Tiskane izdaje
Naši možgani so naravnani tako, da se klišejsko, stereotipno sklepanje na podlagi preteklih izkušenj sproži veliko hitreje kot razumska presoja objektivnih trenutnih dejstev. Nič čudnega zato ni, da se na dogajanje v prostoru emocionalno odzovemo hitro, razumsko pa redko. V javnosti se vsevprek servirajo podobe, ki sprožajo čustvene odzive. Ker se nas neka zgodba čustveno dotakne, jo potem še sami multipliciramo v svojih neformalnih omrežjih prek družbenih medijev in spirala se zavrti – žal velikokrat navzdol.
Kot direktorica družbe Siemens v Sloveniji imam srečo, da na našo medijsko realnost lahko pogledam še iz vsaj dveh perspektiv, ena me navdaja s pesimizmom, druga pa z optimizmom.
Objektivni kazalniki
Za lažje razumevanje poimenujmo prvo »perspektiva objektivnih ekonomskih kazalnikov«. V korporacijah, kot je Siemens, so makroekonomski kazalniki relevanten pokazatelj tržnih potencialov v nekem gospodarskem okolju, zato jih natančno analiziramo. Leta 2007 sem s ponosom poslušala predstavitve makroekonomskih primerjav v Srednji in Vzhodni Evropi. Takrat je bilo veliko objektivnih razlogov, da je bila Slovenija navedena kot primer izjemno uspešne tranzicijske države, kjer so poslovna tveganja razmeroma nizka, ljudje so dobro, predvsem tehnično izobraženi in imajo ustrezne delovne navade, ob tem pa ima država še odlično geostrateško lokacijo. Leta 2007 je Slovenija imela 7,1-odstotno rast bruto družbenega produkta, investicije so se v tem letu povečale za več kot 12 odstotkov, industrijska proizvodnja pa za 7,2 odstotka. Prištejte k temu še uspešno uvedbo evra in nekaj let prej sprejetje v Nato in Evropsko unijo, pa se boste morda tudi sami spomnili, da se vam je narisal nasmešek, ko je kdo v pozitivnem kontekstu omenil našo državo.
»Perspektiva objektivnih ekonomskih kazalnikov« je kasneje začela kazati zelo drugačno sliko. Slovenija je v gospodarskih poročilih ne samo Siemensa, ampak številnih drugih mednarodnih družb, ki imajo podobno prakso, izgubila vlogo uspešnega tranzicijskega tigra. Leta 2015 je bila Slovenija po bolečem obdobju padanja z 2,5-odstotno rastjo BDP nekje na evropski sredini. S to številko smo po preteklih suhih letih lahko kar zadovoljni, uvrščeni smo pred marsikatero zahodnoevropsko državo, ki si jo sicer lahko postavljamo za vzor, denimo Švico.
Ekonomski in finančni analitiki zelo dobro vedo, da je sklepanje o gospodarskem stanju države zgolj na podlagi BDP zavajajoče. Pojdimo k naslednjemu kazalniku. Investicije pokažejo, kako konkurenčna je neka država v očeh podjetij, ki bi imajo denar za vlaganje in s tem odpiranje novih delovnih mest. Te so se v Sloveniji v primerjavi s preteklim letom nekoliko zmanjšale, po tem merilu so bile od Slovenije v Evropi slabše uvrščene le štiri države (Luksemburg, Norveška, Estonija in Madžarska).
Tretji kazalnik je rast industrijske proizvodnje. Pomemben je, ker nam govori, kako vitalna so podjetja z lastno industrijsko proizvodnjo, sicer pomemben motor vsakega gospodarstva. Slika je nekoliko drugačna in kaže na uspešnost Slovenije: industrijska proizvodnja se je leta 2015 povečala za 5,2 odstotka. Višja kot v Sloveniji je bila le še v Srbiji, Črni gori, na Madžarskem, Malti in Irskem. V Sloveniji je 18.000 industrijskih podjetij, ki zaposlujejo približno 180.000 ljudi. V BDP ima slovenska industrija približno petinski delež, kar je več kot v EU. Evropa si je renesanso svoje industrije postavila za strateški cilj.
Industrija 4.0
S tem prihajam na tisto drugo, bolj optimistično, perspektivo. Recimo ji »perspektiva Industrije 4.0.«. Podjetij, ki jih sama obiskujem in srečujem v vlogi direktorice slovenskega Siemensa, zlepa ne boste srečali v medijih. Usmerjeni so v izvoz, pa še nočejo se preveč aktivno pojavljati, »saj nam bodo potem ljudje nevoščljivi in bomo dobili na obisk davčno inšpekcijo«. Sicer pa so osredotočeni na svoje cilje, zelo dobro vedo, kaj so njihove prioritete, skupine, ki si sicer stojijo na nasprotnih bregovih, ko gre za socialni dialog, pa znotraj teh podjetij konstruktivno in dobro sodelujejo. Inženirsko in tehnično znanje, zbrano v teh družbah, je na zavidljivo visoki ravni.
Kombinacija obeh perspektiv nam pove vsaj naslednje. Prvič, industrija je v Sloveniji zelo pomemben gospodarski sektor, ki nam ga tudi z nefleksibilnim trgom dela, visokimi davčnimi obremenitvami in administrativnimi ovirami nekako ni uspelo uničiti. Drugič, industrija je lahko priložnost, da Slovenija ohranja stik in enakopravno tekmuje vsaj z drugimi tranzicijskimi državami (pa tudi z visoko razvitimi podjetji z Zahoda) v globalnih proizvodnih in razvojnih tokovih. In tretjič, industrija je področje, prek katerega v Slovenijo tudi na druge segmente gospodarstva lahko pritekajo ne le tehnološke inovacije, ampak tudi inovacije poslovnih modelov, dobrih praks na področju upravljanja podjetij, dela z zaposlenimi.
Predvsem trdo delo
Potencial je velik. Da bi ga zares izkoristili, potrebujemo bolj spodbudno poslovno okolje in bolj odprto miselnost. Veliko uspešnih podjetij, ki jih opisujem zgoraj, ima tuje lastnike, in ne glede na to, ali je neko slovensko podjetje njihova strateška ali pa »samo« finančna naložba, so prioritete jasno postavljene. Prek tujega lastništva v podjetje pridejo dobre prakse na področju upravljanja, ki jih tako zelo pogrešamo v državnih podjetjih. Pridejo tudi novi poslovni modeli, predvsem pa nove tehnologije. Vključenost slovenske industrije v globalne nabavne verige je posledica tehnološke, okoljske in upravljavske skladnosti s pričakovanjem globalnih kupcev, ki imajo v vse bolj globaliziranem svetu res neverjetno izbiro. Ko Siemens za svojega dobavitelja izbere slovensko podjetje, to ne omogoča spanja na lovorikah, ampak pomeni trdo delo, nenehen razvoj in predvsem sledenje visokim zahtevam in pričakovanjem.
Renesansa evropske industrije pomeni predvsem njeno digitalizacijo – tako bo lahko postala učinkovitejša in konkurenčnejša. Veliki evropski proizvajalci se s tem že pospešeno ukvarjajo ter v svojem krogu dobaviteljev in partnerjev zadržujejo podjetja, ki so prepoznala pomembnost tega trenda. Zanima jih predvsem, ali zna njihov dobavitelj v svojem delu vrednostne verige narediti izdelek tako, da ga brez težav vključijo v svoje digitalizirane procese, ne pa, ali je iz Slovenije, Češke, Slovaške ali Madžarske.
Spoštujem vsako podjetje, ki spada v »perspektivo Industrije 4.0.«. Cenim njihov pogum, iznajdljivost, tehnično znanje in vztrajnost. Vsem nam želim, da jim vsega tega še dolgo ne bi zmanjkalo! Če preživijo v okolju, ki se s svojo samozadostnostjo velikokrat samo izolira, kaj šele bi dosegli, če bi jih vsi podsistemi, od izobraževanja preko javne uprave do izvršne oblasti podpirali v njihovem prizadevanju?
––––––
Prispevek je mnenje avtorice
Gostujoče pero
Medeja Lončar
direktorica Siemens, d. o. o., članica Foruma tujih investitorjev Slovenije
