Tiskane izdaje
Najbolj pronicljivo analizo izraelsko-palestinskega konflikta, ki sem jo kdaj prebral, je napisal judovsko-poljsko-britanski zgodovinar Isaac Deutscher. Vsebuje eno samo podobo.
Neki človek živi v zgornjem nadstropju neke stavbe, kjer se razplamti požar. Da bi si rešil življenje, skoči skozi okno in pade na mimoidočega na ulici. Žrtev je hudo poškodovana in med njima se sproži neobvladljiv spor.
Seveda pa nobena metafora ni popolna. Sionisti niso izbrali Palestine po naključju, ampak je izbira temeljila na veri. Ustanovitelj gibanja Theodor Herzl je imel sprva raje Argentino.
Kljub temu pa je zgornja podoba v osnovi pravilna. Vsaj do leta 1967. Odtlej so naseljenci še naprej skakali čez zeleno mejo, pa čeprav ni bilo nobenega ognja.
V zvezi z zeleno mejo ni nič svetega. Nič drugačna ni od katere druge mejne črte po svetu, pa kakorkoli že je obarvana.
Večino meja so začrtale geografija in vojne. Ljudstvi se bojujeta za ozemlje, ki leži med njima. V neki točki se bojevanje konča in rojena je nova meja.
Tudi meja Izraela − ki se zaradi nekega razloga imenuje »zelena meja« − je posledica vojne. Del te meje je posledica dogovora med izraelsko vlado in jordanskim kraljem Abdulahom I. Dal nam je drobiž, tako imenovani Trikotnik, v zameno pa se je Izrael strinjal z njegovo pripojitvijo večinskega dela preostale Palestine.
Kaj je torej tako svetega glede te meje? Nič, razen tega, da je pač tam. To drži tudi za preostale meje po svetu.
Razmejitev vzpostavijo razmere in jo potrdi dogovor. Že res, da so Združeni narodi leta 1947 z resolucijo začrtali meje med judovsko in arabsko državo, toda po tem, ko je arabska stran začela vojno, da bi onemogočila to odločitev, je Izrael močno povečal svoje ozemlje.
Vojna leta 1948 se je končala brez mirovne pogodbe. Toda meje, vzpostavljene po koncu vojne, je ves svet sprejel kot meje Izraela. To se v 68 letih, ki so minila od takrat, ni spremenilo.
To stanje je uveljavljeno tako de iure kot tudi de facto. Izraelska zakonodaja je veljavna zgolj znotraj zelene meje. Vse drugo je okupirano ozemlje pod vladavino vojnega prava. Dve majhni ozemlji, Vzhodni Jeruzalem in Golanska planota, je Izrael enostransko priključil, a tega nihče na svetu ne priznava.
O teh znanih dejstvih razglabljam zato, ker se naseljenci na zasedenih ozemljih v zadnjem času norčujejo iz kritikov v Izraelu z novim argumentom: »Hej, kakšna pa je sploh razlika med nami?«
Pravijo nam, da smo tudi mi na arabski zemlji. Drži, pred letom 1948 so se sionisti naselili na ozemlju, ki so ga pošteno kupili. Felahi, ki so zemljo obdelovali, so kupili zgolj majhen del. Večino so pokupili odsotni posestniki, ki so jo poceni dobili od turškega sultana, ko je bilo Otomansko cesarstvo v resnih finančnih škripcih. Obdelovalce zemlje so pregnali turški, pozneje pa britanski policisti.
Med borbami leta 1948 je bilo »osvobojenega« veliko ozemlja. Takrat so množice arabskih vaščanov in meščanov zbežale pred napredujočimi izraelskimi silami. To se zgodi v vsaki vojni. Če tega ne bi storili, bi bila potrebna zgolj salva iz mitraljeza, da bi jih pregnali.
Prebivalce Džafe, ki so v mestu ostali po zavzetju, so preprosto naložili na tovornjake in jih poslali v Gazo. Prebivalci Loda (Lydda) so morali oditi peš. Na koncu je bilo pregnanih okoli 750.000 Arabcev, kar je bila takrat več kot polovica vseh Palestincev. Judovsko prebivalstvo je takrat štelo 650.000 prebivalcev.
Na tej točki mi notranji glas pravi, naj omenim kanadsko-judovskega oficirja Bena Dunkelmanna, ki je bil takrat star 36 let in je poveljeval eni od brigad nove izraelske vojske. V drugi svetovni vojni je zgledno služil v kanadski vojski. Ukazano mu je bilo, naj napade Nazaret, Jezusovo rojstno mesto, a mu je uspelo prepričati tamkajšnje voditelje, da se predajo brez boja. Pogoj je bil, da lokalno prebivalstvo ne bo ogroženo.
Po tem, ko so njegove čete zasedle mesto, je Dunkelmann prejel ustno povelje, naj izžene prebivalstvo. Bil je ogorčen in ga je zavrnil, da ne bi prelomil obljube, ki jo je dal kot oficir in gentleman. Zahteval je pisni ukaz, ki pa ga ni nikoli prejel (takšnih ukazov niso nikoli zapisovali). Dunkelmanna so nato odstranili s položaja.
Vedno, ko grem mimo Nazareta, cvetočega arabskega mesta, se spomnim na tega pogumnega moža. Po vojni se je vrnil v rodno Kanado. Zdi se mi, da se ni nikdar več vrnil v Izrael. Umrl je pred dvajsetimi leti.
Pošteno razkritje: bil sem del teh dogodkov. Kot navaden vojak in pozneje kot vodnik sem bil vpleten v te dogodke. Toda takoj po vojni sem napisal knjigo Druga plat kovanca, ki je izpričala resnico. Nekaj let pozneje sem objavil natančen načrt za vrnitev nekaterih beguncev in za plačilo kompenzacije vsem preostalim. To se seveda ni nikoli uresničilo.
Večino zemlje in hiš so zasedli judovski migranti.
Zdaj pa naseljenci pravijo (in v tem je vsaj malo resnice): »Kdo ste vi, da nas prezirate? Naredili ste isto, kar delamo mi! Vi ste to storili pred letom 1967, mi pa to delamo zdaj. V čem je razlika?«
Razlika je prav v tem. Živimo v državi, ki jo je znotraj uveljavljenih meja priznala večina sveta. Vi pa živite na ozemlju, ki ga ima svet za zasedeno palestinsko ozemlje. ZDA so zavzele Teksas v vojni z Mehiko. Če pa bi hotel predsednik Trump napasti Mehiko in si pripojiti del njihovega ozemlja (zakaj pa ne?), bi bil status tega ozemlja popolnoma drugačen.
Benjamin Netanjahu, ki mu nekateri pravijo Trumpjahu, je zagret za širitev naselbin. Ta teden je pod pritiskom vrhovnega sodišča priredil odstranitev majhne naselbine Amona, kar je povzročilo veliko zlomljenih src in solza, a je takoj obljubil, da bo na zasedenih ozemljih zgradil na tisoče novih »bivalnih enot«.
Nasprotne politične skrajnosti se pogosto prekrivajo in tako je tudi zdaj.
Naseljenci, ki hočejo zabrisati razliko med njimi in nami, tega ne delajo zato, da bi upravičevali sami sebe. Njihov glavni namen je izbris zelene meje in vključitev vseh zasedenih ozemelj v Veliki Izrael, ki bo segal od Sredozemskega morja do reke Jordan.
Tudi številni sovražniki Izraela hočejo isto mejo, toda kot arabsko državo.
Zelo rad bi predsedoval mirovni konferenci sovražnikov Izraela in sovražnikov Palestincev. Predlagal bi, naj se najprej izrečejo glede točk, s katerimi se vsi strinjajo. Se pravi, vzpostavitev države od morja do reke. Odločitev o tem, ali naj se imenuje Izrael ali pa Palestina, bi pustil za na konec.
Za uresničitev tega cilja svetovno gibanje BDS predlaga bojkot Izraela. To se mi zdi problematično.
Guš Šalom, izraelska mirovna organizacija, ki ji pripadam, je ponosna na to, da je pred mnogimi leti kot prva razglasila bojkot izdelkov z območja naselbin. Še vedno ga podpiramo, pa čeprav je po izraelski zakonodaji nezakonit.
Nismo pa razglasili bojkota Izraela, in to ne samo zato, ker bi bilo malce nerodno bojkotirati same sebe. Glavni cilj bojkota je bil naučiti Izraelce, da znajo razlikovati med njimi samimi in naselbinami. Natisnili in razdelili smo na tisoče kopij seznamov podjetij in izdelkov zunaj zelene meje. Mnogi podpirajo ta bojkot.
Bojkot BDS pa doseže ravno nasproten učinek. Ko ne delaš nobene razlike med Izraelci znotraj zelene meje in naseljenci zunaj nje, potiskaš navadne Izraelce v roke naseljencev.
Naseljenci so seveda presrečni, da jim BDS pomaga pri izbrisu zelene meje.
Z ljudmi v BDS nimam nikakršnega čustvenega spora. Že res, da so nekateri med njimi antisemiti stare šole v novi preobleki, vendar pa sem dobil vtis, da večina podpornikov BDS deluje v gibanju zaradi iskrenega sočutja zaradi trpljenja Palestincev, kar spoštujem.
Vseeno pa spodbujam dobromisleče idealiste v BDS, naj še enkrat premislijo o splošni pomembnosti zelene meje, edine, ki z majhnimi prilagoditvami omogoča mir med Izraelom in Palestinci.
Izrael je tam in se ga ne da odmisliti. Prav tako ne Palestine.
Če se s tem vsi strinjamo, se lahko tudi strinjamo z nadaljnjim bojkotom naselbin. Samo naselbin.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
