Tiskane izdaje
Kdo smo in kaj hočemo?
Me je s tem vprašanjem nagnal h globokemu razmisleku. In v spomine. Ko smo na začetku leta 1990 oddajali članke za 95. številko Nove revije, ki je marca izšla kot zbornik z naslovom Samostojna Slovenija - ob obletnici bi bilo vredno ponatisniti blok Ekonomija in ekologija, pogledati, kaj je nastalo iz predlogov dr. Jožeta Mencingerja o slovenskem gospodarstvu in dr. Dušana Pluta o varstvu okolja in naravnih virih - sem prišla do odgovora, ki ga od takrat naprej ponavljam na vseh ravneh: osebni, družbeni, politični ... Namreč, vedno znova si moramo odgovarjati na temeljni vprašanji: Kdo sem in kaj hočem? Kdo smo državljanke in državljani Slovenije in kaj hočemo? Takrat sem napisala članek Za samostojno konstituiranje medijske podobe Slovenije in v njem terjala lastno tiskovno agencijo in še marsikaj na področju medijske krajine, ki se mora »odločno vključiti v svetovne množično informacijske sisteme.«
In za to s slovenskim nastopom na največjem svetovnem knjižnem sejmu v Frankfurtu tudi gre. Kar bodo o nas poročali množični mediji, koliko in v kakšnem tonu, od tega je odvisna slika, ki jo bo videl svet o tej majhni, a čudoviti deželi in njeni enkratni, fantastični kulturi v najširšem smislu besede.
Če si bomo zmogli skupaj, interdisciplinarno in v povezavi z vsemi resorji ter ministrstvi odgovoriti na vprašanje, kdo smo in kaj hočemo reprezentirati na največjem knjižnem sejmu sveta, bomo lahko nastopili suvereno, zanimivo in inovativno. In če ne bomo gledali le, katere knjige so prevedene v nemščino in angleščino, kateri so naši paradni knjižni konji oziroma kobile na tujem, da bodo šli tja predstavljat svoja dela in (včasih prav monotono) govorit o njih, ampak se bomo vprašali, kdo je poleg prodajalcev in kupcev knjig naš naslovnik, komu želimo povedati in pokazati, kdo smo. Obiskovalcem, številnim javnostim sveta. Svetu, na kratko rečeno.
Takole se mi je pletlo v glavi in zdaj zapisujem za cenjene bralke in bralce te strani.
Namesto dolgčasa - doživetja
Najprej odgovarjam, kako se lotiti zadeve. »Potopitveno« je izraz, ki mi je ljub tudi v kontekstu knjižnih sejmov vseh sort. Pomeni pa, da naša prezentacija nahrani vse čute. Ne samo vida, ampak tudi sluh, tip, vonj in okus. Kot je pred časom napisala ambasadorka akcije Slovenija bere Irena Štaudohar, ki s svojimi imenitnimi članki v Delovi Sobotni prilogi proda morda največ obravnavanih knjig na Slovenskem: »Naša čutila določajo meje naše zavesti, še več, ne da bi se tega natančno zavedali, določajo zgodbe naše podzavesti, recimo to, kdo nam je všeč in kdo ne.« Mi bi radi, da bi bili obiskovalcem frankfurtskega knjižnega sejma všeč, mar ne? In da bi si zapomnili slovenski »štand« čim, čim dlje!
Dobri pedagogi z ognjem pedagoškega erosa vedo, kako pomagati spominu svojih učenk in učencev. Tako, da dolgočasno predavateljsko pedagogiko spremenijo v doživljajsko. Da učenci doživljajo učno snov z vsemi možnimi čutili, s humorjem in smehom ter zanimivimi zgodbami, ki se dotikajo ne le razuma, ampak tudi srca. Iz srca v srce je najkrajša pot tudi besednega spomina, velja vedeti pri pripravi slovenskega programa na velikem knjižnem odru sveta.
Zakaj se mnogi tujci, vse več jih je in še več jih bo, preselijo v Slovenijo? Zakaj je turizem cvetoča gospodarska panoga? Zakaj tisti, ki nismo sprejeli povabil za bivanje v tujini, tako radi ostajamo na slovenskih tleh? Ker se zavedamo tukajšnje visoke kakovosti življenja. Vsakdanjega življenja, v katerem spimo, jemo, se sprehajamo, družimo s prijatelji, ljubimo ... In kajpada beremo!
In to vsakdanje življenje, naš kakovosten življenjski slog ponudimo obiskovalcem sejma. Vse pa oplemenitimo z besedami, slovenskimi besedami, prevedenimi v čim več tujih jezikov. Takole predlagam:
Ker je Slovenija gozdnata dežela in ker ima drevo močan simbolni pomen, naj bo na naši stojnici postavljeno veliko, lepo, dišeče drevo. Lipa, kajpada, ki je simbol slovenstva. Človek, ki je kot drevo, ima korenine globoko v zemlji, se pravi v svoji družinski in kulturni tradiciji, vzravnano ponosno deblo in razkošno krošnjo z listjem, ki šepeta zgodbe preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Kot je napisal veliki Edvard Kocbek: Drevo, beseda in človek / (...) // Strmijo drug v drugega, / od vekomaj povezani, / s skrivnostnim spominom. // Drevo je tišina, / beseda je ptica, / človek je uho. // (...) Drevo, beseda in človek, / trije prijatelji / od vekomaj.
Ptice v besedi, podobi in zvoku
Na drevesu naj bodo zato tudi naše prijateljice, slovenske ptice. Njihovo čebljanje in prepevanje pa predvajajmo po slušalkah, ki bodo na voljo obiskovalcem, označene, da gre za petje slovenskih ptic. Vem, koliko ljubiteljev ptic živi po svetu, in vem, koliko zbirateljev ptičjih glasov in petja je med njimi. To bo izjemna atrakcija, petje slovenskih ptic, ki so med največjimi bogastvi raznovrstnosti naše dežele! Tudi knjige o njih naj bodo na voljo za ogled in morda tudi v nakup. Te knjige bomo odlično prodajali, tudi predavanja o slovenskih pticah bi bila zanimiva, pa plakati in razglednice, na katerih naj bodo fotografije ptic, ob njih pa napisani v slovenščini in prevedeni v čim več jezikov lepi verzi slovenskih pesnic in pesnikov.
Ker naj bo drevo postavljeno na sredino prizorišča, je na stenah prostor za zaslone, kjer predvajajmo skrbno premišljene filme, intervjuje, videe. Filmi o pticah morajo biti na voljo za ogled na okoliških ekranih pod obvezno. Pa videoinstalacija o božanski, svetovno znani znameniti reki Soči umetnika Andreja Zdraviča tudi. Pa še marsikaj, kar velja domisliti skupaj, v enem dihu in duhu: pokažimo najlepše o deželi na sončni strani Alp, saj bo imelo to ne le kulturne, ampak tudi turistične in gospodarske posledice. Zato je nujno pokazati tudi filme o naši kulinariki, vinarstvu, ekološkem kmetijstvu itd. Prvo kuharico med svetovnimi kuharicami Ano Roš pa obvezno povabiti na sejem, se bo že sama spomnila, kako bo promovirala svojo kuhinjo, ljubljeno tolminsko dolino in Slovenijo. In pripeljala s seboj najboljše vinarje Slovenije, ti bodo imeli v Frankfurtu gotovo veliko dela.
Drevo naj ima vidne korenine pod steklenim podestom. Med te korenine naj bodo položeni faksimili del Primoža Trubarja kot začetnika slovenske književnosti, predvsem njegov Abecednik (»Ane bukvice, iz tih se ti mladi inu preprosti Slovenci mogo lahko v kratkim času brati navučiti.«) in Katekizem. Že on je vedel, da brez slovenske besede ne moremo ne stati inu ne obstati! Morda bi poleg njega položili Jurija Dalmatina, ki je prvi prevedel v slovenščino celotno Sveto pismo, in še koga, o tem naj se zedini stroka. Tudi deblo drevesa naj bo prozorno, v najem pa naložene temeljne knjige našega ponosa: na dnu hvalnica Slava vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvazorja in Poezije Franceta Prešerna, knjige Ivana Cankarja, Srečka Kosovela in drugih velikanov slovenske besede ipd. Iz tega raste razkošna krošnja sodobne literature. Naj bodo na vejah knjige ter naj bodo na listih izpisani verzi sodobnih pesnic in pesnikov. Prevedeni v čim več tujih jezikov, da bo listje šumelo mnogo govoric. Ah, to bo čudovita pesem sveta, lepa pesem kozmosa, ki jo zmorejo izpisati poeti!
Besede, glasba, vonji ...
Na tleh iz stekla ali močne prozorne plastike in lesa naj bo nekaj bralnih stolov. Lesenih! Gugalnikov, pručk, ležalnikov, odvisno, koliko prostora bomo imeli na voljo. Ob njih in pod njimi naloženi kupi knjig v slovenščini in prevedenih v čim več jezikov. V drevesni krošnji pa naj bo lesena bralna hiška, saj je branje intimno, samotno dejanje, ki mu je treba dati (vrniti?) veljavo. V hiško naj pripelje lesena lestev z izpisanimi besedami, kot to dela Ifigenija Simonović na svojih znamenitih pobarvanih stolih: pesem, ljubezen, poljub, trave, sprehod, beseda, dih, roža, dlan ... Vsi stoli in bralna hiška naj imajo tudi slušalke, da bodo bralke/bralci lahko poslušali slovensko (tudi v prevodih) poezijo, popevke, šansone, opere, ljudske pesmi, Avsenike in Slake pa Globokarje, Lebiče, Uroše Rojke, Nine Šenk ... Naj se začnejo poeti in glasbeniki pogovarjati že kar danes, kaj vse bi bilo na voljo za poslušanje, naj vključijo v priprave zvezo slepih, ki ima imenitno govorno knjižnico. Da se bodo uskladili, bo namreč po slovensko dolgo trajalo ...
Za okus in vonj naj poleg Ane Roš poskrbi majhna kuhinja, v kateri bodo pekli kruh in kuhali čaje, prav nič drugega ne potrebujemo. Še kakšno potico, ki pa naj jo prinesejo kar iz Slovenije, saj je priprava preveč zamudna za sejemski prostor. In obvezno naj na tleh poleg bralnih stolov in v bralni hišici stojijo peharji s tipično slovensko hrano za prigrizek: krhlji, orehi, tudi surova zelenjava in sadje domačih sort bodo dobrodošli. Kruh omamno diši, naj stojnica zadiši po Sloveniji. Po Sloveniji brez kranjske klobase - prosim in oprostite! In lipov čaj pa šipkov pa metin, pa planinski pa ... to bodo vonji in okusi, da si bodo ljudje še dolgo zapomnili slovensko stojnico!
Tale predlog za »potopitveno« stojnico na knjižnem sejmu v Frankfurtu velja začeti razdelovati, kaj malega dodati, da ne bo vsega preveč, kar takoj. Vključijo naj se mladi na naših akademijah, fakultetah, gostinskih in turističnih šolah ... Sestane naj se svet modrih, ki ne bo gojil prestižnih nagnjenj, kdo bo imel kakšno korist za svojo založbo ali celo zase osebno, ampak kako pripraviti projekt z vsebino in njej ustrezno formo tako, da bo odgovor na vprašanje, kdo smo in kaj hočemo, močan, svojski, inovativen in odmeven. Nikakor ni za to nalogo usposobljena samo Javna agencija za knjigo, nikakor! Pa tudi ne tistih nekaj založb, ki so doslej določale program naših predstavitev v Frankfurtu. Poveže naj se čim več institucij in posameznikov, ki hočejo, znajo in zmorejo. Pod taktirko čim bolj samosvojega suverenega organa, ki bo dirigent temu vseslovenskemu orkestru predstav, vonjev in okusov, glasov in dotikov.
Priložnost je izjemna, izkoristimo jo!
------
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Dr. Manca Košir, publicistka, ambasadorka akcije Slovenija bere
