Tiskane izdaje
Villa Madama je pravzaprav veliko več. Tako kot večina srečanj, ki jih bolj ali manj zakrito gosti, je tudi njen naziv vsaj na prvi pogled zavajajoč. Gre za prelep poznorenesančni dvorec, skoraj v centru Rima, z ohranjenimi vrtovi in bogato zgodovino lastništva. Zdaj ga uporablja italijanska vlada za gostitev mednarodnih srečanj, še bolj pa njeno zunanje ministrstvo za sestanke in posvete, katerih sporočila niso namenjena javnosti, ampak so še vse bolj ali manj v lasti udeležencev pogovorov.
Eno izmed takšnih srečanj je bilo tudi v torek, 9. februarja letos. Pravzaprav so ga označili za neuradno in diskretno večerjo povsem neformalne združbe, ki naj bi še pred prihajajočim praznovanjem šestdesete obletnice podpisa rimske pogodbe, s podpisom katere je bila ustanovljena Evropska gospodarska skupnost, izmenjala nekaj besed o pripravah obeležitve pomembnega jubileja. Pa se je zelo hitro izkazalo, da je šlo za veliko več.
Usodno vprašanje
Na večerjo s skrbno izbranim jedilnikom so bili vabljeni zunanji ministri Belgije, Francije, Nemčije, Italije, Luksemburga in Nizozemske, torej držav podpisnic izvirne evropske pogodbe. In vprašanje, ki je označevalo uvod v razpravo, je bilo samo eno: ali še govorimo o istih evropskih vrednotah in interesih, kot so pred leti na sestanku, ki je pomenil tudi resnični konec nekega dolgega obdobja, ki je bilo predvsem čas vojn, in začetek novega sodelovanja, solidarnosti in sobivanja?
Za tem razmeroma nedolžnim spraševanjem, ki bi ga sicer lahko pripisali večerni razpravi dobro informiranih sogovornikov, se kaže tudi za Slovenijo, skrajno usodno vprašanje.
Za našo državo morda najpomembnejše po osamosvojitvi.
Vendar to ni bilo več samo vprašanje, bil je razmislek o morebitnem novem in bolj zavezujočem povezovanju najbolj povezanega dela Evropske unije.
In šlo je tudi za več, kot so prinašali pred meseci predlogi o nekakšnem minischengenskem prostoru. Ti predlogi so takrat izhajali iz vsak dan preverljivih dejstev, da se begunski val, ki si je za svoj cilj izbral evropske države, ne bo kar končal ter da bo v Evropo prišlo veliko več pribežnikov v veliko krajšem času od pričakovanega. Hkrati to pomeni, da na zunanjih schengenskih mejah, predvsem grško-turški, ni zadostnega in potrebnega nadzora, da so zato posamezne evropske države uvedle unilaterarne ukrepe in da je treba na novo določiti evropski prostor svobodnega gibanja ter pretoka blaga in storitev.
Sestanek v Villi Madama je bil veliko bolj določen tudi zato, ker so izhajali iz ocene, da je nujno treba obvladati migracijska gibanja ter da Evropa ne more in ne sme biti edina celina, ki bi bila zavezana k reševanju tega strahovitega in strašljivega humanitarnega problema.
Najverjetneje so se spomnili tudi s tem povezanih nedoslednosti in pozabe izpolnjevanja zavez. Kot one, da bi morali v EU skladno z maastrichtsko pogodbo sestaviti enote, namenjene hitremu posredovanju, ki bi štele 60.000 mož. Prav te bi zdaj lahko pomenile ključni del obrambe zunanjih evropskih meja. S tem bi bila aktualna pogajanja z Republiko Turčijo precej drugačna. Ne bi bila pogajanja o tem, koliko beguncev za koliko denarja, niti ne o takojšnji vizumski liberalizaciji in odprtju petih pogajalskih poglavij, ampak pogajanja o sodelovanju pri reševanju zapletenega in človeško občutljivega vprašanja velikega begunskega vala.
Od takšnega opisa razmer so udeleženci večerje naredili korak naprej in ocenili, da je migrantska kriza samo pospešila tok sprememb v Evropski uniji. Najprej z oslabljeno vlogo Francije, napovedanim referendumom o izstopu Velike Britanije ter povsem na koncu z iskanjem nove vloge višegrajske četverice, Poljske, Madžarske, Češke in Slovaške. Popolnoma skladno s tezo, ki jo je v nedavnem pogovoru s Sašo Vidmajer, objavljenem v Sobotni prilogi, nazorno razložil predsednik madžarskega parlamenta László Kövér. Da je skupina teh držav, v kateri mora igrati vodilno vlogo Poljska, vedno bila močna skupina znotraj EU, česar pa nikoli niso posebej izpostavljali. Da pa je zdaj napočil čas, da se teži primerno vključijo v politično odločanje. Povezava poljskega predsednika Dude in madžarskega premiera Orbána postaja temu primerno glasna in zahtevna.
Aprilsko vabilo
Morebitna in pričakovana nadaljnja razprava o povezovanju že zdaj najbolj povezanih držav EU je za Slovenijo ključna in odločilna.
Tesnejše povezovanje integriranega jedra stare Evrope, kot so rekli na večerji, ki bo ob visoki obletnici še slavila iste vrednote, lahko postavi Slovenijo v popolnoma nov in neželen položaj. V prostor, ki bi mejil na novo povezano evropsko jedro držav, ki želijo biti še bolj povezane, in morda manj povezano skupino višegrajskih držav ter sosednjo Hrvaško in druge države Zahodnega Balkana.
Skupina višegrajskih držav ni zainteresirana in še manj pripravljena na nove širitve. Morda je to najbolj opazno prav ob poskusih hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović k tesnejšemu povezovanju s to skupino držav in umiku Hrvaške iz regije. Političnih rezultatov te njene iniciative, o kateri sem pred meseci prav o tem obširneje pisal, ni. In jih najverjetneje tudi ne bo.
Zato so toliko bolj pomembne vesti o novem sestanku rimske šesterice, torej držav, ki zagovarjajo pomembnost tesnejših povezav držav Evropske unije. Ta naj bi bil v razširjenem formatu v prvih dneh aprila, zanj pa naj bi ob avstrijski, španski, portugalski in morda še kateri, dobila vabilo tudi vlada dr. Mira Cerarja.
Za aprilsko vabilo bodo pomembna tri merila: makroekonomska stabilnost države, gospodarska uspešnost in tudi načini sodelovanja pri reševanju begunskega in migrantskega vala. Slovenija ima uspešno izvozno industrijo, dobre in zaupne odnose svojega finančnega ministra s ključnimi evropskimi kolegi ter v pravem času predlagano iniciativo o obvladovanju migrantskih tokov. In ne povsem na koncu, Slovenija želi, kot poudarja predsednik Borut Pahor, imeti urejene odnose s sosednjimi državami. Tudi s Hrvaško.
Pravzaprav bi bile vabljene vse tiste evropske države, ki žele dolgoročno evropsko prihodnost ter globljo in večjo integracijo. Predvsem zato, ker ocenjujejo, da je struktura in konstrukcija EU, ki se je postavljala v zadnjih desetletjih, zdaj ogrožena. Ogrožena je skupna valuta, ogrožen je schengenski režim odprtih meja, ni znana usoda napovedanega britanskega referenduma.
Kot je bilo mogoče razumeti pogovor v Villi Madama, sta odgovora lahko predvsem dva: ali globlja integracija ali pa nova evropska fragmentacija in obuditev vseh težav, ki označujejo evropsko zgodovino prve polovice 20. stoletja in stoletij pred tem.
Tudi zato je vabilo slovenski vladi na nov aprilski sestanek pomembno in usodno.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Borut Šuklje
mednarodni svetovalec, Agencija za strateške študije
