Tiskane izdaje
Michelle Obama je v New Hampshiru požela aplavz z odzivom na Trumpovo hvalisanje o tem, kako zlahka se kot vplivnež spozabi nad ženskami: »Če bo predsednik države postal ta človek, potem bo njegov odnos do žensk nekaj, kar so volivci dejansko podprli s svojimi glasovi.«
V Španiji se pripravlja ustoličenje voditelja, in če bo Mariano Rajoy ponovno postal predsednik, potem bo dokazana sistemska korupcija Ljudske stranke postala majhna nedoslednost, ki jo je treba žrtvovati za višje cilje. Zakaj ta slepa podpora tako nezanesljivim voditeljem?
V Španiji se trenutki upanja sicer odpirajo kakor jasnina na nevihtnem nebu, a se ne ustalijo. Rajoy ne bo postal predsednik vlade po volji ljudstva. Potrdili ga bodo samo poslanci. In ti se bodo podredili strankarski disciplini, izvolitev bodo dovolili z molkom, saj se bodo morali − v prid veliki koaliciji − socialisti vzdržati glasovanja. Molčeči Rajoy, vedno na begu pred žarometi, bo tako potrjen z molkom. Molčečnež, ki ga bo ustoličil molk. Ali drugače povedano, vodja brezhibnega mehanizma ene stranke bo potrjen zaradi »brezhibnega« delovanja drugih dveh strank: Ciudadanos in socialisti so nenadoma pripravljeni zanikati vsa svoja prejšnja javno izražena stališča in z molkom potrditi predsednika, ki je znan po svojih molčečih, šahovsko premišljenih potezah. Tisto, česar niso odločile volitve, bo odločil Sistem, pisan z veliko.
Da so v to privolili v stranki Ciudadanos, ni presenečenje, saj ideološko Ljudsko stranko presegajo v boju proti drobljenju državne enotnosti ali popuščanju socialnim potrebam. Socializem pa se je dokončno razklal v dve nezdružljivi polovici.
Pedro Sánchez je bil žrtvovan, ker je preprosto vztrajal, da socialisti ne morejo v parlamentu izraziti drugega mnenja, kakor da so proti Rajoyu in njegovi politiki. Podpora Sánchezu ni majhna med ljudmi, odrekli pa so se ga vsi strankarski veljaki. V nekaj dneh je bil sklican strankarski posvet na najvišji ravni in prvi človek španskega socializma je bil prisiljen v odstop zaradi pomanjkanja podpore v lastnih vrstah. Njegova, čeprav kaj šibka vera v drugačno Španijo, je izgubila še zadnjo priložnost. Ravno tako kot Zapatero je tudi Sánchez izginil s prizorišča kot preplašen kuža. Zavladali so strankarski »baroni«, ponosni na to, da so »rešili« državo pred katalonskim nacionalističnim razvratom. V tem svojem ponosu se ne zavedajo, da bodo socialisti zaradi pritrdilnega molka Rajoyevi nečastni politiki izginili, ker jih preprosto ne bo več mogoče ločiti od drugih branilcev trdnjave Španije. Velika koalicija bo predvsem dokazala to, da v Španiji spremembe niso mogoče, ker preveč vplivnežev brani svoje privilegije za vsako ceno.
V Baskiji se predsednika Juana Joséja Ibarretxeja ne spominja nihče več. Leta 2001 je predstavil svoj predlog za drugačno ureditev odnosov Baskije z državo: v Baskiji je bil potrjen z glasovi volivcev, a ga je potem leta 2005 španski parlament gladko zavrnil. Ibarretxe zdaj na ameriških univerzah predava o teh utopičnih načrtih. Arnaldo Otegi, ki je zadnjih pet let preživel v zaporu kot voditelj prepovedane stranke Batasuna, je letos res prišel na prostost, a mu je bila takoj zakonsko odvzeta pravica do javnega udejstvovanja. Na volilnih lističih 25. septembra njegovega imena ni bilo. Pod peto zakona so tudi vsi katalonski politiki, ki so sklicali posvet o neodvisnosti novembra 2014. Spomnimo, da je Kataloncem temeljni zakon o ureditvi odnosov z državo − estatut − preklicalo kar samo ustavno sodišče že leta 2010 in od takrat na ulicah vre, ker demokratično izvoljena parlamenta ne v Baskiji ne v Kataloniji nimata nobene teže pred roko zakona, ki že dolgo kroji pravila samo po lastni meri.
Položaj je grozljiv in besedo je res težko omiliti. Iz sodnih dvoran je ravno te dni udarila potrditev nezakonitega financiranja Ljudske stranke. V zameno za dodelitev projektov za javna dela je stranka pobirala dva ali tri odstotke vrednosti celotne investicije, kar pomeni milijonske zneske. Vzporedno se je razvedelo, da je Banka Španije ignorirala ostre zadržke bančnih strokovnjakov in Bankii dovolila vstop na borzo, čeprav je bilo jasno, da je ne bo mogoče dokapitalizirati drugače kot z denarjem davkoplačevalcev. Država je v mrtvega velikana morala vložiti več kot 22 milijard.
Španski parlament je izglasoval te dni tudi zahtevo po odstopu notranjega ministra Fernández Diaza − Ljudska stranka pač nima absolutne večine −, a tudi to bo le težko prisililo človeka, ki je dokazano pletel spletke proti političnim nasprotnikom, od prisluškovanj do podtikanja neresnic, v odstop; je pač Rajoyeva desna roka.
Španija trpi za hudo boleznijo dvojne morale. Pravila že dolgo niso enaka ne za vse državljane ne za vse ideje. Zaupanje v institucije je tako načeto, da stabilnosti, o kateri sanja bodoči premier, ne bo mogoče doseči. Ljudi ni mogoče obvladati z železno roko, ker jih vedno vodi vera v pravičnost, te pa se ne da izglasovati ne z ustrahovanjem ne s praznimi obljubami.
