»Slovenija ima talent«

Medijska eksploatacija talenta ima že več kot desetletje dominantno vlogo v zabavni industriji.

Objavljeno
29. junij 2016 23.13
Priprava Glasbenega društva Nova na nastop v Cankarjevem Domu. V Senožečah 12.12.2015[glasba,božič,inštrumenti]
Mitja Sardoč
Mitja Sardoč
V svoji zasebni korespondenci dne 28. oktobra 1813 je Thomas Jefferson, tretji ameriški predsednik in glavni avtor ameriške deklaracije o neodvisnosti ter nosilec številnih drugih javnih funkcij, svojemu predhodniku Johnu Adamsu opisal težave psevdo- oz. umetne aristokracije, ki temelji na »bogastvu in rojstvu«. Glede na dejstvo, kakor opozarja Jefferson, da jo zaradi nesorazmernega vpliva podedovanih privilegijev ter s tem povezane nepravičnosti »v nekaterih primerih bogastvo pokvari, rojstvo pa zaslepi«, predstavlja umetna aristokracija »motečo sestavino v vladi in je zato treba poskrbeti, da se njena premoč prepreči«. Psevdoaristokracijo naj bi tako zamenjala »naravna« aristokracija, ki temelji »na vrlinah in talentih«. Naravna aristokracija, izpostavlja Jefferson, »se mi zdi kot najbolj dragoceno darilo narave učenju, zaupanju ter upravljanju družbe«.

Poldrugo stoletje kasneje je bil Thomas Jefferson – tokrat kot anekdota iz ameriške zgodovine oz. kot primer modrosti ter pravičnosti ameriških ustanovnih očetov – znova del razprave o talentih. V svojem govoru ob večerji v Beli hiši, ki je bila organizirana 29. aprila 1962 v čast prejemnikom 49. Nobelovih nagrad zahodne poloble, je takratni predsednik ZDA, John F. Kennedy, prisotne lavreate ter ostale goste nagovoril kot »najbolj izjemno zbirko talentov in znanja, ki se je kdajkoli zbrala v Beli hiši, z eno izjemo – ko je Thomas Jefferson večerjal sam«.

Globalna meritokracija in »loterija rojstva«

Čeprav predstavlja ideja »naravne aristokracije« ter s tem povezano načelo »odprtosti vseh družbenih položajev talentom« eno od najbolj revolucionarnih načel ameriške (kot tudi francoske) revolucije, je njena emancipatorična dediščina danes vse prej kot neproblematična. Ironija zgodovine je namreč poskrbela za (vsaj) dve zagati.

Na eni strani je problematika talenta razpeta med dva »globalna« fenomena, ki sta v veliki meri rezultat neoliberalnih politik in njenega sprevrženega pojmovanja »odprtosti vseh družbenih položajev talentom«. Predvsem predstavlja talent politični problem par excellence. »Bitka za talente« ter s tem povezan »beg možganov« – sicer spretno zapakiran v retoriko mobilnosti – veljata namreč za nekakšno bojno polje »globalne meritokracije«. Spremembe migracijskih politik v številnih državah, ki spodbujajo priseljevanje najbolj nadarjenih in izobraženih posameznikov, so samo eden od indikatorjev s tem povezanih geopolitičnih interesov.

Hkrati pa ima medijska eksploatacija talenta že več kot desetletje dominantno vlogo v zabavni industriji. Televizijske oddaje oz. resničnostni šovi, kjer je merilo posameznikovega uspeha njegov talent, npr. Slovenija ima talent, American Idol, Bitka talentov, s svojo zapeljivo lahkotnostjo (tudi v Sloveniji) podirajo vse rekorde gledanosti. Oba fenomena tako nakazujeta na korporatizacijo t. i. »naravne loterije« oz. »loterije rojstva«.

Na drugi strani pa je problematika »naravne aristokracije« – pravzaprav paradoksalno – predmet številnih ugovorov in očitkov zagovornikov egalitarizma. Posedovanje določenega talenta je – vsaj iz vidika »idealne« teorije pravičnosti – stvar naključja, za katerega posameznik ni odgovoren. Z moralnega vidika je posedovanje določenih talentov, kakor je v svoji knjigi A Theory of Justice izpostavil John Rawls, arbitrarno. V interpretaciji radikalnega egalitarizma pa to pomeni, da si posameznik rezultatov »naravne loterije« oz. »loterije rojstva« tudi ne zasluži.

Talent(i) in neenakost

Tudi zato zagovorniki radikalnega egalitarizma nanizajo vrsto argumentov za nevtralizacijo talentov. Prvi razlog za njihovo nevtralizacijo naj bi bilo dejstvo, da je talent primarno rezultat dejavnikov, ki so izven volje posameznika. Prav njegova nevoluntaristična narava ga pomembno razlikuje od truda oz. dela. Morda je mogoče tudi tukaj iskati pomen Marxove misli, da prejme človek svojo »zgodovinsko bit« šele z delom.

Drugi razlog zoper upoštevanje talentov je njihova redkost in posledično neenaka porazdelitev med posamezniki. Kolikor bi bila namreč njihova porazdelitev enakomerna oz. bi jo vsi posamezniki imeli v enakem obsegu, določen talent ne bi bil pripoznan kot oblika odličnosti. Obratnosorazmerna vrednost talenta z njegovo razširjenostjo je pravzaprav nujen pogoj, na podlagi katerega ga kot takega tudi pripoznamo.

Tretji ugovor, ki ga postavlja pod vprašaj kot merilo distribucije, je sama vrednost in družbena vloga oz. status posameznega talenta, ki je z moralnega vidika prav tako arbitrarna. Neenakost talentov, kakor v svoji knjigi Equalities opozarja ameriški filozof Douglas Rae, »ni fenomen narave, ampak fenomen narave, kakor ga posreduje in konkretizira človeška kultura. Narava ustvarja široko paleto človeških sposobnosti, kultura izbere nekatere od teh zmožnosti, s katerimi ravna kot relevantnimi ali pomembnimi.«

Četrti ugovor zoper talente, ki jih hkrati tudi odločilno razlikuje od družbenih okoliščin, katerim egalitarizem v (idealnem) procesu distribucije odvzema legitimno pravico vplivanja na proces konkuriranja za selektivne družbene položaje, pa je njihova neprenosljivost. Za razliko od npr. materialnih in finančnih virov, ki jih posameznik lahko prenese, proda, posodi ali podari, so talenti med posamezniki neprenosljivi.

Vsaka oblika neenakosti, ki je torej rezultat okoliščin, za katere posameznik ni odgovoren, saj so stvar nekakšnega naključja oz. tudi zgoraj omenjene »loterije rojstva«, npr. spol, socialno in kulturno poreklo, posebne potrebe, etnična pripadnost itn., je za zagovornike egalitarizma v osnovi nepravična in potemtakem nepoštena.

Kakor opozarja profesor bioetike na Princetonu Peter Singer, talent pravzaprav »nagrajuje srečne, ki podedujejo tiste sposobnosti, ki jim omogočajo, da opravljajo zanimive in donosne kariere (…) ter kaznuje nesrečne, katerih geni jim otežujejo doseganje podobnega uspeha«.

Triangulacija talenta

Problematika talentov se tako sooča z dvema intuicijama, ki sta enako problematični: na eni strani je zgoraj omenjena korporatizacija »loterije rojstva« ugrabila idejo »odprtosti vseh družbenih položajev talentom« in jo prepustila »nevidni roki« trga. Na drugi strani pa bi bila »nacionalizacija« talentov v nasprotju s pojmovanjem ideje poštenih enakih možnosti. Kljub dejstvu, da je neenakost, ki izvira tako iz naravnih kot tudi iz družbenih dejavnikov, z moralnega vidika arbitrarna, med obema pojavnima oblikama neenakosti ne moremo postaviti enačaja.

Thomas Jefferson bi v današnjem času globalne bitke za talente ter redukcionističnega pojmovanja talenta kot »entertainmenta« za prebavo katere od tistih samotnih večerij v Beli hiši zagotovo potreboval več kot samo digestiv. Korporatizacija »naravne loterije« oz. »loterije rojstva« zahteva namreč predvsem »dober želodec«, saj je v stiskah drugih ljudi, kakor je v svoji knjigi Faces of Injustice zapisala Judith Shklar, »vselej lažje videti nesrečo kakor pa nepravičnost«.

***

dr. Mitja Sardoč, programska skupina Družbena pogodba v 21. stoletju Pedagoški inštitut, Ljubljana

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.