Tiskane izdaje
Kadar politiki v Sloveniji govorijo, poslušamo nenehno isto: da lahko dosežemo z manj denarja enako ali pa še več kot razvite države. Ljudem je to všeč, zato so pripravljeni strinjati se in take politike vedno znova volijo. A je ta misel nesmisel, ki nas peha v vse večjo revščino. V ljudeh vzbuja napačna pričakovanja, duši podjetnost in spodbuja misel, da kroženje denarja ni pomembno. Okoli tega se je napletlo vse polno mitov, torej nerealnih predstav in nesmiselnih vrednot. Poglejmo nekaj takih mitov o zdravstvu, ki prihajajo že leta iz ust najodgovornejših v državi. Nekatere je demitizirala Delova anketa o zdravstvu, objavljena prejšnji teden.
Ali je denarja dovolj?
Trditev: »Denarja je v zdravstvu dovolj. Če bi omejili korupcijo, pocenili nabave in prisilili zdravnike, da delajo več, bi lahko z manj denarja imeli boljše zdravstvo.« Ali res?
Slovenija po zadnjih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) nameni za zdravje 2085 ameriških dolarjev na prebivalca. Ko govorimo o svojih ciljih, omenjamo Avstrijo, Nemčijo ali skandinavske dežele, radi bi se zdravili tudi v Švici ali v Ameriki. Pri tem pa nam iz zavesti uidejo podatki o denarju: Avstrijci namenijo za zdravje 5427 dolarjev po prebivalcu, Nemci 5006, Finci 4449, Švicarji 9276, ZDA rekordnih 9146 dolarjev. Želimo torej, da smo enaki razvitim, ki za zdravstvo namenijo trikrat ali celo štirikrat več kot Slovenija. To ni realno pričakovanje.
So ljudje pripravljeni za zdravstvo plačevati več?
Trditev: »Ljudje ne bi sprejeli, da bi plačevali za zdravstvo več, zato je popolnoma nesprejemljiva uvedba participacije ali črtanje kakšne zdravstvene pravice.« Kaj dejansko mislijo ljudje?
V zadnji anketi Dela, izvedeni na reprezentativnem vzorcu prebivalcev, so anketirani drugače od politikov prepoznali, da ne morejo dobiti vsega za sedanjo količino denarja. Pomemben delež – 38 odstotkov – bi jih bilo pripravljenih za zdravstvo plačati več: 11 odstotkov v obliki participacije za obiske zdravnikov in zdravila, 11 odstotkov za nenujne storitve, 10 odstotkov z višjimi prispevki za zdravstvo in šest odstotkov v obliki dodatnih zavarovanj. To je fenomen; ne pomnimo, da bi se kdaj tako velik delež ljudi na glas izrekel za višje plačilo.
Bi odprava korupcije rešila zdravstvo?
Trditev: »Če bi odpravili korupcijo v zdravstvu, bi bilo zdravstvo rešeno.« Misel je izjemno všečna. Ali drži?
Spomnimo se znamenite afere operacijskih miz (izpred desetletja), ko smo mediji našli enake mize za polovično ceno v Avstriji. Podobnih posameznih primerov je bilo še nekaj, a moramo biti zelo pozorni, da se ne bi pod sloganom »nizkih cen« zavzemali za manj kakovostne zdravstvene materiale. Rezerve seveda so, toda nakupi manj kakovostnih materialov bi pomenili neposredno škodo za bolnike. Si to želimo? A tudi če bi kupovali vse v Bangladešu, ne bi mogli na leto prihraniti 500 milijonov, o katerih se je govorilo pred nekaj leti, kakovost pa bi se zelo hitro poslabšala. Če bi bile pri nabavah v resnici velike rezerve, bi jih najbrž aktivirale že druge države. Ali drugače: koliko korupcije mora biti šele v Avstriji, če za zdravstvo porabijo skoraj trikrat več denarja kot Slovenija!?
Ali zdravniki delajo dovolj?
Trditev: »Če bi zdravniki delali več, ne bi bilo čakalnih vrst in finančnih težav.«
To je bistroumni nesmisel, ki ga v javnosti ponavljajo celo resni ekonomisti, ki pa prihajajo iz drugih branž. A v zdravstvu velja obrnjena logika. Vsako zdravnikovo delo pomeni dodaten strošek zaradi materialov, ki jih vgradijo v telesa bolnikov, zdravil in medicinskih pripomočkov, ki jih predpišejo. Več kot zdravniki delajo (več bolnikov kot zdravijo), višji bodo stroški zdravstva. Težava v zdravstvu niso plače (te so pri nas za redno delo precej nižje kot v razviti EU, zanje gre približno 60 odstotkov proračuna bolnišnice, medtem ko gre, denimo, na fakultetah več kot 90 odstotkov denarja za plače), težava so nakup materialov, dragih zdravil in drugi veliki stroški (elektrika, ogrevanje, prehrana).
Je zdravnikov dovolj
V Sloveniji smo z 2,4 zdravnika na tisoč prebivalcev na predzadnjem mestu v EU. Za nami je samo Poljska, tik pred nami pa z 2,7 zdravnika Velika Britanija. Naša soseda Avstrija, naš prvi zgled, ima kar dvakrat toliko zdravnikov kot Slovenija (4,8). A v Veliki Britaniji se okoli vsakega bolnika vrti celoten tim najrazličnejših strokovnjakov, zdravniki se ukvarjajo izključno z zdravljenjem. Poleg tega so tam odprli vse (finančne) poti za dostop do dela zdravnikov: državni denar, denar zasebnih zavarovalnic in plačilo iz žepa.
Čeprav je slovenskih zdravnikov manj kot kjerkoli v EU, na leto opravijo 13 milijonov pregledov bolnikov ali povprečno 6,3 pregleda na prebivalca. Evropsko povprečje je 6,6 pregleda na prebivalca na leto. V bolnišnicah je hospitaliziranih 171 bolnikov na tisoč prebivalcev, povprečje EU je 173. Navedeni podatki so od ZZZS.
Zakaj so čakalne vrste?
Trditev: »Ljudje čakajo, ker delajo zdravniki v svojih ambulantah popoldne.«
Načelno bi to zdržalo, če zdravniki v dopoldanskih javnih službah ne bi zdravili toliko bolnikov, ki jih zdravstvena blagajna (ZZZS) plača, nato pa bi bolne pregledovali in operirali v svojih zasebnih ordinacijah popoldne. A resnične razmere so takšne, da slovenski zdravniki opravijo vse delo, ki ga ZZZS plača, še več, vsaka bolnišnica zdravi nekaj odstotkov bolnikov več, kot jih dobi plačanih. Zdravijo jih torej zastonj oziroma v svojo lastno škodo. Kot če bi Petrol nekaj odstotkov bencina na leto iztočil brezplačno ali ceneje, kot je realna cena. Iz tega naslova ima celotni zdravstveni sistem 250 milijonov evrov izgube.
Bolniki, ki so »višek« ali imajo takšne vrste težave, da niso dovolj nujni za javni zdravstveni sistem, po svoji lastni presoji pa se jim zelo mudi, gredo k zasebnikom. Delova anketa je pokazala, da je takšnih bolnikov 24 odstotkov.
Ali je košarica pravic
Obljuba: »V Sloveniji imamo neomejeno košarico pravic in tako bo tudi ostalo. Zdravstvo je za ljudi preveč pomembno, da bi ljudem vzeli pravice.«
Prav 24 odstotkov vprašanih v Delovi anketi, ki si plačajo pregled pri zdravniku iz žepa (samoplačniki), je pokazatelj, da trditev sploh ne drži. Pravilneje bi bilo reči, da imamo na papirju sicer neomejeno košarico pravic z omejenim dostopom v praksi. Če ni dostopa do pravice, je enako, kot če pravice ni. Čeprav za vsakega četrtega Slovenca pravica v javnem sistemu ni dosegljiva oziroma je ne koristi, so kljub temu ponekod v javnem sistemu nedopustno dolge čakalne dobe.
Je slovensko zdravstvo učinkovito?
Trditev: »Zdravstvo mora postati učinkovitejše in bo tudi denarja dovolj.«
Po vseh do zdaj naštetih primerjavah (porabljenem denarju, številu zdravnikov – zdravljenih pacientih) je slovensko zdravstvo bolj učinkovito od evropskega zdravstva. Drugo so specializacije posameznih bolnišnic in združevanje manjših z večjimi, s čimer bi prihranili pri administraciji. Načelno je to mogoče, a je vsaka taka namera do zdaj naletela na strahovito nasprotovanje lokalnih skupnosti, ki imajo raje svojo bližnjo, čeprav (zaradi malega števila primerov) ne tako kakovostno zdravstveno oskrbo.
Kdo je najučinkovitejši?
Trditev: »Koncesionarji so učinkovitejši kot javni sektor.«
Ta trditev ne drži. Res je, da koncesionarji niso v izgubah, saj bi v tem primeru šli v stečaj. A dejstvo je, da zdravijo točno takšno število bolnikov, kot jim ZZZS plača, vsem drugim pa pregled in zdravljenje zaračunajo (samoplačniki). Čeprav tako javni zavodi kot koncesionarji zdravijo za javni denar, za prve velja druga zakonodaja kot za druge. Koncesionarji velikokrat povedo, da kupujejo materiale ceneje kot javni zavodi. Kje je logika? Koncesionarjem ni treba upoštevati zakona o javnem naročanju, ki pogosto podraži nakup. Prav tako jim ni treba upoštevati Zujfa. Z javnim denarjem lahko plačujejo svoje zaposlene po opravljenem delu, javni zavodi pa ne, tu je uravnilovka.
Kaj pa kakovost?
Želja: »Slovenski zdravniki ne vedno vsega, rad bi šel na zdravljenje v Ameriko ali vsaj v Švico.«
Izrečeno vsebuje misel, da je slovensko zdravstvo manj kakovostno. Kakšni so objektivni podatki? Po enem najpomembnejših univerzalnih kazalnikov o kakovosti – umrljivosti novorojenčkov – je Slovenija z 1,4 umrlega dojenčka na tisoč rojenih absolutno v vrhu evropskih držav; pred nami je zgolj Luksemburg (0,9), v Švici umrejo trije, v ZDA štirje, v sosednji Avstriji 2,3. Po podatkih ZZZS smo pri boleznih, zaradi katerih se najpogosteje umira, v zdravljenju srca skoraj povsem enaki kot v EU15, slabši smo pri možganski kapi, nezadovoljivo je stanje zdravljenja raka. Po podatkih WHO je Slovenija po pričakovani življenjski dobi med 222 državami na 34. mestu. Slovenec lahko pričakuje, da bo povprečno živel 80 let (moški 77, ženske 83), najdlje živijo Japonci (87), v Evropi pa Italijani (83). Dolgost življenja seveda ni odvisna le od zdravstvenega sistema.
Kdo vodi zdravstvo?
Trditev: »ZZZS ne more nič, za zdravstveno politiko je odgovorna vlada.«
Dvotirno vodenje zdravstva – ministrstvo vodi zdravstvo idejno, torej z zakoni, ZZZS pa materialno, torej z denarjem – naj bi pomenilo varovalko pred zlorabami, a je v resnici popolnoma ohromilo sistem. Prvi razlog je, da se ministri (in vlade) menjujejo prehitro, da bi sploh lahko kaj naredili. Drugi je nenehno dokazovanje, kdo je močnejši: ZZZS ali vlada. Glavni razlog za ohromitev pa je popolno pomanjkanje idej, kako naprej, in strah pred spremembami, zato vzdržujejo navedene mite, ki povzročajo zgolj zmedo in nerealna pričakovanja.
Milena Zupanič
