Tiskane izdaje
Kot je vsem znano, je Izrael »judovska in demokratična država«.
Takšen je njegov uradni naziv.
Torej ...
Kar se tiče »judovska«, gre za novo vrsto judovstva, za mutacijo.
Zadnjih dva tisoč let so bili Judje znani po tem, da so modri, pametni, miroljubni, humani, napredni, liberalni in celo socialisti.
Toda dandanes ob naštevanju teh lastnostih nihče najprej ne pomisli na državo Izrael. Daleč od tega.
Kar pa se tiče »demokratična«, je to bolj ali manj držalo od ustanovitve države leta 1948 do šestdnevne vojne leta 1967, ko je Izrael, na žalost, zavzel Zahodni breg, območje Gaze, vzhodni Jeruzalem in Golansko planoto. Pa tudi Sinajski polotok, ki ga je pozneje vrnil Egiptu.
(»Bolj ali manj« sem napisal zato, ker na svetu ne obstaja popolna demokracija.)
Po letu 1967 je bil Izrael hibridna tvorba: napol demokratičen, napol diktatorski. Podobno kot jajce, ki je napol sveže in napol gnilo.
Naj pri tem opomnim, da lahko okupirane teritorije razvrstimo v najmanj štiri različne kategorije:
a) Vzhodni Jeruzalem je bil priključen leta 1967 in je danes del izraelskega glavnega mesta. Njegovim palestinskim prebivalcem ni bilo podeljeno izraelsko državljanstvo, pa tudi sami niso zaprosili zanj. So zgolj »prebivalci«, brez državljanstva.
b) Golanska planota je bila nekoč del Sirije, ki pa si jo je priključil Izrael. Peščica arabskih in druzovskih prebivalcev, ki so ostali tam, je nerada sprejela izraelsko državljanstvo.
c) Območje Gaze sta od sveta popolnoma odrezala Egipt in Izrael, ki v tej zadevi na skrivaj sodelujeta. Izraelska mornarica je območje na morju odrezala od sveta. Minimalna oskrba, potrebna za preživetje, pride prek Izraela. Pokojni Ariel Šaron je z območja Gaze, ki ga Izrael ne zahteva zase, odstranil peščico judovskih naselbin. Tam je namreč preveč Arabcev.
d) Zahodni breg (reke Jordan), ki ga izraelska vlada in izraelski desničarji imenujejo z biblijskima imenoma Judeja in Samarija, je domovanje večjega dela palestinskega ljudstva (okoli 3,5 milijona ljudi). In prav na tem območju poteka glavna bitka.
Že od začetka okupacije leta 1967 so hoteli desničarski Izraelci priključiti Zahodni breg Izraelu. S sloganom »celotni Eretz Izrael« so sprožili kampanjo za priključitev celotnega ozemlja, izgon palestinskega prebivalstva in postavitev množice judovskih naselbin.
Ekstremisti niso nikoli skrivali namere po »očiščenju« te dežele nejudovskih prebivalcev in ustanovitvi Velikega Izraela, ki bi se raztezal od Sredozemskega morja do reke Jordan.
Ta cilj pa je zelo težko dosegljiv. Med tako imenovano »vojno za neodvisnost« leta 1948 je Izrael zavzel veliko večje ozemlje, kakor pa so mu ga dodelili Združeni narodi. A bilo mu je oproščeno. Polovica palestinskega prebivalstva je bilo izgnanega ali pa je pobegnilo. Svet je ta fait accompli bolj ali manj sprejel, ker je bil dosežen z vojaškimi sredstvi v vojni, ki jo je začela arabska stran, in ker se je zgodila kmalu po holokavstu.
Leta 1967 so bile razmere popolnoma drugačne. Razlogom za vojno so mnogi oporekali, David se je spremenil v Goljata in po svetu je potekala hladna vojna. Izraelske osvojitve ni nihče priznal, niti njegova največja zaščitnica ZDA.
Kljub nekaterim poznejšim izraelsko-arabskim vojnam, koncu hladne vojne in številnim spremembam se razmere niso spremenile.
Izrael se ima še vedno za »judovsko in demokratično državo«. Prebivalstvo v »Velikem Izraelu« je pol judovsko, pol arabsko. Zadnje zelo hitro narašča. Ožji Izrael je še vedno bolj ali manj demokratičen, medtem ko je na okupiranih palestinskih ozemljih na oblasti »vojaška vladavina«. Na sto tisoče judovskih naseljencev se z vsemi sredstvi (vključno z lažnim kupovanjem zemlje in terorizmom, ki ga obravnavajo kot »povračilo«) trudi, da bi izrinilo palestinske prebivalce.
V ožjem Izraelu je vlada v rokah skrajne desnice in ima prvine, ki jim drugod po svetu rečejo »fašistične« prvine. Sredinske in leve stranke so nemočne. Edini pravi politični boj poteka med radikalno desnico in še bolj radikalno skrajno desnico.
Ta teden je izbruhnila divja bitka med Benjaminom Netanjahujem in ministrom za obrambo Bogiejem Yalonom (oba Likud) na eni strani ter ministrom za izobraževanje Naftalijem Bennettom, vodjo stranke Judovski dom, na drugi strani. Bennett, ki je zelo ambiciozen desničar, ne skriva namere, da na premierski poziciji čim prej zamenja Netanjahuja.
Način govora, ki se ga poslužujeta obe strani, bi bil ekstremen, tudi če bi šlo za spor med koalicijo in opozicijo. Toda v sporu med partnericama v koalicijski vladi je takšen način govora, milo rečeno, nenavaden. Celo za Izrael.
V primerjavi s tem je način govora voditelja opozicije Jicaka Herzoga naravnost vljuden.
Bennett je izjavil, da Netanjahu in Jalon krošnjarita z zastarelimi idejami in trpita za »mentalno paralizo«, s čimer poslabšujeta že tako omajano podobo Izraela v svetu. Netanjahu in Jalon, ki je nekdanji član kibuca in nekdanji načelnik generalštaba, sta Bennetta obtožila kraje. Po njunih navedbah Bennett vsakič, ko se v vladnem kabinetu pojavi dobra ideja, takoj pohiti in jo razglasi za svojo. Jalon je Bennetta označil za »otročjega« in »lahkomiselnega«.
Kdo ima prav? Na žalost vsi.
Vmes med njimi stoji (oziroma bolje rečeno sedi) trenutni načelnik generalštaba Gadi Eizenkot, ki je, kljub nemško zvenečemu priimku, sin migrantov iz Maroka. Začuda so v Izraelu šefi vojske na splošno zmernejši kakor politiki.
General je predlagal izboljšanje življenjskih pogojev arabskega prebivalstva na okupiranih ozemljih. Tako bi lahko na primer prebivalcem Gaze dovolili gradnjo pristanišča, ki bi jim omogočilo stik s preostalim svetom. Čudovito!
Vse to se je pripetilo na konferenci tako imenovanih varnostnih strokovnjakov, kjer je lahko vsak povedal, kar je hotel.
Udeležili so se je tudi voditelji opozicijskih strank. Svoje mnenje sta izrazila tudi Jicak Herzog iz Laburistične stranke in Jair Lapid iz sredinske stranke Imamo prihodnost ter drugi opozicijski veljaki. A njihovi govori so bili tako dolgočasni, da so mediji o njih poročali samo zaradi uravnoteženosti poročanja. Opozicijski politiki so namreč od vsepovsod nametali nekaj idej in jih poimenovali »moj načrt«. Če so že kdaj omenili mir, je ta predviden v zelo daljni prihodnosti.
Lahko bi si mislili, da je mir nekaj lepega, snov, iz katere so stkane sanje. Toda ne za resne politike.
Kar nam je ostalo, je divji boj med skrajno desnico in še bolj skrajno desnico.
Bennett, nekdanji podjetnik na področju visoke tehnologije, nosi na plešasti glavi kipo (odkrito povedano me je vedno zanimalo, kaj jo drži tam zgoraj ... mogoče zgolj moč volje). Ne skriva prepričanja, da mora v dobro naroda čim prej zamenjati stagnirajočega Netanjahuja.
Bennett je nesposobno politično vodstvo obtožil, da ni izpolnilo pričakovanj pogumnih vojakov in njihovih poveljnikov. Zdi se, kakor da bi bila ta obtožba vzeta iz Mojega boja, ki bo kmalu izšel v hebrejščini.
Edini možni Netanjahujev naslednik znotraj Likuda je Jalon, ki pa je brez karizme in politične nadarjenosti.
Bennett in njegova stranka Judovski dom morata za uspeh svojega podviga premagati Likud na volitvah, kar pa je zelo težko. In na tem mestu stopi v igro kipa. Potrebno bo namreč božje posredovanje.
Ko že omenjamo božje posredovanje. Prejšnji teden je švedska zunanja ministrica Margot Wallstrom kritizirala izraelski pravni sistem, ki ima različno zakonodajo za Jude in Arabce. Netanjahu je ostro reagiral in − poglej, po čudnem naključju so bili nekaj dni pozneje švedski časniki polni zgodb o korumpiranosti Wallstromove, ki je za najem vladnega stanovanja plačala manjšo najemnino, kot je sicer bila cena najema.
Vse to bi bilo zabavno, če ne bi zadevalo prihodnosti Izraela.
Mir je umazana beseda in okupaciji še kar ni videti konca. Združene (arabske) stranke sploh ni na spregled, prav tako pa se v javnosti (večinoma) ne pojavlja Meretz.
Na levici je obup sinonim za lenobo. Zgolj bežno razpravlja o tem, da nas lahko samo zunanji svet reši pred nami samimi. To idejo zagovarja nekdanji generalni direktor zunanjega ministrstva Alon Liel, ki je zelo pogumen nekdanji uradnik. Vendar pa sam ne verjamem v to idejo. To, da bi za rešitev Judov pred samimi seboj tekli h gojimom, ne bi bilo deležno širše podpore.
Bennett ima prav v eni stvari: miselna in dejanska stagnacija nista rešitev. Stvari je treba spet premakniti naprej. Goreče upam, da bo mlada generacija spodbudila nove sile in nove ideje, ki bodo Netanjahuja, Bennetta in ljudi njune sorte potisnile vstran.
Pa še nekaj glede tako povzdigovane demokracije. Izkazalo se je, da je skupina ljudi, ki jo financira vlada, leta plačevala zasebnemu detektivu za brskanje po smeteh mirovnih aktivistov, da bi prišli do informacij o organizacijah za človekove pravice in mirovnih organizacij ter z njimi povezanih oseb.
(Na srečo vse svoje papirnate smeti razrežem na koščke.)
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
