Tiskane izdaje
(Tematski nagovor na konferenci na kolidžu Kinneret z naslovom Skala našega obstoja − povezava med arheologijo in ideologijo)
Najprej naj se vam zahvalim za povabilo, da nagovorim udeležence te pomembne konference. Nisem ne profesor ne doktor. Pravzaprav je najvišji naziv, ki sem ga dosegel, sedmi razred osnovne šole.
Toda tako kakor mnogi pripadniki moje generacije, tudi jaz že od mladih let gojim poglobljeno zanimanje za arheologijo.
Naj razložim, zakaj.
Pri razmišljanju o tem, kakšna je moja povezava z arheologijo, boste nekateri pomislili na Mošeja Dajana.
Dajan je bil po vojni junija 1967 narodni in celo mednarodni idol. Znan je bil tudi po svoji obsedenosti z arheologijo. Moja revija »Haolam Hazeh« je preiskovala njegove aktivnosti ter ugotovila, da so bile zelo destruktivne. Začel je z izkopavanjem in nabiranjem artefaktov po vsej državi. Ker pa primarni namen arheologije ni zgolj odkrivanje artefaktov, ampak tudi njihovo datiranje ter s tem sestavljanje podobe zaporedja zgodovinskih dogodkov na posameznem najdišču, je Dajanovo nenadzorovano izkopavanje povzročilo opustošenje. Dejstvo, da je trošil denarna sredstva za vojsko, vso stvar samo še poslabša.
Potem pa smo odkrili, da si Dajan najdenih artefaktov ni samo prisvojil (po zakonu pripadajo državi) in jih skladiščil v svojem domu, ampak je postal tudi mednarodni trgovec, ki je obogatel s prodajo predmetov »iz osebne zbirke Mošeja Dajana«.
S pisanjem o teh dejstvih in njihovim razkrivanjem pred knesetom sem si prislužil izjemno odliko. V tistem času je institut javnega mnenja vsako leto določil »najbolj osovraženo osebo« v Izraelu. Tisto leto je ta čast doletela mene.
Vendar pa pri tem ni toliko pomembna Dajanova neetičnost, ampak veliko bolj temeljna zadeva: zakaj se je Dajan, kakor tudi marsikdo od nas, zanimal za arheologijo, ki jo imajo mnogi za zelo puščobno vedo?
Brezmejno nas je privlačila.
Takratna sionistična generacija je bila prva, ki je bila rojena v novi državi (sam sem bil sicer rojen v Nemčiji). Za njihove starše je bila Palestina abstraktna domovina, dežela, o kateri so sanjali v sinagogah na Poljskem in v Ukrajini. Za njihove sinove in hčere, rojene v tej deželi, je bila naravna domovina.
Želeli so si ukoreninjenosti. Obiskali so vse kotičke dežele, noči preživljali ob tabornem ognju in se zanimali za vsak hrib in dolino.
Talmud in religijski teksti so jih dolgočasili. Talmud in drugi spisi so sicer stoletja ohranjali Jude v diaspori pri življenju, a v tej deželi so naleteli na nezanimanje. Nova generacija se je z velikim navdušenjem oklenila Biblije. Zanje ni bila religijska knjiga (večina nas je bilo ateistov), ampak mojstrovina hebrejske literature, ki ji ni primere. Ker pa so bili tudi prva generacija, katere materni jezik je bila pomlajena hebrejščina, so se zaljubili v konkreten jezik biblijske hebrejščine. Sofisticiran in abstrakten jezik Talmuda ter drugih knjig jih je odbijal.
Biblični dogodki so potekali v deželi, ki so jo poznali. Biblične bitke so se bile v dolinah, ki so jim bile znane, kralji so bili kronani in pokopani v krajih, ki so jih temeljito raziskali.
Ponoči so zrli v zvezde v kraju Megido, kjer so Egipčani bíli bitko, ki je prva v zgodovini, zapisana v spisu (krščanska Nova zaveza pa napoveduje, da bo ob koncu sveta v tem kraju zadnja bitka). Povzpeli so se na goro Karmel, kjer je prerok Elija pobil Baalove duhovnike. Obiskali so Hebron, kjer sta Abrahama pokopala njegova sinova Izmael in Izak, očeta Arabcev in Judov.
Njihova strastna navezanost na deželo vsekakor ni bila vnaprej določena. Pri rojstvu sodobnega političnega sionizma ni igrala Palestina prav nobene vloge.
Kot sem že prej omenil, ustanovni oče sionizma Theodor Herzl takrat, ko je iznašel to, kar se je pozneje imenovalo sionizem, ni imel v mislih Palestine. Samo deželo in njeno podnebje je sovražil. Še posebej je sovražil Jeruzalem, ki ga je imel za smrdljivo in umazano mesto.
V prvotnem konceptu njegove ideje, ki jo je naslovil na družino Rothschild, je bila njegova sanjska dežela Patagonija v Argentini. Prav takrat se je tam zgodil genocid in dežela je bila skoraj prazna.
Herzla so šele nazori judovskih množic v vzhodni Evropi prisilili, da je svoja prizadevanja preusmeril na Palestino. V svoji temeljni knjigi Judovska država (Der Judenstaat) je poglavje, namenjeno temu vprašanju, dolgo samo eno stran in nosi naslov Palestina ali Argentina. Arabskega prebivalstva sploh ne omenja.
Takoj ko je sionistično gibanje preusmerilo svoja prizadevanja v smeri Palestine, je postala njena zgodovina vroč predmet razprave.
Sionistična zahteva po Palestini je izključno temeljila na biblični zgodovini izhoda iz Egipta, osvojitvi Kanaana, kraljestvu Savla, Davida in Salomona ter dogodkih, ki so se zgodili v teh obdobjih. Ker pa so bili skoraj vsi sionisti zapriseženi ateisti, so se le stežka opirali na »dejstvo«, da je sam bog obljubil deželo Abrahamovemu semenu.
S prihodom sionistov v Palestino se je začelo pobesnelo arheološko raziskovanje. Pri iskanju dejanskega znanstvenega dokaza, da biblične zgodbe niso samo množica mitov, ampak so se dejansko pripetile, so prečesali vso deželo. Krščanski sionisti so se tega lotili še prej.
Začeli so s pravcatim napadom na arheološka najdišča. Gornje plasti Otomanov, Mamelukov, Arabcev, Križarjev, Bizantincev, Rimljanov, Grkov in Perzijcev so odkopali in odstranili. Na ta način so hoteli priti do najstarejše plasti otrok Izraela in dokazati, da ima Biblija prav.
Prizadevanja so bila zelo velika. David Ben Gurion, samooklicani preučevalec Biblije, je bil na čelu teh prizadevanj. Načelnik generalštaba Jigael Jadin, sin arheologa in tudi sam poklicni arheolog, je s preiskovanjem najdišč hotel dokazati, da se je osvajanje Kanaana zares zgodilo. Toda našli niso ničesar.
Ko so v jamah v judejski puščavi odkrili okostja Bar Kochbovih borcev, so jih na ukaz Ben Guriona pokopali z vsemi vojaškimi častmi. Neizpodbitno dejstvo, da je Bar Kochba verjetno povzročil največjo katastrofo v judovski zgodovini, so prikrili.
In izsledki?
Sliši se nenavadno, toda štiri generacije predanih arheologov, goreče prepričanih v svoje delo in z velikim proračunom, niso odkrile NIČESAR.
Od pričetka raziskav pa do danes niso našli niti enega samega dokaza, ki bi se nanašal na starodavno zgodovino. Niti enega samcatega znamenja, da se je izhod iz Egipta, ki je temelj judovske zgodovine, zares zgodil in da so Izraelci 40 let tavali po puščavi. Nobenega dokaza glede osvojitve Kanaana, kar na dolgo opisuje Jozuetova knjiga. Od mogočnega Davidovega kraljestva, o katerem je v Bibliji zapisano, da se je raztezalo od Sinajskega polotoka do severne Sirije, ni ostala niti sled. (Našli so napis, na katerem je zapisano ime David, a nikjer ni zapisano, da je omenjeni David kralj.)
Izrael je v arheoloških najdbah prvič omenjen na asirskih napisih, ki opisujejo koalicijo lokalnih kraljestev, ki so hotela ustaviti asirski prodor v Sirijo. Med drugim je omenjen izraelski kralj Ahab, ki je bil pomemben vodja vojaškega kontingenta. Ahaba, ki je od leta 871 do 852 pr. n. š. vladal današnji Samariji (severno od okupiranega Zahodnega brega), Bog ni imel rad, vendar pa ga Biblija opisuje kot vojnega junaka. Ahab zaznamuje začetek prihoda Izraela na prizorišče zgodovine.
Vse to so negativni dokazi, ki namigujejo na to, da so nekateri deli Biblije izmišljeni. Ali lahko odsotnost sledi, ki bi potrjevale te dele Biblije, dokazuje, da je v celoti izmišljotina?
Morda ne. A vendarle obstajajo objektivni dokazi.
Egiptologija je znanstvena disciplina, ki je ločena od palestinske arheologije. A prav egiptologija prepričljivo dokazuje, da je biblična zgodovina do kralja Ahaba izmišljena.
Do zdaj so preučevalci dešifrirali na tisoče egipčanskih dokumentov in raziskave še vedno potekajo. Ko so leta 1730 pr. n. š. Hiksi iz Azije napadli Egipt, so si egipčanski faraoni zelo prizadevali za to, da so nadzorovali dogajanje v Palestini in Siriji. Egiptovski vohuni, trgovci in vojaki so leto za letom pisali podrobna poročila o dogodkih v kanaanskih mestih. V teh dokumentih ni moč najti niti enega zapisa, ki bi vsaj približno opisoval dogodke, zapisane v Bibliji. (Edina omemba Izraela na egipčanski steli naj bi se nanašala na majhno ozemlje v južni Palestini.)
Četudi bi radi sami sebe prepričali, da Biblija pri opisovanju resničnih dogodkov pač pretirava, je vseeno dejstvo, da ni moč najti niti najmanjše omembe izhoda iz Egipta, osvajanja Kanaana ali kralja Davida.
Ti dogodki se preprosto niso zgodili.
Ali je to pomembno? Da in ne.
Biblija ni dejanska zgodovina, ampak veličasten religijski in literarni dokument, ki je skozi stoletja navdihoval milijone ljudi in je oblikoval mišljenja številnih generacij Judov, kristjanov in muslimanov.
Toda zgodovina je nekaj drugega. Zgodovina nam pripoveduje to, kar se je v resnici zgodilo. Arheologija je orodje zgodovine in dragocen pripomoček za razumevanje tega, kar se je zgodilo.
Gre za dve različni disciplini, ki ne smeta nikoli priti skupaj. Biblija je za verujoče stvar vere. Za neverne pa veliko umetniško delo, po možnosti največje od vseh. Arheologija pa je nekaj povsem drugega. Je stvar treznih in dokazanih dejstev.
V izraelskih šolah obravnavajo Biblijo kot dejansko zgodovino. To pomeni, da se izraelski otroci učijo zgolj njena poglavja, pa naj bodo resnična ali izmišljena. Ko sem se v nekem govoru v knesetu nad tem pritoževal in zahteval, da bi morali poučevati vso zgodovino dežele, kot se je zvrstila skozi zgodovinska obdobja, vključno s križarji in Mameluki, me je minister za izobraževanje začel klicati Mameluk.
Še vedno sem mnenja, da bi se moral vsak otrok v tej državi, Izraelec ali Palestinec, učiti vso zgodovino: od najbolj zgodnjih obdobij pa do danes, z vsemi pripadajočimi plastmi. To je temelj za mir, prava skala našega obstoja.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
