Sirene absolutnega suverena

Pomislimo, da bi v Španiji, tako kot v angleškem običajnem pravu, obtoženec imel pravico, da mu sodi »porota njemu enakih«. Če bi vedel, da katalonskim politikom ne bo sodil madridski sodnik, temveč dvanajsterica rojakov, tožilcu ne bi prišlo na misel, da poda obtožnico za upor. Kjer je interpretacija zakonov odvisna od percepcije ljudi, politični procesi niso mogoči (vsaj ne v primeru, ko trčijo z voljo večine ali teritorializirane manjšine). To je navsezadnje smoter te institucije. Suverenost zakonodajalca je omejena z interpretacijo ljudstva.

Iz tega vidika lažje razumemo odpor, ki ga Britanci čutijo do celinskih manir. Angleži radi poudarjajo starodavne vire svoje posebnosti (Magna carta), a poti sta se ločili šele v 17. in 18. stoletju, ko se je skoraj povsod na celini uveljavil absolutizem (med zadnjimi prav v deželah aragonske krone, med katere je spadala Katalonija), na Otoku pa ne.

To je imelo globoke posledice v pojmovanju suverenosti. Na Otoku je ostala razpršena (sprva med stanove in nato med vse državljane), na celini pa se je osredotočila v rokah suverena (najprej monarha, nato nacije, pojmovane kot homogenega občestva z enotno voljo – volonté générale, bi rekel Rousseau). Ironija je hotela, da je to idejo prvi artikuliral angleški mislec, Hobbes. Na srečo Angležev nihče ni prerok v domovini. Angleži so prevzeli le tisti del Hobbesovih idej, ki govorijo o pravicah posameznikov, in jih cepili na srednjeveške prakse (kakršna je porota). »V Evropi«, kot rečejo Otočani, pa se je uveljavilo »hobbesovsko« pojmovanje suverene oblasti kot vira in poroka vseh pravic, zunaj katere je kaos.

Odmev tega pojmovanja smo te dni slišali pri vodji španskih socialistov Pedru Sánchezu, ki je Puigdemontove podpornike zavrnil z besedami: »Zunaj ustave ni ničesar.« Kar je politično korektni način, kako reči: zunaj španske suverenosti ni ničesar. K sreči se Sánchez moti. Zunaj njenega dosega je, denimo, Evropsko sodišče za človekove pravice, ki bo čez nekaj let drakonske kazni, ki čakajo katalonske politike, razveljavilo. Absolutistična mentaliteta ne ustreza več realnosti. A kljub temu vztraja.

Kriza je povsod sprožila resentiment večine, ki misli, da sme državo podrediti svoji »splošni volji«. To je skupno Španiji, brexitu in nacionalističnim populizmom. Ta večinski refleks Slovenci dobro poznamo iz zgodovine, saj smo bili vselej med njegovimi žrtvami. Avstro-Ogrsko je uničil nacionalizem večinskih narodov, prepričanih, da jih dušijo zahteve manjšin, ki ne znajo več držati gobca. Jugoslavijo je sesula preganjavica večinskega naroda. Resentiment večine je oklestil slovenstvo na Koroškem in v Trstu. Belski nacionalizem »alternativne desnice« je isti pojav v postmoderni obliki.

Kriza globalizacije vzbuja nostalgijo po preteklosti. A marsikaj, kar se nam zdi »tradicionalno«, je v zgodovinski perspektivi novotarija. Nacionalna država je nedavna iznajdba. Stvarnost je postala šele okoli leta 1870 in še preden je srečala Abrahama, je naredila kolektivni harakiri v prvi svetovni vojni. Ranjena na smrt je pokazala vso zloveščost idej o absolutni suverenosti, iz katerih je izhajala. To je zgodba totalitarizmov 20. stoletja.

Evropska integracija je odgovor na kolaps nacionalne države. Je slovo od ideje absolutne suverenosti. Razumljivo je, da si Angleži, ki niso del te zgodbe, mislijo, da zmorejo tudi brez EU. A se motijo. Brexit pomeni sestop v natanko tisti model »hobbesovske« države, ki se mu je Anglija uspešno izmaknila: bila je srednjeveško kraljestvo, čezmorski imperij in nazadnje članica EU – a nikoli klasična nacionalna država. To je bil vir njene moči.

Nacionalna država nima notranjih mehanizmov, ki bi jo varovali pred spiralami samouničenja, ki jih tako dobro poznamo iz zgodovine Balkana in Latinske Amerike. Zato potrebuje mehanizem v obliki naddržavnega in meddržavnega nadzora. EU ščiti pravice državljanov (kar v praksi pomeni zlasti pravice manjšin, ki so v demokraciji najbolj pod udarom volje večine) in s tem stabilizira države. Evropski principi omogočajo, da Ulster ni več problem, da Katalonci niso povsem podvrženi delirijem španske večine – in da London lahko računa na solidarnost, ko je žrtev kremeljskih napadov. EU varuje nacionalne države pred drugimi in pred samo sabo.

Če ti problemi znova postajajo akutni, to ni zaradi šibkosti nacionalne države, temveč zaradi šibkosti EU. Nacionalisti, ki trdijo obratno, so kot srednjeveški mazač, ki bolniku pušča kri in s tem le slabi njegovo odpornost.

Razumljivo je, da izolacionistični nacionalizem dviguje glavo v deželah z imperialno tradicijo. Razumeti se da tudi njegov vpliv v deželah, ki jih je sovjetska okupacija oropala suverenosti in hkrati preprečila samokritiko glede lastne nacionalistične preteklosti. Težje pa je to mentaliteto razumeti v Sloveniji. Že zaradi majhnosti bi nam bilo moralo biti jasno, da je zdrs v svet zaprtih nacij za nas gotova poguba. Slogani, kot je Najprej, Slovenija (dobesedni prevod tako Trumpovega America first kakor Fideszove Nekünk Magyárország az első), so perverzno kratkovidni. V svetu, kjer bodo po principu »svetega egoizma« (bi rekel Mussolini) vse države prve, bo Slovenija med vsemi zadnja. Samo zaslepljenec lahko misli drugače.

Te dni se desničarski in levičarski etatizem srečujeta v skupnem rusofilskem refleksu. Toda katalonska kriza preganja protekcionistično utvaro. Nagonsko se zavedamo, da smo potencialno tudi mi Katalonija. V Evropi, kjer bi odnose med ljudstvi urejala volja močnejšega, bomo gotove žrtve. Upravičen strah preganja lažna upanja (denimo o Sloveniji kot o novi Jugoslaviji, posrednici med blokoma) in nas spravlja v stik z našo resnično preteklostjo. Kar je isto, kot reči: z usodo, ki nam jo je dodelila Previdnost. Naša naloga je, da iz nje naredimo poslanstvo, ne da se ji izmikamo tako, da se šemimo v oblačila velikih.

-----