Tiskane izdaje
V Frankfurt sem se peljal skupaj s švedskimi rokometaši. Z delom reprezentance z evropskega prvenstva. Prepoznal sem jih z zamikom. Ne rečem, da jih nisem opazil že na letališču, a sem jih nekako zavestno prezrl, ker so dajali vtis nekoliko skrokanih anonimnih velikanov, ki se vračajo z obhoda po Ljubljani. Vsak s svojimi adidaskami, tatujem ali brado ali dolgimi, nekoliko razmršenimi lasmi.
Če bi pozorneje spremljal zadnji del rokometnega prvenstva, ne bi mogel prezreti vsaj vratarja. No, pa sem ga. Sprva. Po vkrcanju na letalo, na katerem so mi določili sedež poleg vrat za zasilni izhod, kjer je nekoliko več prostora za noge, sem bil vendarle prisiljen, da si malo pobliže ogledam potnike, ki so vstopali za mano. Švedščina, napisi na gornjih delih trenirk in nekaj obrazov, ki sem jih že videl, so jih končno identificirali. Sinova bosta ponosna na dejstvo, s kom sem se peljal.
Eden od velikanov se je skrčil na sedež poleg mene in se svojemu stasu in statusu primerno razkomotil še čez del mojega sedeža. Komolec svoje dolge roke je umestil tja, kjer bi moral biti po pravilu levi del mojega hrbta. Stvar me je začela zabavati. Let do Frankfurta je kratek, prostora v bistvu dovolj, sploh če imaš kratke noge. Na tablico sem si že doma nastavil nov miks Bowiejevega Lodgerja, v katerem je Tony Visconti popravil svoje verjetno najbolj površno delo izpred 39 let in povsem na novo zmiksal celoten album. Osupljivo dobro.
Če bi sédel k meni kdo drug, bi verjetno instinktivno ravnal drugače, nastavil svojo levo roko in branil pozicijo na sedežu. Tako pa sem raje prisluhnil glasbi, se pomaknil še bolj na desno in si – pa tega res nisem hotel – ogledal še sosedovo družino in nekaj selfijev z evropskega prvenstva na mobiju, ki ga je držal nekje na meji med mojim in svojim sedežem.
To, da te javnost pozna, da te torej poznajo tudi ljudje, ki jih nisi še nikoli videl, je lahko zelo naporno. Osebe, kot so igralci, glasbeniki, pisatelji ali športniki, se proti temu običajno bojujejo z ignoranco idiotov (idiotae) in z brezhibnim vedenjem – ali pa popolnoma sproščeno, čeprav morda nevljudno: z ignoranco vseh.
Pri znanstvenikih je to zelo drugače. Lahko delamo pomembne stvari, pa ni treba, da bi nas kdo poznal in presojal, sami se lahko odločamo, v kolikšni meri bomo javni in ali bomo v zavest ljudi poleg svojega imena položili tudi svojo podobo. Če je za športnika izpostavljenost javnosti nuja, je to za znanstvenika vedno izbira. Izbira, ki ne vpliva tako rekoč na nič.
S tega vidika mi je bila ignoranca mojega soseda v bistvu všeč. Dan prej je izgubil bitko v finalu, vračal se je k družini in človek, ki je sedel ob njem (torej jaz), ni protestiral, ko se je usedel v pozo, ki pri manjši velikosti ne bi motila nikogar. Se je pač rodil velik glede na standarde načrtovalcev letala. Verjetno je prav pomanjkanje takšne ignorance tisto, kar je pretreslo Jakova Faka do te mere, da se je zaradi nekaj idiotov iz klepetalnic in nekega športnega časnika odrekel nošenju slovenske zastave. Škoda, da ga ni nobeden od članov strokovne ekipe naučil, kako ignorirati idiote. To bi bilo po mojem bolje za vse, tudi zanj. Če se za javno prepoznavnost ne odločiš sam, tega enostavno ne moreš vedeti. Zato te mora o tem kdo poučiti in ustrezno pripraviti. Idiotov bo namreč vedno dovolj.
Med znanimi znanstveniki se kot povsem odpornega proti sodbam ljudi v okolici spomnim Slavoja Žižka (on si je izbral kategorijo ignoriraj vse). Bilo je na nekem drugem letu, sami Slovenci, vsaj pol letala ga je prepoznalo. Pa je vseeno, verjetno s še večjim veseljem, debatiral v ekstremno začinjenem jeziku z vrsto skrbno izbranih kletvic, dovolj glasno, da se je lahko zabaval tudi okoliš. Meni to sicer tedaj ni bilo všeč – a filozof je bil lahko tudi zato mnogo bolj sproščen; in hkrati ni bil zaradi tega nič boljši ali slabši, kot je vsak dan.
Nekje pri skladbi Red Money, kjer je Tony Visconti glede na prvotni miks prav mojstrsko poudaril elektronski del bobnov, je moj sosed zaspal. Glava se mu je začela nevarno nagibati, in če si ne bi prej ogledal družinskih slik na njegovem mobiju, bi me lahko začelo skrbeti. Očitno se je tega zavedel, se obrnil na drugo stran in spal naprej.
Pristanek je bil lep. Švedski velikani so si počasi obuli svoje športne copate in vonj po šolski telovadnici, ki je preveval naš del letala, je zlagoma zamenjal mrzel zrak popoldanskega Frankfurta.
***
Kozma Ahačič je dr. slovenistike, urednik portala Fran, raziskovalec.
