Slovenialand
tor, 29.11.2016, 09:00
Slovenialand

Za internacionalizacijo na način samouničenja nam v kulturi manjka samo še slaba jezikovna banka.

Delo je v zadnjih mesecih na mnenjski in na drugih straneh objavilo vrsto tehtnih razmišljanj o slovenščini na univerzi, če omenim le Rastka Močnika, Vlada Žabota, Nika Grafenauerja, Petra Kolška, Petra Toša, Marka Snoja. V ospredju razprav pa ni bil sam jezik, temveč »kaj je z nami«. Jezik je del kulture, kolektivna praksa, v njem je zapisan naš DNK (Vesna Milek).

Razprodaja suverenosti

Več kot desetletje sem delal v tujini, zato mi tuji jeziki zvenijo domače, s kitajščino vred. Večjezičnost Slovencev je krepitev in odpiranje v svet, čeprav zanemarjamo francoščino in še bolj ruščino. Zato ne motijo tuji napisi, recimo »coffee dream« po pivnicah ali »open« na Petrolovih postajah in drugi. Toda nekje je meja, ki smo jo najbrž presegli. To, kar delamo s svojim jezikom, je enako razprodaji slovenskega premoženja in suverenosti. Če bomo Slovenci kot narod preživeli sedanjo gospodarsko in kulturno čistko v korist tistih, ki nas želijo v imenu svojih žepnih interesov in politične moči najprej podrediti, potem pa izbrisati, bo tudi razprodaja slovenščine ocenjena kot nacionalna izdaja. Gre za jezikovni TTIP. Za internacionalizacijo na način samouničenja nam v kulturi manjka samo še slaba jezikovna banka.

V srednji šoli sem se ob branju Vojne in miru spraševal, zakaj je ruska aristokracija govorila francosko. Pozneje sem odkril enega od razlogov: ruska elita je govorila francosko tudi zato, da bi zavrnila zahodne očitke, da so manjvredni Slovani, nekulturni vzhodnjaki in barbari – šlo je za slovansko-vzhodni sindrom drugorazrednosti.

In kako je v tem pogledu z nami? Zakaj nam očarljivi pevski zbor Plamen iz Kanade poje slovenske pesmi, naši pevci pa na Evrosongu in tudi drugje prepevajo angleško? Zakaj se Koroški Slovenci desetletja bojujejo za dvojezične napise, naša mesta pa so polna tujih enojezičnih. Kaj je z nami? Gre tudi pri nas za slovensko-hlapčevski, za tržno-pogoltni sindrom, za naše tleskanje s petami pred tujci ali samo za zgodovinsko začasno nedoraslost domače elite – ali za kaj drugega. Nikogar ne obtožujem, postavljam pa nekaj vprašanj.

Tuji napisi so vedno politični

Prvič, napisi v mestih. Verjamem, da je dobro, da je na ulicah vidna naša odprtost v svet in prisotnost tujih firm: Lidli, Spari, Hofferji, Bauhousi. A ne gre samo za tuje firme in našo vpetost v svet. V Celju so pred leti odpirali trgovsko hišo in so za njen naziv povprašali občane. Nekaj naivnežev je predlagalo nazive, kot Celjanka, Barbara celjska in podobno, a zmagal je City Center. V mirni Stanetovi ulici je lepa nova trgovina z naslovom New York. Toda tam ne prodajajo ničesar ameriškega. Kamor koli pogledaš, so tuji napisi in nazivi. Pred tedni je vsevedni udeleženec v oddaji Panoptikum trdil, da so dvojezični napisi na avstrijskem Koroškem politično vprašanje, enojezični v naših mestih pa ne. Ne drži: tuji napisi vsepovsod so še kako politični, so del deslovenizacije, v katero privoljuje samostojna Slovenija. Če so vzroki za tujo dekoracijo naših ulic ekonomski, ali potem naše trgovine živijo od tujcev? Ali pa Slovence privlačijo tuji nazivi? Ali pa so trgovci nori in z domačimi kupci govorijo v tujem jeziku? Kakšen je torej naš sindrom?

Drugič, oglaševanje, predvsem na televiziji. Hvala bogu, da smo del odprtega trga – seveda po volji velikih igralcev, ki nas trepljajo po žepih. Tuje firme imajo pač svoja imena, ki se jih ne da spreminjati, toda zakaj so tudi opisi izdelkov v tujem jeziku? Primeri: oglasu za avto sledi passion for life, za plenice double care, pa še trans-free maščobe, free2go. Hrvati imajo TV-oddajo Volim Hrvatsku, pri nas pa z I love my country oglašujemo pecivo. Povsem običajno je govoriti, da smo in ali out, support, team building, all inclusive, player, stand up komiki, start up podjetja, breaking news, roaming, outcome, win-win, outsourcing, follow the money in drugo. Zaradi tega seveda ne bo konec sveta, toda v naslednjih desetletjih bo prišlo v Slovenijo na tisoče novih izdelkov in storitev, kar je prav. Če bomo za večino prevzeli tuja imena, se ne bomo več pogovarjali v slovenščini.

Celo najboljšim je slovenščina premalo

Tretjič, novinarji. Kljub očitnemu padcu kvalitete njihovega dela v zadnjih dveh desetletjih – ko se iz »družbeno-političnih delavcev« spreminjajo v oglaševalce lastnikov medijev – premoremo kar nekaj dobrih analitikov in spretnih piscev. Toda celo najboljši ne zmorejo samo s slovenščino, vse bolj si pomagajo z angleščino. Primeri zadnjih dni: zapis o oblikovalskih srajcah je bil objavljen po naslovom »Shirting«, Vlado Miheljak omenja drsne ankete in dodaja – tracking polle; Bernard Nežmah – one-man show; ostri Marcel Štefančič – freedom and opportunity of America, Trump da je too busy, ameriški sistem pa rigged (rigged ponovi štirikrat v osmih vrsticah); celo odlična Saša Vidmajer omenja – mainsteam, brand, happy end, checks and balances; načitani Boris Jež pa pri komentarju Pahorjevega obisku v Vatikanu ne more brez »the end« itd.

Tako nam vzbujajo občutek, da ne beremo samo slovenskega časopisja, temveč tudi tuje misli in opredelitve. Vendar se vprašujem: zakaj? Ali omenjeni in drugi dobri pisci govorijo tistim bralcem, ki razumejo angleško; ali poučujejo tiste, ki tujega jezika ne znajo? Ali so svetovljani, češ, mi vidimo in mislimo širše, večjezično. Če je tako, jim priporočam, naj se začno učiti kitajščino.

Kakor koli, zdi se, da nam sporočajo, da slovenščina ni dovolj prepričljiva – da na primer »podpora« pomeni to samo pri nas, ko pa zapišejo »support«, pa to pomeni podporo povsod po svetu, celo na Luni. So torej obupali nad slovenščino? Ali nad čim drugim? Novinarji večkrat upravičeno očitajo vladi in politični eliti, da se ponižuje pred Brusljem, Nemčijo in Ameriko, toda ali se novinarji sami prav tako ne klanjajo preveč pred imperialnim jezikom?

John Zankar in Franck Presheren

Četrtič, podobno je tudi v znanstvenih sestavkih in oddajah. Spremljam odlično oddajo Panoptikum, ko se pogovarjajo sociologi, filozofi, novinarji in drugi misleči. Pri izražanju svojih pogledov se večina nenehno zateka v angleščino. V slovenščini kakor da ni mogoče povedati vsega. Pred dnevi sem bral zapis profesorice dr. Srne Mandič, ki omenja hand-off politiko. Vprašanje je torej: ali je mogoče nas same in spreminjajoči se svet še izraziti v slovenščini? Je slovenščina kaj več kot oglaševanje in SMS? Je tudi del naše identitete, nekaj, kar dajemo Evropi in svetu v vsej raznolikosti, a je lastno predvsem nam samim?

Petič, najbolj bizarni primer. Net TV predvaja, med drugim, tudi ruske nadaljevanke, kar je vsekakor osvežitev v poplavi ameriških brzostrelnih filmov. Med temi je zgodovinska serija, ki ima v ruščini naslov Pepel po glavnem junaku. In čeprav je, se zdi, pravilo, da osebnih imen v tujih filmih ne spreminjamo, se omenjena nadaljevanka oglašuje z izrazom Ash, kar pomeni pepel v angleščini. Torej – ruska nadaljevanka na slovenskem medijskem trgu v angleščini. Upam, da ne bomo kmalu pisali John Zankar in Franck Presheren. Vendar primer ni osamljen. V oddaji Tarča o ameriških volitvah se je tehtno oglašala tudi slovenska dopisnica iz Moskve. Med drugim je slovenskim poslušalcem sporočila, da smo se pred mnogimi leti vsi spraševali: »Who is mr. Putin?« Torej iz ruščine z angleščino v slovenščino.

Grafitarska duhovitost predsednika vlade

Slovenijo upravlja demokratično izvoljena vlada. In ker je jezik del kulture, je položaj slovenščine tudi v njeni pristojnosti in odgovornosti. Pri tem pa so mnoge nejasnosti, naj omenim vsaj tri. Predpostavka je, da ministrstva delujejo v okviru vladne politike. Če je tako, ni jasno, kaj je nameravala vlada s predlogom o uvrstitvi angleščine na univerze, torej z internacionalizacijo visokega šolstva na način deslovenizacije. Drugo, ko na TV poslušamo in gledamo izjave ministrov, je v ozadju napis Government of the Republic of Slovenia. Nič hudega, toda ali imamo v Sloveniji vlado ali government? Komu je namenjen tuji napis, ki ga gledamo državljani? In še bežna opomba. Premier je nedavno ponovno opozoril, da se v sami slovenščini skriva angleščina. Ponovil je besedi »sLOVEnija« in »čLOVEk«, pozabil pa je na »zLOVEšč« ali na »štEVILo«, ko »evil« pomeni kar zlo. Kako grafitarsko ceneno za univerzitetnega profesorja in predsednika vlade oziroma governmenta.

Kaj je torej z nami, z oglaševalci, novinarji, znanstveniki, s predsednikom vlade? Prodajamo skupno imetje, suverenost, tudi jezik in kulturo. V času nesamostojnosti je bil slovenski jezik nujna opora. V času samostojnosti kakor da te opore ne potrebujemo več, ker z njo ne moremo na svetovni trg. Toda zdi se, kot da niti bank, letališč, pristanišč in blagovnih znamk ne potrebujemo. Nujni so samo davkoplačevalci, ki se vsaka štiri leta prelevijo v volilno živino. Kaj je torej z nami v svobodi in demokraciji?

Kritiki polpretekle zgodovine upravičeno opozarjajo na nekdanje enoumnosti. Takrat smo imeli eno partijo, a smo se življenju in sistemu čudili na več načinov, danes imamo na desetine političnih strank, vendar se vsi čudimo enako – z »wow« (vau). Nekoč smo si voščili rojstne dneve vsak na svoj način, od otroških do starčevskih čestitk, danes vsi prepevamo Happy birthday to you. Vprašanj je torej več kot odgovorov. Na vsa pa je že davno odgovoril naš politično puhasti predsednik Borut Pahor, in sicer s: »So what!« Pa kaj, Slovenialand! Zdržimo še malo, saj kmalu pridejo digitalizacija, Uber in TTIP. Po novem si lahko sami vnaprej plačamo tudi svoj pokop.


Ivan Seničar, upokojeni veleposlanik


––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Slovenialand

Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Povezane novice

Še o slovenščini kot jeziku znanosti
7. april ob 09:00
Nespoštovanje slovenskega jezika kot temeljne nacionalne, družbene in tudi osebne vrednote je jezikovno odpadništvo.
Prijavi sovražni govor