Tiskane izdaje
Po sprejetju ustave so bila razmerja med državnim zborom kot prvim in državnim svetom kot drugim domom takšna, kot da prihajata z različnih, sovražnih planetov. Dogajalo se je, da so poslanci, ki so ostro nasprotovali sprejetju kakšnega zakona, pozneje najbolj odločno zavračali veto, s katerim so svetniki poskušali spodnesti isti zakon. Pripovedujejo, da takrat ni bilo mogoče priklicati državnega sveta prek parlamentarne telefonske centrale. Državnemu svetu so očitali, da je v parlamentarni stavbi pomotoma, in mu grozili z deložacijo; njegovemu predsedniku so poslanci odvzeli profesionalni položaj, ki so mu ga vrnili šele ustavni sodniki; predstavniki državnega sveta niso smeli zagovarjati upravičenosti veta pred poslanci. Državnemu svetu niso hoteli priznati statusa drugega doma, zelo pogosto pa so se iz državnega zbora slišale zahteve po njegovi ukinitvi. Stvari so se izboljšale šele, ko se je pred časom predlog »ukinimo državni svet ali pa mu vdihnimo drugačno vlogo« končal v korist te možnosti.
Ustavne pristojnosti
Kot navadno krivda ni bila samo na eni strani, čeprav je to bil spor med velikanom in palčkom, če primerjamo njune ustavne pristojnosti. Svetnikom morda lahko očitamo, da so namesto uveljavljanja posebnih poklicnih in lokalnih interesov, kazali željo, da bi bili alternativno politično predstavništvo, ki s sklicevanjem na politične argumente nasprotuje sprejetju zakonov. S tega vidika ima nedavni odvzem pravice državnemu svetu, da zahteva razpis zakonodajnega referenduma, lahko tudi pozitivne nasledke. Podobno velja za izgon županov iz državnega zbora, ki bi moral povečati njihov interes za uveljavljanje lokalnih interesov prek državnega sveta; če se ne bodo omejili na neposredne stike s političnimi strankami in ministri, kar bi zadrževalo državni svet na stranskem tiru.
Pozitivni razvoj medsebojnih odnosov med državnim zborom in državnim svetom v zadnjih letih kliče po inovativnih spremembah, ki bodo volivce prepričale o smiselnost obstoja državnega sveta in povečevanja njegove vloge v zakonodajnem postopku. Po mojem mnenju je najboljši pokazatelj njegove uspešnosti namreč to, koliko pripomore k bolj kakovostni zakonodaji. Mislim na kakovost, ki se kaže v sprejemanju jasnejših in določnejših zakonov, ki ne bodo sprožali toliko sodnih sporov glede njihove razlage; ki jih ne bo treba spreminjati tako pogosto; ki ne bodo doživljali toliko razveljavitev pred ustavnim sodiščem in bo zaradi njih Slovenija manjkrat obsojena pred Evropskim sodišče za človekove pravice.
Lahko bi rekli, da je imelo sedanje vodstvo državnega sveta dober refleks, ko so skupino Inštituta za ustavno pravo (dr. Franc Grad, dr. Dušan Štrus in podpisani) zaprosili za pomoč pri iskanju manjših posegov v zakonodajni postopek, ki naj spodbudi ustvarjalno sodelovanje med poslanci in svetniki. Naš predlog je na mizi državnih svetnikov, zelo uspešno pa je prestal tudi predstavitve v poslanskih skupinah državnega zbora, tudi na novo oblikovanih.
Predlog za spremembo poslovnika
Predlog je preprost: državnemu zboru je treba s spremembo poslovnika omogočiti, da ob obravnavi veta državnega sveta spremeni posamezno zakonsko določbo. Zakaj bi imela taka sprememba lahko pomembne pozitivne učinke?
Danes ima državni zbor v primeru, da državni svet upravičeno nasprotuje posamezni zakonski določbi, dve slabi možni rešitvi: sprejeti nujni zakon s slabo rešitvijo vred ali pa zavrniti sprejetje zakona zaradi posamezne slabe rešitve. Državnemu zboru je zato treba omogočiti, da bo lahko, kadar bo ocenil, da je to smiselno, spremenil sporno določbo, na katero opozarja veto državnega sveta.
Kako po navadi vlada reagira na upravičen, dobro utemeljen veto? Tudi, ko se strinja z ugovori državnih svetnikov zoper posamezno zakonsko rešitev, roti poslance, naj izglasujejo zakon (in s tem preglasujejo veto državnega sveta), hkrati pa obljubi, da bo takoj po uveljaviti zakona predlagala njegovo spremembo. Nekajkrat se je zgodilo, da je vlada pozabila na obljubo, svetniki pa so razveljavitev sporne določbe dosegli pred ustavnim sodiščem ... Najpomembnejši premik bi bil torej ta, da bi državni zbor dobil tretjo možnost: spremeniti posamezno sporno določbo, kadar bi ocenil, da so ugovori državnih svetnikov prepričljivi.
Drugi koristen učinek bi bil, da bi državne svetnike silil, da namesto generalnega zavračanja zakona iščejo možnosti za njegovo izboljševanje. Njihova vloga bi se omejila bolj na uveljavljanje posebnih lokalnih in poklicnih interesov in bi postala bolj graditeljska.
Prednost predlagane rešitve je tudi ta, da ne zožuje suverene oblasti državnega zbora nad zakonodajnim postopkom. Vse je še vedno v rokah poslancev, nihče jim ne more ničesar vsiliti, če jih argumentacija svetnikov ne prepriča. Prav tako državni svet ne bi imel pravice spet vlagati veta na izglasovano rešitev na podlagi prejšnjega.
Sestavni del predloga je tudi opozorilo, da ureditev ne bi smela omogočiti vladi ali poslancem vlaganja dopolnil, ki ne izhajajo neposredno iz veta državnega sveta.
Mislim, da bi se lahko postopno uveljavila takšna razmerja med domovoma slovenskega parlamenta, da bi bilo po eni strani jasno, da gre za organa, od katerih ustava zahteva tvorno sodelovanje, po drugi strani pa volivci pričakujejo od svetnikov aktivnejšo in bolj graditeljsko vlogo pri izpopolnjevanju pravnega sistema.
Gre za majhno, a vsestransko pomembno izboljšavo, ki ima prvič realne možnosti, da bo uveljavljena. V razmerah, ko je medsebojne prestižne boje že zamenjalo medsebojno toleriranje, priznavanje in spoštovanje, nas morda loči samo še majhen korak do tega, da bi medsebojna razmerja med parlamentarnima domovoma napredovala do medsebojnega sinergičnega sodelovanja v korist volivcev.
––––––
Dr. Ciril Ribičič profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in član Beneške komisije pri Svetu Evrope
