Tiskane izdaje
Pred dnevi sem se pogovarjal s kolegom, ki je obiskal Venezuelo. Omenil je, kakšen diktator je Hugo Chavez, in v dokaz navedel, da je med drugim prepovedal kajenje. Ampak ali ni tudi v Evropi prepovedano kajenje? Odgovor je bil, da smo pri nas prepoved kajenja uvedli demokratično, tam pa se je odločil kar diktator sam. Nato vprašanje, koga izmed tistih, ki so uvedli prepoved kajenja, smo demokratično izvolili? In dilema - imamo v Sloveniji in Evropi veliko ali malo svobode? Je imamo več ali manj kot pred leti?
Primerjava z zadnjimi desetletji Jugoslavije je marsikje presenetljiva. Denimo svoboda govora - z redkimi izjemami, na primer javno kritiko komunistične partije, si v Jugoslaviji lahko komurkoli rekel tako rekoč karkoli. Danes te za malo krepkejše izraze komurkoli sodišče obtoži najmanj na solidno finančno kazen.
Po osamosvojitvi Slovenije je večina svobodomislecev, pravnikov in politikov na veliko govorila, kako represivna je jugoslovanska zakonodaja, da te že za izražene grde namere lahko zaprejo. Pa je kaj drugače danes v Sloveniji, ko te lahko obsodijo za sovražni govor, če ne govoriš v skladu z nazori trenutne politične nomenklature?
Ko se je v Jugoslaviji pojavil splet, je bila svoboda izražanja na njem precej večja kakor danes. Pod psevdonimom si lahko napisal tako rekoč karkoli, pa te niso razkrili policiji ali kaznovali za hujskanje. Danes je na voljo veliko mehanizmov utišanja. Na večini forumov te administrator preprosto izloči, ker to pravico samoumevno ima, ali pa ti nekaj njegovih prijateljev nabije minuse, da izgineš iz medijskega prostora.
Vztrajno omejevanje svobode
V primerjavi z jugoslovanskimi časi imamo danes na spletnih forumih diktaturo. Da ne bo pomote - ne odobravam ali zagovarjam primitivnosti, hudobije ali vulgarnosti, vendar naj se pravica govora omeji res le izjemoma, ne pa poljubno.
Zdi se, da zadnja leta tako levi kot desni politiki čedalje bolj omejujejo svobodo - ne samo govora, ampak več aktivnosti. Zanimiva primerjava z Jugoslavijo, kjer se zagotovo nista cedila med in mleko, je pri vožnji ali parkiranju.
Če si že plačal kazen, je bila neprimerljiva z današnjimi drakonskimi globami, saj lahko zaradi hipnega spregleda znaka za omejitev hitrosti plačaš četrtino plače. Če ceste ne prečkaš na prehodu za pešce, pa čeprav več sto metrov naokoli ni nobenega drugega vozila, te policija lahko popiše in čaka te obisk pri sodnici za prekrške. Podobno je, če spiješ tri piva in pravilno hodiš po pločniku, ker si menda udeleženec v prometu. Seveda ima vsak kovanec dve plati in pri milejši zakonodaji je bilo tudi umrlih več kakor danes, ampak občutek svobode pri vožnji in parkiranju je bil neizmerno večji.
Veliki brat se uresničuje na podlagi dobrih namenov. Zdaj se vsi politiki v Sloveniji strinjajo, da bi v ustavo zapisali omejitev zgornje meje zadolževanja. Tudi če ne upoštevamo strokovna šibkosti predloga z ekonomskega vidika, se človek vpraša: Ali ni to še ena dodatna, huda omejitev svobode državljanov Slovenije? Če ne bo denarja za pokojnine ali bolnišnice, bodo politiki v imenu pravne države kljub temu upoštevali te ustavne omejitve? Za revščino, trpljenje in tudi izgubljena življenja torej ne bodo krivi oni, ampak njihovi nameni v dobro vseh nas?
Podobno dobronamerno skrb so pokazali evropski voditelji, ko so z uvajanjem varčnih žarnic poskušali zmanjšati segrevanje ozračja. Varčne žarnice gotovo zmanjšajo porabo energije, ampak ali v resnici niso le še en dokaz diktature velikega brata? Če bi zaradi neke specifike, na primer občutljivih oči, rad kupil energijsko potratnejše žarnice, zakaj jih ne morem kupiti po nekoliko višji ceni? In postopek odločanja - ne spomnim se, da bi v Sloveniji o tem razpravljali v civilni družbi. Ima takšno odločanje sploh še kaj skupnega z demokracijo?
Kot da kapital kljub krizi, ki jo je povzročil, še bolj prevzema oblast prek nesposobnih ali pokvarjenih politikov. To nakazujejo tudi reklame, ki nas posiljujejo na vse mogoče načine. Ne gre za to, da ne bi želel plačati za dobro vsebino in s tem podprl kakovostno novinarstvo. Gre za to, da nam, recimo, reklame na televiziji perejo možgane in slabo vplivajo na kakovost življenja. Neka študija je pokazala, da je v zadnjih desetletjih na brazilske ženske najbolj vplivala televizija s telenovelami, reklamami in ponujanjem potrošniških ter v iskanje užitka usmerjenih idealov. Pred desetletji je bilo reklam na televiziji in internetu precej manj, s tem pa je bilo tudi več svobode.
Tajni, servilni podpis ACTA
Potem pa je ob že siceršnjem zmanjševanju svobode prejšnji teden večina Evrope - in tudi Slovenija - podpisala sporazum ACTA, ki bo precej omejil svobodo na spletu. Gre za evropsko različico sporazumov PIPA ali SOPA. Če se spomnite zatemnitve Wikipedie ter protestov Googla, potem se spomnite, da se je zgodil upor civilne sfere v Združenih državah Amerike, ki je podoben predlog uspešno zavrnila.
Večina Američanov je bila tako nejevoljnih z napovedanim omejevanjem svobode na spletu, da so si premislili tako republikanski kot demokratski politiki. Slovenski politični predstavniki vlade v odhajanju pa so v tajnosti, brez vsakega obvestila javnosti ali civilne sfere, da se sploh pogovarjajo, kaj šele da se pripravljajo za podpis, to meni nič, tebi nič mirno izvedli. Štiri desetletja je informacijska družba osrednja tema mojega strokovnega življenja, petnajst let sem organizator največje konference s tem imenom v Sloveniji, a tako servilne in poniglave poteze še nisem doživel. In upam, da je nikoli več ne bom!
Informacijska družba in internet sta na naš planet prinesla novo vrsto svobode, novo možnost izražanja in sodelovanja. Splet je v tehnološkem smislu fantastično informacijsko orodje tudi za povečanje demokratičnosti. Desetletja smo vedeli, da bo kapital, ki vsiljuje socialna neenakost z rastočo močjo elit in odrivanja 99 odstotkov vseh drugih na rob, pripeljala do napadov na internet kot najbolj demokratično sredstvo. Kljub temu pa najbrž nihče ni pričakoval, da bo prav Evropa, ki se ima za najbolj demokratično in kulturno celino, povlekla tako submisivno potezo v dobro kapitala in v škodo človeštva.
Vloga odhajajoče vlade in ministra Zalarja
Ob takšnem dogodku človeka zmrazi. Evropa, ki Ameriki očita premalo posluha za človeške pravice, na primer Guantanamo, premajhno skrb za okolje, prevelik vpliv velikih korporacij na odločanje in odrinjenost civilne sfere od odločanja, je sama naredila daleč bolj nedemokratično dejanje omejevanja interneta kakor Amerika, ki je civilni sferi dala priložnost, da je izrazila svoje mnenje in nato tudi prisluhnila nezadovoljstvu ljudskih množic.
Čeprav je Amerika že prej podpisala podoben sporazum, prav tako mimo javnosti, se je civilna družba najprej uprla tam in namerava skupaj z milijoni podpisov peticije tudi v Evropi zablokirati sporazum ACTA tako v Ameriki kot v Evropi. Interesu globalnega kapitala se je nujno treba upreti lokalno in globalno.
V nekem smislu je dogodek s kopiranjem internetnih vsebin povezan z ministrom Zalarjem. Pod vplivom multinacionalk je predlagal, da bi precej povečali kazni za tovrstne prekrške, tako da bi že za nekaj presnetih avtorsko zaščitenih datotek lahko končali tudi za nekaj let v ječi.
Čeprav je po protestu civilne sfere minister Zalar ta predlog umaknil, je bil že sam poskus njegovega uvajanja nesprejemljiv. Če imaš pri sebi lažja mamila za osebno uporabo, nisi kaznovan v kar nekaj državah, tudi v Sloveniji ne, za prenos nekaj datotek pa bi šel za, denimo, eno leto v zapor?
Na YouTubu si še danes lahko ogledamo videoposnetek, kako ameriški sodnik nekaj minut pretepa hčer, žena pa njegovo ravnanje odobrava, ker je hči presnela nekaj nedovoljenih datotek z interneta. Ko človek to gleda, ga pretrese surovost dogodka. A če vprašate mlade - ali imajo raje, da jih nekdo po zadnjici, ali pa gredo za eno leto v zapor, bi skoraj vsi brez razmisleka izbrali prvo možnost. Kakšno surovo in hudobno nasilje je torej predlagal minister Zalar na zahtevo multinacionalk? Kje imajo ti ljudje srce?
Prav res, kje imajo evropski politiki srce in minimalno poštenje do svojih volivcev? Z ACTA so padli precej nižje, kot smo si državljani še lahko predstavljali. Morda še ne vemo, kako, ampak vsekakor se moramo upreti ne samo težnjam po nadaljnjih omejitvah svobode, temveč si vsaj nekaj izgubljene svobode tudi znova priboriti. V nasprotnem primeru bo znanstveno-fantastični film, v katerem je dihanje zraka dosegljivo samo bogatim, prej ali slej postal naša realnost.
***
Prof. dr. Matjaž Gams je član Inženirske akademije Slovenije
Prispevek je mnenje avtorja
in ne izraža nujno stališča uredništva.
