Tiskane izdaje
Slovenija se je v zadnji krizi hudo opekla, izgubili smo celo desetletje razvoja. Ali smo se iz teh izkušenj kaj naučili ali bomo še naprej ponavljali stare napake, podedovane še iz nekdanje Jugoslavije? Vse kaže na ponoven velik padec v prihodnji krizi, ki se po pravilih valovanj v razvoju nedvomno približuje. Poglejmo samo nekaj značilnih pojavov.
Zviševanje plač
Čeprav leta 2016 še nismo dosegli bruto domačega proizvoda (BDP) iz leta 2008, so bile plače že krepko višje, neto plača se je z 890 evrov leta 2008 povišala na 1040 evrov julija letos (17-odstotna rast). Minimalna plača se je v tem obdobju povišala za 42 odstotkov, s 571 na 813 evrov, ter je presegla minimalno plačo nekaterih razvitejših držav. Zvišanje plač je bilo nerazumno, vendar se celo pospešuje. Stavkovni sporazum s policisti njihove plače v povprečju zvišuje na okoli 1285 evrov neto.
Od oktobra naj bi 60.000 najniže plačanih v javnem sektorju (do vključno 26. plačnega razreda) prejemalo do tri razrede višje plače. Za odpravo anomalij bodo namenili 71,4 milijona evrov proračunskih sredstev. Novembra naj bi zdravniki dobili izplačila za variabilno nagrajevanje, ki bi lahko znašalo do 25 odstotkov plače. Marca je bilo dogovorjeno tudi napredovanje zdravnikov, 1216 evrov na mesec (300 evrov več) naj bi dobili mladi zdravniki in 1833 evrov neto višji zdravniki z 12 leti delovne dobe.
Vlada je z ločenim priznanjem upravičenosti zahtev policistov in zdravnikov tako rekoč pozvala vse sindikate v javnem sektorju, naj gredo po isti poti. Prvi so na vrsti gasilci. Potekajo tudi pogajanja o odpravi 57. razreda (plačnega stropa) za zdravnike, kar naj bi veljalo tudi za znanstvenike, univerzitetne profesorje in umetnike. To bi pomenilo dvig bruto plače s 3960 evrov v 57. plačnem razredu na 5419 evrov v 65. razredu (neto z 2322 evrov na 3072 evrov). Ministrstvo za javno upravo v to ne privoli, vztrajajo pri največ 60. razredu. Zato zdravniki za november že napovedujejo ponovno stavko, čeprav so že nekaj let med 50 najbolje plačanimi javnimi uslužbenci praviloma samo zdravniki.
Višje plače so že julija zahtevali v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), odločno so zanje tudi sindikati vzgoje, izobraževanja in znanosti (Sviz). Pri tem kažejo na mednarodno primerjavo držav OECD, ki namenjajo za izobraževanje 5,2 odstotka; pri nas se je delež BDP zmanjšal s 5,2 odstotka leta 2007 na 4,6 odstotka leta 2016. Zato je povprečna osnovna bruto plača v izobraževanju 1738 evrov, v državni upravi 2287 evrov in v zdravstvu celo 2378 evrov. Volilno leto lahko ta povišanja še pospeši.
V boj za višje plače se je pognalo še novo vodstvo Gospodarske zbornice Slovenije (GZS). Vlada je lani razbremenila 13. plačo plačila dohodnine do 70 odstotkov povprečne plače v Sloveniji, še vedno pa je zanjo treba plačati prispevke. GZS zdaj predlaga, da bi razbremenitev z dohodnino veljala do 100 odstotkov povprečne mesečne plače (1600 evrov bruto). Zbornica predlaga podoben pristop tudi pri regresu – zvišanje meje s 70 na 100 odstotkov povprečne plače bi za zaposlene pomenilo okoli 200 evrov več. Medtem ko je v državah OECD v povprečju delovno aktivnih 60 odstotkov starejših od 55 let, je takih v Sloveniji le dobra tretjina.
Posledice za proračun
Upokojenci so ustvarili družbeno bogastvo, ki ga sedanja generacija politikov ter od njih imenovani direktorji in nadzorniki tako z lahkoto zapravljajo in razprodajajo. V nasprotju s plačami so pokojnine v letih krize mirovale. Dobiva jih 30 odstotkov prebivalstva (615.000 državljanov). S 606 evrov leta 2008 se je povprečna starostna pokojnina povišala na 622 evrov leta 2009, potem pa je do leta 2006 celo padla na 616 evrov. S 1. januarjem letos se je povišala za 1,15 odstotka, na 619 evrov julija 2017; tako je še vedno pod ono iz leta 2009. Razmerje med povprečno pokojnino in povprečno plačo se je znižalo s 67 odstotkov decembra 2000 na 57 odstotkov decembra 2016.
Lani je pod pragom revščine živelo 13,8 odstotka starejših od 65 let. Zato pokojnin v zgornjem pregledu ni. Se bodo pa usklajevale prihodnje leto, morda celo dvakrat, januarja in maja. Zvišala naj bi se tudi najnižja pokojnina (na 500 evrov) in vsem upokojencem zagotovil regres. To seveda pomeni, da bo prenos iz proračuna še višji (letos 1,3 milijarde evrov). Staranje prebivalstva in nižja rodnost sta znižala razmerje zaposlenih in upokojencev s štiri v letu 1981 na dva v letu 1991, na 1,71 v letu 2008 in na 1,45 lani.
Visoko zvišanje plač znižuje produktivnost in konkurenčnost Slovenije, na kar nas letos ponovno opozarja OECD. Zaostanki so tako v storitvenem kot v menjalnem delu gospodarstva, največji v panogah, ki so tehnološko zahtevne, in v najrazvitejših visoko inovativnih gospodarstvih običajno dosegajo najvišje ravni produktivnosti. Mlajša generacija zato težje dobi službo, pogosto je izseljevanje v razvitejše države. Sistem izobraževanja je treba prilagoditi potrebam na trgu dela, izboljšati tako znanje učiteljev kot učencev, izvesti prekvalifikacije in bistveno povečati sredstva za aktivno politiko zaposlovanja, ki so s približno 2,5 odstotka BDP kar sedemkrat nižja od povprečja držav OECD.
Zvišanje plač povzroča inflacijo in dvigovanje cen. Tu bi lahko veliko naredili naši trgovci, ki so tudi v krizi ves čas dvigovali maloprodajne cene. Kar je bila pred krizo normalna cena nekega izdelka, je zdaj cena ob akciji, čeprav inflacije ni bilo. Visoke plače v zdravstvu že povzročajo težave bolnišnicam, ki tonejo v izgubah. Cena oskrbe v domovih za starejše se bo zaradi odprave plačnih anomalij povišala za dva do tri odstotke, programov v vrtcih celo do štiri odstotke. Motorno gorivo se je v zadnjem letu v povprečju podražilo za 14 odstotkov, kurilno olje celo za 30 odstotkov. McDonald's je hamburger s sirom pravkar podražil za dobrih devet odstotkov. Višje plače se tako kmalu raztopijo, vse več upokojencev je pod pragom revščine. Gospodarstvo je manj konkurenčno, manj produktivno, manj zaposluje, država pa ohranja sedanje dajatve in napoveduje nove.
Kdo bo vračal med krizo povečani javni dolg?
Javni in javno garantirani dolg se je od začetka leta 2008 povečal z devet milijard evrov na 29 milijard evrov. Ustrezno so se povišale tudi letne obresti zanj, s 300 milijonov evrov leta 2008 na 980 milijonov evrov letos. Na vsakega državljana, od dojenčka do starčka, pride 14.000 evrov dolga. Čeprav zadnja tri leta ne raste več, njegov delež v BDP se zaradi rasti BDP celo zmanjšuje (s 84 odstotkov na 78 odstotkov), se postavlja vprašanje, kdo bo vrnil 20 milijard evrov med krizo nastalega dolga. Politiki in sindikati bi ga pustili kar otrokom in vnukom. Kaj pa bo, ko pride nova kriza in ne bomo imeli možnosti povečanja javnega dolga? Ali nam je za zgled Grčija?
Nove članice Evropske unije imajo javni dolg približno pol manjši od nas, Estonija celo samo 9,5 odstotka BDP. Potem ni čudno, da nas v vseh pogledih prehitevajo. Čeprav so njihove plače znatno nižje od naših, je kupna moč v nekaterih že večja od naše prav zaradi nespametnega dvigovanja naših plač.
Prav bi bilo, da zmanjšamo apetite po poviševanju plač in podražitvah, vsako leto zmanjšamo javni dolg za nekaj milijard, zvišujemo produktivnost z vlaganji v posodobitev proizvodnje in storitev ter izboljšujemo konkurenčnost našega gospodarstva.
Učimo se lahko pri Estoncih, ki so že v letih 2004–2008 ustvarjali presežek in proračunsko rezervo, s katero so nato vstopili v krizo. Poleg tega so šli že v začetku krize v ostre reze javne porabe in zadržali javnofinančno disciplino. Fiskalnega pravila nimajo v ustavi, ampak delajo po njem. Estonija je že zgodaj izpeljala reforme, ki so povečale njeno konkurenčnost, in to se ji je v krizi zelo obrestovalo. Estonija ima zelo gibko delovno zakonodajo, izjemno stimulativen davčni sistem, upokojitvena starost je 65 let. Stranka reform Estonije in predsednik vlade Andrus Ansip sta bila kljub reformam na oblasti deset let, med letoma 2005 in 2014.
Zasl. prof. dr. Peter Glavič,
strokovnjak za procesno sistemsko tehniko
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
