Slovenski psiho
sob, 25.01.2014, 09:00
Slovenski psiho

V Sloveniji so se aktivirali že čisto vsi družbeni »airbagi« in vsi razpoložljivi varnostni sistemi, ki smo jih imeli.

Težko je reči zakaj, toda v okviru zahodnega sveta tako imenovane klasične liberalne demokracije smo bili dolga desetletja navajeni razmišljati, da je za uspeh, na katerem koli področju – v gospodarstvu, vrhunskem športu, v bančništvu ter v upravljanju ali vodenju večjih sistemov (državnih in zasebnih) – nujna velika samozavest, motivacija ter neke skoraj že brezobzirne sposobnosti egoistično (evolucijsko?) misliti na svoj cilj, biti popolnoma osredotočen na svojo nalogo, pri čemer te pretirano oziranje nazaj ali k drugim ljudem ali okolnemu svetu pri tem ne bi smelo ovirati. S tem je bilo povezano tudi uživanje zasluženih dobrin, slave, uspeha in denarja, ki dolgo ni bilo ovrednoteno negativno, ampak je prav izražalo neki uspeh, sposobnost, tako zaželeno moč prevlade. Obenem so bili ti atributi povezani s prevlado testosterona in »moškosti«, gole volje do moči, ter prevlade sposobnejših nad »šibkimi«, neke elite nad večino.

To stanje duha zahodne civilizacije, ki je postopno začelo kazati vse znake patologije in pravega duševnega in telesnega propada posameznikov ter nihilizma (denimo nebrzdano življenje in propad akterjev, doping v športu, ne nazadnje celovito opustošenje medosebnega, družbenega in naravnega okolja ter na koncu popolna odtujenost) so na njenem vrhuncu ali točki zatona že začeli prikazovati filmi (denimo Wall Street, 1987), romani (Ameriški psiho, 1991) in seveda različne študije v okviru družbenih in humanističnih ved (ekologija, družbena psihologija, sociologija, feminizem in etika skrbi). Filozofi so na te procese seveda opozarjali že veliko prej (Adorno & Horkheimer, Deleuze & Guattari itd.). A ravno ko je bila ta paradigma na Zahodu že dodobra prežeta z velikimi dvomi, se je Slovenija osamosvojila in začela razvijati svojo različico moderne tajkunske demokracije.

Še dolgo ne bomo vedeli, kako je bilo to mogoče: psihologom bo gotovo prej ali slej uspelo pokazati, da si pri tem vsaj v začetni fazi nismo mogli pomagati. Po toliko letih zatiranja svobodne pobude in svobodne misli smo se preprosto morali najprej popolnoma osvoboditi in eksponentno sprostiti ter izživeti vse nakopičene kreativne in destruktivne energije, ki so bile prej tako ali drugače blokirane.

Nekateri odvrgli zimske kože, drugi zamenjali le dlako

Obenem so se prav zgoraj opisani tipi posameznikov (in med njimi seveda tudi kakšna posameznica) inkarnirali tudi v našo družbo. Nekateri so v celoti odvrgli svoje zimske kože in se prelevili v nove osebnosti, drugi so zamenjali le dlako, spet tretji so si nadeli novo preobleko. Nekateri so jim zgolj sledili, drugi zgolj opazovali. A še vedno se zdi neverjetno, da kljub številnim znakom bolezni, ki so bili v slovenskem okolju že na voljo, vendarle nihče izmed političnih in družbenih akterjev ni zmogel ali hotel prepoznati številnih znakov za alarm ali pa dovolj zgodaj razumeti tega dogajanja.

Značilnost demokracij, v nasprotju s sistemi, ki ne vsebujejo demokratičnih elementov, je, da ne potrebujejo oziroma ne predvidevajo nekega osrednjega mesta, s katerega bi bilo sicer mogoče »regulirati« vedenje posameznikov. Če se je to dogajalo, je bilo omejeno na družbe, ki so zanikale temeljne človekove pravice in hkrati zahtevale popoln nadzor nad zasebnim življenjem posameznikov. Po drugi strani ima, denimo, kanonsko oziroma cerkveno pravo v sebi možnost, da celovito regulira moralnost posameznikov. Obojega seveda v okviru demokracije ni mogoče uveljavljati ali zahtevati. Demokracija naj bi tako imela v sebi že uveljavljen niz pravil in norm, ki naj bi zagotavljali, da se nebrzdan pohlep, brezobzirni egoizem ter prečkanje vseh obstoječih etičnih norm in meja preprosto ne bi smeli pojavljati oziroma da bi se morali ti procesi na neki točki ustaviti. Zgodovina zahodnih družb, ki so živele po nekih demokratičnih načelih, nam kaže, da se to kljub vsemu seveda dogaja in da demokratičnega nadzora nikoli ni bilo dovolj. Dovolj je omeniti neizmerno pogumna dejanja Edwarda Snowdna, ki so ga pri tem žalostno izdale prav vse zahodne demokracije, s slovensko vred. Zato se zdaj, na robu velike svetovne ekonomske krize, sprašujemo o možnostih prenove ne le tako imenovane liberalne demokracije, ampak tudi vprašanja o sami ideji človeka ali humanosti, ki prebivata v njenem okviru.

Zahodne družbe so utemeljene na vrsti pravil, ki so naša skupna večtisočletna dediščina. Svoj začetek imajo v Hamurabijevem zakoniku in predhomerskem svetu boginj, ki so bedele nad elementarno pravičnostjo posameznikov in posameznic (pravica do življenja in pokopa ob smrti, skrb za šibke itn.), in se nadaljujejo v Stari in Novi zavezi z uveljavljanjem pravil in norm, ki so pozneje prešli v modernejše razsvetljenske ideale in se prelili tudi v naš skupni moralni kod, ki sestavlja nabor demokratičnih vrednot. Vendar ta zgodovina ni preprečila velikih zgodovinskih katastrof, ki so svoj vrhunec dosegle v 20. stoletju in ki se še dogajajo (Lampedusa, Sirija, Sudan ...).

Prestopili na temno stran

Tako se zdi, da je v celotni zgodovini človek izpostavljen zlasti temeljnemu boju v njem samem: med dobrim in zlim, med nagnjenjem in skrbjo za drugega človeka in demoni, ki mu prišepetavajo, da bo s tem izgubil del sebe in izdal pravico do maksimiziranja lastne sreče. Nekateri danes govorijo še radikalneje: namreč o psihopatih, ki prav v demokraciji najbolje uspevajo: demokracija je namreč prav zaradi odsotnosti prej omenjene osrednje referenčne točke (ali za vse predpisanega »etičnega« merila) odlično gojišče za tiste organizme (in to prav na vodstvenih položajih), ki v sebi posedujejo neizmerno željo po pridobivanju moči, uničevanju nasprotnikov oziroma vseh, ki mislijo drugače, nadalje manipuliranju z drugimi, kar vse počnejo ob popolni odsotnosti sočutja in brez sposobnosti vživljanja v druge. Ker je sama »demokratična« in ker gradi na zaupanju, prav demokracija paradoksalno omogoča preživetje tem ljudem, ki so prestopili na temno stran. Ti psihopati so kakor rakave celice, ki v svoji nori želji po nesmrtnosti najhitreje in najbolj uničevalno uspevajo prav na tistih delih telesa, ki so najbolje prekrvavljeni (v demokraciji to predstavljajo prav temeljne vrednote sodelovanja in zaupanja in seveda tudi tem posameznikom zaupana javna sredstva): tam si ustvarijo svoje lastne mreže in začenjajo svojo uničevalno pot po celotnem (družbenem) telesu.

Točka preloma

Po dokaze za vse opisano ni treba daleč: danes smo tako v Sloveniji priča razpadu naše družbe in hkratnemu porajanju nove. Dogajanje zadnjega leta kaže na točko preloma: v bran slovenske demokracije in proti nadaljnji psihopatologiji se je angažirala civilna družba (vstajniki, civilnodružbene organizacije), prebudili so se nekateri mediji (ali bolje rečeno, svojo besedo in s tem eksistenco so pogumno zastavili nekateri novinarji) in tudi na novi, prihajajoči in deli obstoječe politike so morda že nakazali neko rešitev za našo družbo. A vse to hkrati kaže, da so se v Sloveniji aktivirali čisto vsi družbeni »airbagi« in prav vsi razpoložljivi varnostni sistemi, ki smo jih imeli na razpolago, da bi preprečili tisto najhujše. Drugih demokratičnih mehanizmov zdaj ni več na voljo. In vse to smo morali narediti državljani sami. Slovenska demokracija je tako na vrhuncu krize.

Demokracija kot ideja in kultura je v sebi sicer skoraj popoln sistem zavor in ravnovesij. A med svojimi institucijami in prav zato, ker je demokracija, tudi ne predvideva nekega centralnega komiteja ali »komisije za preprečevanje neetičnosti«, ki bi vse nosilce javnih pooblastil zavezovala k brezpogojnemu spoštovanju pravil ali sankcionirala neetična dejanja, ki so morda celo legalna. To nalogo moramo opraviti državljani sami, s pomočjo volitev, četrte veje oblasti in tistih institucij, ki zdaj že kažejo na svojo neodvisnost (KPK, NPU, posebne tožilske skupine, varuh človekovih pravic), ter ne nazadnje tistih ljudi v politiki, ki so trdno odločeni, da ne bodo ničesar več postavili pred interes skupnosti, in ki bodo zavezani zgolj in samo delovanju v skupno dobro in s tem pravičnosti.

Jutri je nov dan, bi lahko parafrazirali znane besede: a upanje in pričakovanje za zdaj še ne bosta dovolj. Zdaj je čas, da se zavemo, da na začetku tega zapisa omenjeni načini delovanja niso več primerni za tiste, ki so nosilci javnih pooblastil (ministri, župani ...), ki vodijo državna podjetja, delujejo v državni upravi ali v eni od države financiranih institucij (sodniki, parlamentarci, člani strank, vodilni in zaposleni v zdravstvu, uradniki, vodilni in zaposleni v univerzitetni sferi ...); v zadnjem času smo po več škandalih videli, da se v nekem temelju spreminja celo Cerkev.

Vse to nas zdaj lahko navdaja z novim upanjem. Morda smo končno spoznali svoje zmote. Morda je zasijal prvi žarek upanja. Prve račune za svoje zmote smo že dobili, zdaj je čas, da še kot državljani in državljanke pokažemo, da nam ni več vseeno, v kakšni družbi in ob kakšnih vzorih bodo odraščali naši otroci.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 

Dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofijo na Univerzi na Primorskem ter predsednik Akademije za demokracijo



Slovenski psiho

Priča smo razpadu naše družbe in hkratnemu porajanju nove. Foto: Matej Družnik/Delo

Prijavi sovražni govor