolj potrditev, da se je vojna končala neodločeno. Netanjahuju se je tako uprl njegov lastni kabinet, javno mnenje se je začelo odvračati od njega. Ponovno vojskovanje ga je torej rešilo iz zagate.
Toda kaj zdaj?
Svetovna javnost vedno bolj kritizira bombardiranje prebivalcev Gaze, vanj pa vse manj verjamejo tudi sami Izraelci. Geslo »bombardirajmo jih, dokler nas ne bodo več sovražili«, očitno ne deluje.
Alternativa temu je vdor na območje Gaze in njegova popolna okupacija. Tako bi bili Deif in njegovi možje prisiljeni priti na površje, kjer bi jih pobili. Toda ta alternativa je nevarna.
Ko sem bil vojak v vojni leta 1948, so nas učili, da naj se nikoli ne zapletemo v položaj, v katerem je sovražnik brez izhoda. V tem primeru se namreč bori do konca in nam lahko prizadene veliko škode.
Iz območja Gaze ni izhoda. Če bi bilo izraelski vojski ukazano, naj zavzame celotno območje Gaze, bi temu sledili siloviti boji, v katerih bi bilo ubitih in ranjenih na stotine Izraelcev in na tisoče Palestincev. Uničenje bi bilo neizmerno. Premier pa bi bil ena od političnih žrtev spopada.
Netanjahu se tega dobro zaveda in zato tega noče izvesti. Toda kaj drugega lahko stori? Skorajda bi se nam lahko zasmilil.
Seveda bi lahko ukazal vojski, da okupira posamezne dele Gaze, kakšno vas tukaj, pa kakšno mesto tam. Toda tudi to bi povzročilo smrt in uničenje, brez opazne koristi. Na koncu bi bilo nezadovoljstvo javnosti povsem enako.
Prejšnji teden je Hamas zagrozil, da nam bo »odprl vrata pekla«. Ta grožnja je komajda ganila prebivalce Tel Aviva, toda za vasi in mesta v bližini Gaze je to resnični pekel. Žrtev je malo, a strah je uničujoč. Družine z otroki množično zapuščajo območje. Po obnovitvi miru se vrnejo na domove, a jih že naslednja raketa spet odžene stran.
Njihov nezavidljiv položaj vzbuja močne čustvene odzive po vsej državi. Tega ne more prezreti noben politik, še najmanj premier. Končati mora vojno in jo prikazati kot zmago. A kako to doseči?
Egiptovski diktator poskuša pomagati. Prav tako Obama, čeprav je jezen na Netanjahuja in ne prenaša njegove predrznosti. Prav tako Mahmud Abas, ki se boji zmage Hamasa.
Toda trenutno je končna odločitev v rokah sina smrti Mohameda Deifa, če je seveda še živ in zdrav. Če ni, pa v rokah njegovega naslednika.
Če je še vedno živ, ga umor njegove žene in otroka bržkone ni spremenil v bolj blagega in mirovniško razpoloženega moža.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
