Tiskane izdaje
Ponovna nezmožnost Argentine, da odplača dolg, postavlja oblikovalcem politike neprijetna vprašanja. Že res, da so občasne krize v državi pogosto posledica samouničevalne makroekonomske politike, toda tokratno nezmožnost odplačevanja je povzročil velik preobrat v mednarodnem sistemu državnega dolga.
Preobrat gre v prid nepopustljivim upnikom, izdajateljem obveznic, ki jih ureja zakonodaja ZDA. Nove interpretacije te zakonodaje otežujejo nadaljnje odpise in prerazporeditve odplačevanja dolgov, kar zaradi upočasnitve vzpona rastočih trgov in naraščanja njihovega zunanjega dolga ne pomeni dobrih obetov za svetovno finančno stabilnost.
V tej zgodbi ni junakov. Še posebno ne med oblikovalci politike v Argentini, ki so hoteli pred desetletjem enostransko prisiliti tuje imetnike obveznic k vsesplošnemu odpisu. Gledano za nazaj delujejo nespametno tudi ekonomisti,
To pa ni prvič, da je argentinska nezmožnost odplačevanja dolgov postavila na glavo mednarodne kapitalske trge. Iz tabele, ki sva jo za leta 2009 izdano knjigo Tokrat je drugače (This Time is Different) sestavila s Carmen Reinhart, je razvidno, da Argentina že sedemkrat ni mogla odplačevati dolgov, v letih 1827, 1890, 1951, 1956, 1982, 1989 in 2001.
Argentinska nezmožnost odplačevanja dolgov je skoraj tako znana kakor njihovo nogometno moštvo, a prav gotovo ni edina. Skoraj vsak rastoči trg je izkusil ponavljajoče se težave z državnim dolgom. Venezuela, ki je imela od leta 1826 kar enajst dolžniških kriz, je rekorderka, zanesljivo pa bo prišla še kakšna kriza.
Leta 2003 je IMF, delno kot odgovor na argentinsko krizo, predlagal nov okvir za razsojanje glede državnega dolga. Toda predlogu niso ostro nasprotovali samo posojilodajalci, ki so se bali, da bo sklad preveč prijazen do problematičnih dolžnikov, ampak tudi rastoči trgi, ki niso videli nikakršnih kratkoročnih tveganj glede svoje kreditne sposobnosti. Zdrave kreditojemalce je namreč zaskrbelo, da bodo v primeru blažjih kazni za neodplačevanje dolga posojilodajalci zahtevali višje obrestne mere.
Po ponovnem premisleku o posojanju denarja evropski periferiji (zlasti Grčiji) je IMF predlagal drugačen pristop k prerazporeditvi odplačevanja, ki bi bil lažje izvedljiv. Sklad je spoznal, da se večina njegovega financiranja dejansko porabi za to, da kratkoročni posojilodajalci nimajo izgube. Kar pripelje do tega, da državam ne ostane dovolj denarja za omilitev rezov v proračunu, ki so nujna posledica nenadne ustavitve financiranja iz tujine.
Kriza v območju evra se od dolžniške krize v Latinski Ameriki v osemdesetih razlikuje po tem, da bankam takrat ni bilo dovoljeno, da odstopijo od posojil. Če bo novi predlog sprejet, bo IMF pogojno zavrnil financiranje držav z dolžniškimi bremeni, za katera bodo skladovi uradniki presodili, da so po vsej verjetnosti nevzdržna. Posojilodajalci pa bodo morali privoliti v »reprofiliranje« dolga.
Reprofiliranje je olepšani izraz za rekonstruiranje dolga. Državam omogoča izposojanje od obstoječih posojilodajalcem na dolgi rok in po nižjih obrestnih merah, kakor pa bi jih bili deležni na odprtem trgu. Čeprav še ni jasno, kako bo IMF krotil zahtevne posojilodajalce, pa bo nova politika, če bo sprejeta, okrepila sklad pri obravnavi primerov, ko s svežim denarjem vedno znova pokriva stare dolgove.
Zdi se, da ZDA predlog sklada ne ustreza. Očitno je ameriška vlada prepričana, da je v nekaterih primerih geopolitika pomembnejša od ekonomije (kar se kaže v nedavnem ponovnem prihodu IMF v Ukrajino; potem ko je vrsta programov propadla).
Ameriški odpor je obžalovanja vreden. Veliko bolje bi bilo, da bi ZDA našle način, kako v izrednih primerih, kakršen je ukrajinski, dodeliti neposredno podporo,
Glede na zaplete pri razsojanju o državnem dolgu na tujih sodiščih in na nesposobnost sveta, da bi organiziral kredibilen in pravičen postopek za bankrotirane države, bi bilo morda najbolje, da se večina toka mednarodnega dolga preusmeri na sodišča v državah dolžnikov. Z Jeremyjem Bulowom sva pred 25 leti predlagala podobno metodo in to bi bil še vedno pravi pristop.
Po tem scenariju bi morale države, ki bi se zanimale za izposojo velikih vsot v tujini, ustanoviti institucije, ki bi zagotavljale kredibilnost obljub o poplačilu dolga. Izkušnje večinoma potrjujejo to metodo. Velika ekspanzija domačih zavarovanj dolga na rastočih trgih v zadnjih letih je pomagala zmanjšati napetosti na trgih (čeprav nadaljnje zanašanje korporative na zadolževanje v tujini lahko mnoge države oslabi).
Toda domače zadolževanje ni čudežno zdravilo. Prepričanje, da je katerakoli država, ki se zadolžuje v lastni valuti, zaradi fleksibilnega menjalnega tečaja varna pred tveganji, je osupljivo naivno. Tukaj je še vedno inflacijsko tveganje, še posebno v državah s šibkimi fiskalnimi institucijami in velikimi dolžniškimi bremeni.
Vendar pa zadnja argentinska dolžniška travma kaže na to, da delovanje globalnega sistema državnega zadolževanja nujno potrebuje popravilo. Nujna je poglobitev domačih dolžniških trgov. In pa možna sprememba v skladu s priporočili IMF.
––––––
Kenneth Rogoff je profesor ekonomije in javnih politik na Harvardu
