Skrbi zaradi Sorosa

Netanjahujev obisk pri Orbanu je pokazal, da interesi Izraela in judovskih skupnosti po sveti niso samoumevno skladni.

Objavljeno
24. julij 2017 15.40
HUNGARY-ISRAEL-DIPLOMACY-HOLOCAUST-NETANYAHU
Uri Avneri
Uri Avneri
George Soros, ameriški multimilijarder, povzroča Benjaminu Netanjahuju veliko težav. Netanjahu trenutno res ne potrebuje novih težav, saj ga počasi in neizprosno vse bolj duši velikanska korupcijska afera, povezana s podmornicami, izdelanimi v Nemčiji.

Soros je madžarski Jud, ki je preživel holokavst. Vladajoča stranka na Madžarskem je izobesila plakate z njegovo podobo po vsej Budimpešti in nanje pripisala besedilo, ki komajda skriva protijudovske poglede. Sorosev greh je podpora združenjem za človekove pravice v njegovi nekdanji domovini. Podobno počne tudi v Izraelu, vendar manj očitno. Zato ga tudi Netanjahu prav nič ne mara.

Tako je vse skupaj postalo nekoliko nerodno, saj je Netanjahu nameraval obiskati Budimpešto in se sestati s svojim kolegom Viktorjem Orbanom, ki velja za blagega antisemita. Za Netanjahuja je desničarska sorodna duša. Toda judovska skupnost na Madžarskem je bila vznemirjena in je zahtevala, naj Netanjahu preloži svoj obisk, dokler ne odstranijo plakatov s Sorosem. Plakate – toda ne vseh – so nato res odstranili in Netanjahu se je sestal z Orbanom. Toda dogodek je pokazal, da interesi države Izrael in interesi judovskih skupnosti po svetu niso samoumevno skladni, kakor bi nas sionisti radi prepričali.

Pred srečanjem na Madžarskem se je zgodil še en incident. Nekaj dni pred srečanjem je Orban na javni prireditvi hvalil admirala Miklosa Horthyja, vodjo madžarske države med drugo svetovno vojno, ko je Madžarska sodelovala z nacistično Nemčijo tako kakor vsa vzhodna Evropa (razen Poljske, ki so jo zasedli).

Kako je torej Orban lahko hvalil Horthyja tik pred Netanjahujevim obiskom? Pravzaprav o Horthyjevi vlogi še vedno dejavno razpravljajo. Zapletenemu človeku, ki se je sam razglasil za protisemita, je uspelo nekaj, kar ni uspelo nobenemu drugemu evropskemu voditelju: rešil je več sto tisoč Judov tako, da ni ubogal Hitlerja in mu ga je uspelo prelisičiti. Med tistimi Judi je bila tudi moja teta, ki se je poročila z madžarskim Judom v Berlinu in so jo nacisti deportirali na Madžarsko, kjer je preživela in nazadnje prispela v Palestino.

Med njimi je bil tudi »Tommy« Lapid, otrok, ki je živel v Budimpešti in zaslovel v Izraelu. Njegov sin Jair je zdaj politik, ki poskuša izpodriniti Netanjahuja. Verjetno ga danes sploh ne bi bilo, če ne bi bilo Horthyja in njegovih neprimernih dejanj.

Ne morem se zadržati, da zdaj ne bi povedal neke zgodovinske šale. Po Pearl Harborju so Hitler in vsi njegovi kolaboracionisti v tujini napovedali vojno Združenim državam Amerike. Tudi madžarskemu veleposlaniku v Washingtonu so naročili, naj izroči vojno napoved zunanjemu ministru Cordellu Hullu, ki se je odločil, da se bo norčeval iz njega.

»Madžarska, Madžarska - ali ste morda republika?« je vprašal.
»Ne, gospod, kraljevina smo.«
»Res? Kdo je torej vaš kralj?«
»Nimamo kralja, samo kraljevega namestnika, admirala Horthyja.«
»Admirala? Torej imate veliko ladjevje?«
»Ne, sploh nimamo ladjevja, saj nimamo obale.« (Horthy je postal admiral med prvo svetovno vojno, ko je bila Madžarska del Avstro-ogrske monarhije, ki je res imela manjše ladjevje.)
»Zanimivo. Kraljevina brez kralja in admiral brez ladjevja. Zakaj ste nam torej napovedali vojno? Ali nas sovražite?«
»Ne, sovražimo Romunijo.«
»Zakaj torej ne napoveste vojne Romuniji?«
»Nemogoče! Saj so vendar naši zavezniki!«

Opravičujem se, ker sem prekinil samega sebe. Zdaj se lahko vrnemo k Netanjahuju. Pred kratkim je Netanjahujeva vlada z dvema odločitvama razjezila Jude po vsem svetu, zlasti v ZDA. Prva je povezana z Zahodnim zidom (nekoč so mu pravili Zid žalovanja) v Jeruzalemu.

To je najsvetejši kraj judaizma. Imam se za pobožnega ateista, zato sveti kraji ne naredijo vtisa name. Toliko bolj zato, ker Zahodni zid ni zares del judovskega templja, ki ga je obnovil kralj Herod pred približno 2000 leti, ampak samo podporni zid velikega umetnega kupa zemlje, na kateri je stal tempelj.

Tam sem bil nazadnje leta 1946. Ob mogočnem zidu je potekala ozka ulica, zaradi katere se je zdel še višji. Po vojni leta 1967 so porušili celotno arabsko četrt, da bi naredili prostor za velik trg. Zid so prepustili ortodoksnim vernikom v zameno za njihove glasove v knesetu. Moške in ženske so seveda ločili. Z uveljavljanjem feminizma je to seveda postalo sporno in nazadnje so sklenili kompromis: majhen del zidu so določili za »mešane« molitve moških in žensk pa tudi za »reformistične« in »konservativne« Jude, ki komajda obstajajo v Izraelu, so pa v večini med ameriškimi Judi. Netanjahu bi rad zdaj zaradi pritiska ortodoksnih Judov preklical sklenjeni kompromis, zato je zelo vznemirili ameriške Jude.

Kakor da to ni dovolj, bi Netanjahu rad odpravil tudi priznavanje »reformističnih« in »konservativnih« spreobrnitev v Jeruzalemu ter podelil ortodoksnim Judom izključne pravice do opravljanja obredov spreobrnitve v Jeruzalemu. V Izraelu ni formalne ločitve med državo in religijo, zato je to mogoče storiti s preprostim zakonom. Izraelske ustanove resnično postajajo vse bolj religiozne, tako da so izumili celo novo hebrejsko besedo - hadata, ki v grobem prevodu pomeni religiozna indoktrinacija.

»Reformističnih« in »konservativnih« judovskih ustanov v ZDA ne zanima zasedba, brutalna represija in vsakodnevno ubijanje. Brezpogojno namreč podpirajo izraelsko vlado. Seveda jih pa zelo zanima Zid in spreobrnitve. Tako kakor Ivanka Trump, se Nejudje pogosto spreobrnejo, da bi se poročili z Judi, zato gre pri tem za pomemben posel.

Vse skupaj se zdi zelo protislovno in res je tako. Izrael je uradno in zakonito opredeljen kot »judovska in demokratična država«. Novi zakon bi črtal »demokratična« iz besedne zveze in opredelil Izrael samo kot »judovsko državo«. Mnogi jo imajo za glavni sedež vseh Judov na svetu. Netanjahu je večkrat povedal, da se ima za vodjo in zaščitnika vseh Judov na svetu. Če je to res, ali se lahko pojavijo nasprotujoči si interesi med Judi kjer koli po svetu in državo Izrael? Lahko in tako je bilo že vse od začetka. Theodor Herzl, ustanovitelj sionizma in madžarski Jud, se je pogovarjal s protisemitskimi voditelji iz carske Rusije in drugod ter jim obljubljal, da jim bo pomagal znebiti se njihovih Judov in jih bo odpeljal v Palestino. Takšen skupni interes je bil večkrat značilen za mnoga nenavadna zavezništva.

Protisemiti so vedno dajali prednost sionistom. Adolf Eichmann je v svojih zapiskih zapisal, da se mu zdijo sionisti »dragocen element« med Judi. In tako dalje. Abraham Stern z vzdevkom Jair, vodja skrivnega gibanja v britanski Palestini, je zapustil Irgun in ustanovil novo skupino (Britanci so ji pravili »Sternova banda«), ki je predvsem sodelovala z nacistično Nemčijo proti Britancem po načelu: »Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj«. Svoje predstavnike je pošiljal v nemška veleposlaništva, vendar se Hitler ni zmenil zanj. Nazadnje so ga Britanci ustrelili.

V prvih letih Izraela, ko je David Ben Gurion prvič obiskal ZDA kot izraelski premier, so ga njegovi svetovalci opozorili, naj ne omenja priseljevanja, da ne bi vznejevoljil ameriških Judov, katerih denar je Izrael obupno potreboval. Ben Gurion je sprva nekoliko okleval, nato se je odločil poslušati njihov nasvet.

Takrat je neki moj prijatelj napisal humorističen članek o skupnosti izjemno bogatih Judov, ki so bili v oddaljenem delu Afrike lastniki vseh rudnikov diamantov v državi. Ko je Izrael potreboval denar za nakup moke, iz katere bi naredili kruh za naslednji mesec, so najbolj nadarjenega sionističnega propagandista poslali v tisto afriško državo.

Izraelski predstavnik se je zavedal, v kako obupanem položaju je njegova država, zato je pripravil najbolj čustven govor v svojem življenju. Po njegovem nastopu so vsem v dvorani po obrazu tekle solze. Naslednji dan je govornik prejel sporočilo: govor nas je tako ganil, da smo se odločili vse svoje premoženje prepustiti tukajšnjim prvotnim prebivalcem in se preseliti v Izrael kot eni izmed prvih naseljencev.

Jasno določeni cilj sionizma je privabiti vse Jude po svetu v Izrael. Herzl je bil prepričan, da se bo to res zgodilo, in nekoč je zapisal, da se bodo po tem, ko bo večina Judov prišla v judovsko državo, samo še ti ljudje imenovali Judje. Vsi Judje, ki se bodo odločili, da ne bodo prišli v Izrael, se ne bodo več imenovali Judje in bodo samo še Nemci, Američani itd.

Čudovito, toda če se bo to res zgodilo, kdo bo prisilil Donalda Trumpa in njegove naslednike, da bodo vlagali veto na vse resolucije OZN, ki bodo kritizirale Izrael? Kdo se bo še boril proti gibanjem, kakršno je BDS, ki spodbujajo bojkot Izraela? Življenje je polno protislovij in takšni smo tudi mi.

Netanjahujeve madžarske pustolovščine se s Sorosem in Horthyjem nikakor niso končale. Ko je bil v Budimpešti, se je udeležil zaprtega sestanka z voditelji Madžarske, Poljske, Slovaške in Češke republike. Neki tepec je pozabil zadrževati novinarje, ki so čakali zunaj, tako da so lahko približno 20 minut poslušali skrivni Netanjahujev govor.

Naš premier je odprl svoje srce vzhodnoevropskim sorodnim dušam, ekstremnim desničarskim poldemokratom: liberalne zahodnoevropske vlade so »nore«, ker svojo podporo Izraelu pogojujejo z zahtevami, povezanimi s človekovimi pravicami. Odločajo se za samomor, ko sprejemajo množice muslimanov. Ne zavedajo se, da je Izrael njihova zadnja trdnjava pred muslimansko invazijo.

V sionistični bibliji Der Judenstaat je Theodor Herzl zapisal: »Za Evropo bomo (v Palestini) postavili del zidu, ki bo ščitil pred Azijo in postal predstraža civilizacije pred barbarstvom.« Besede so bile zapisane pred 121 leti na vrhuncu kolonialističnega obdobja. Če bi jih danes kdo ponovil, bi ga lahko z Netanjahujevo besedo označili za »norega«. Če bi se Netanjahu in Orban združila proti Sorosu v boju proti človekovim pravicam, bi Soros gotovo zmagal.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.