Tiskane izdaje
Nadvse enostavno bi bilo zgolj zatrditi, da podpisi francoskega filozofa Alaina Finkielkrauta, italijanskega nobelovca Daria Foja, zakoncev Sergea in Beate Klarsfeld pa prejemnika filmskega oskarja režiserja Danisa Tanovića in nekdanjega španskega ministra za zunanje zadeve Miguela Ángela Moratinosa pomenijo zadostno potrditev, da Hasanbegović ne more biti več minister v eni izmed vlad držav Evropske unije. Zaradi njegove revizije zgodovine in njegovih simpatij do ustaškega režima nekdanje kolaboracionistične hrvaške državne tvorbe NDH.
Neprizanesljivo pismo
Vendar bi bili nekako prepovršni, saj tu ne gre samo za politično usodo aktualnega hrvaškega ministra za kulturo, temveč za veliko več. Gre za spraševanje o oblasti, ki ji minister pripada. Prav to spraševanje se je začelo vsaj nekaj mesecev prej.
Najprej z dvema dokumentarnima filmoma. V prvem o poboju hendikepiranih Srbov, ki so se med veliko ofenzivo hrvaške vojske, avgusta 1995, skrili v prostore šole mesteca Dvor na Uni. Pripovedovalec je danski major Jørgen Kold, ki se sprašuje, ali bi njegovi vojaki, pripadniki zaščitnega bataljona Združenih narodov, ki so celoten masaker opazovali dobesedno iz neposredne bližine, to lahko preprečili. Ob njegovem premisleku se v ozadju premika nepregledna kolona ubogih, ki z vsem svojim imetjem bežijo s svojih domov na Hrvaškem – samo zato, ker so državljani drugačne vere in nacionalnosti. Spremljamo velik izgon Srbov.
Drugi dokumentarec je bil predvajan samo nekaj tednov kasneje. Če je bil prvi umaknjen s programov, je bil drugi pospremljen z državnim priklonom. Jakov Sedlar je pripravil filmski dokument z naslovom Jasenovac – resnica. Film o verjetno enem najbolj brutalnih koncentracijskih taborišč druge velike vojne. Na slavnostno zagrebško predstavitev so bili prve dni letošnjega aprila povabljeni predstavniki nove hrvaške vlade in med drugimi tudi akreditirani tuji veleposlaniki v Zagrebu. Seveda tudi minister za kulturo Zlatko Hasanbegović.
Takoj zatem smo dobili ali prebrali pismo, ki ga je napisala izraelska veleposlanica Zina Kalay Kleitman. Bilo je neprizanesljivo. Napisala je, da film zelo selektivno prikazuje zgodovino, poskuša revidirati množico zgodovinskih dejstev ter obenem žali vse, ki so izgubili svoje najbližje v Jasenovcu, tudi Jude in Srbe. Ni napisala, toda bilo je jasno, da je pričakovala, da bo minister protestno zapustil predstavo, a da tega ni storil.
Le nekaj dni pred zagrebško promocijo Sedlarjevega filma je bila v Osijeku nogometna tekma. Igrali sta reprezentanci Hrvaške in Izraela. Ob množici navijačev so bili na igro vabljeni tudi najvišji predstavniki hrvaške oblasti in seveda ambasadorji. Nekje na sredini so gledalci začeli skandirati znano geslo: »Za dom spremni.« Tekma ni bila niti prekinjena niti niso predstavniki hrvaške države zapustili stadiona. Eden redkih, ki je komentiral grozeče skandiranje, je bil predsednik vodilne istrske stranke Boris Miletić: »Zgrožen sem nad primitivnostjo, ki daje neizbrisen madež ne samo hrvaškemu nogometu, temveč predvsem ugledu Hrvaške kot najmlajše države članice Evropske unije.«
Zato zagrebški obisk posebnega odposlanca ameriške vlade Nicholasa Deana ni bil več naključen. Svoje gostitelje, ključne predstavnike hrvaške države, je opozoril na holokavst in obenem prenesel skrb zaradi radikalizacije hrvaške družbe.
Najverjetneje se je prav po tem obisku poskušalo pripraviti odgovor. Začele so se namreč zelo zaupne in obsežne priprave na pogovor, ki naj bi ga 4. maja letos v Washingtonu imel hrvaški zunanji minister Miro Kovač z ameriškim državnim sekretarjem Johnom Kerryjem. Določena je bila tudi ura: pet popoldne. Prav tako je bil določen sekretarjev popoldanski urnik. Kosilo z evropsko zunanjo ministrico Federico Mogherini, nato protokolarne obveznosti ter ob koncu dneva minister Kovač. Pa se je vse spremenilo. Hrvaška ambasada je dobila zgolj obvestilo, da bo njihovega ministra že zjutraj sprejel eden izmed uslužbencev Kerryjevega kabineta.
To je verjetno najhuje, kar se profesionalno lahko zgodi zunanjemu ministru. Odpovedi pogovora se ni več dalo skriti. Niti ne političnih posledic. Predsednica Kolinda Grabar Kitarović je s posebno poslanico nagovorila državljane: »Zadnje čase smo priča eskalaciji sovražnega govora, netolerance in poveličevanja propadlih zločinskih režimov, ustaštva, ki se je s svojo politiko vezalo na fašizem in nacizem ter z zločinskimi postopki množičnih pregonov in pobojev popolnoma zlorabilo tedanjo legitimno željo po svoji državi.«
To je bil njen prvi odgovor. In ni ostal brez odmeva. Hrvaška nacionalna televizija je za neposredni prenos redne nedeljske svete maše, 7. maja letos, izbrala bogoslužje priorja dominikanskega samostana v Splitu Luke Prcele. Grabar Kitarovićevo je v pridigi obsodil, da si je drznila očrniti Neodvisno hrvaško državo kot tisto, ki je najmanj ščitila interese hrvaškega naroda. »Ne morem ji oprostiti,« je ponovil Prcela, »trditve, da je bila NDH zločinska in da ni bila neodvisna.«
Nove razsežnosti poziva
Zato pisma uglednih podpisnikov v Libérationu ni mogoče razumeti zgolj kot odstopni poziv hrvaškemu ministru za kulturo. Klub njegovim znanim stališčem. Pa ne mislim toliko na dobro napisano doktorsko disertacijo in knjigo Muslimani v Zagrebu 1878–1945 kot na njegove različne nastope, recimo govor na pogrebu vojaškega tožilca Mirsada Bakšića pred dobrimi štirimi leti. »Mirsad je pripadal tisti hrvaški mladosti, ki je z otroškimi očmi videla in doživela našo največjo nacionalno tragedijo in poraz leta 1945. Njegovo kasnejše javno življenje je bilo zato zgolj izbira med jugokomunizmom ter njegovimi protihrvaškimi in protimuslimanskimi vrednotami ali pa ostati svoj in zunaj kaste vladajočih,« je takrat povedal Hasanbegović. In obenem nikoli skrival podpore tedanjim načrtom Anteja Pavelića o teritorialnih mejah hrvaške države od Mure in Drave do Drine.
Razlika je nastala, ko Hasanbegović ni bil več samo intelektualec s svojim življenjskim in znanstvenim kredom, ampak je bil izvoljen za člana hrvaške vlade. In ne naključno, predlagal ga je zmagovalec zadnjih parlamentarnih volitev Tomislav Karamarko.
Čeprav bi se tu doseg Libérationovega poziva moral končati, dobiva povsem nove razsežnosti. Te pa zdaj niso več samo zunanjepolitične, ampak zadevajo ključne odnose znotraj ustroja hrvaške vlade in oblasti.
Karamarkova stranka in koalicija sta na volitvah zmagali. Pričakovati je bilo, da jima bo predsednica države Grabar Kitarovićeva ne glede na različna tolmačenja ustavnih določil podelila mandat za sestavo nove vlade. Pa se to ni zgodilo. Da bi lahko sestavili vlado, se je Karamarko zadovoljil s položajem prvega podpredsednika vlade in za mandatarja predlagal takrat razmeroma neznanega Tihomirja Oreškovića. Zdelo se je skorajda samoumevno, da bo prvi podpredsednik tisti, ki bo dejansko vodil vlado. Pa je ta teza razmeroma hitro padla. Najprej ob poskusu odstavitve šefa hrvaških tajnih služb. Predsednik vlade pri tem ni hotel sodelovati – kljub nedvoumni volji predsednice države in Karamarka. Volilnemu zmagovalcu, prepričanemu, da lahko ob vsaki neposlušnosti disciplinira premiera ali povzroči vladno krizo ali celo padec vlade in nove volitve, se je zgodilo, da je to spregledal.
Očitno ni znal oceniti, da se v državi oblikuje novo politično soglasje. Grabar Kitarovičeva, Orešković in šef druge vladne stranke Most Božo Petrov so dosegli kompromis o imenu novega obveščevalnega šefa. In ga kljub popolnemu nasprotovanju poslancev Karamarkove stranke tudi izvolili. Kmalu zatem, tudi to je bilo spregledano, je premier Orešković pojasnil svoj delovni kredo. Da ne more biti zgolj naslovnik posamičnih zahtev, saj da je on tisti, ki zanje odgovarja, ter da jih mora v skladu s tem predvsem najprej sam premisliti in oceniti.
Karamarkovo prepričanje o tem, da določa delo vlade, saj ima največ parlamentarnih glasov, ni bilo več prepričljivo.
Prav zato lahko pride do sedanjega ključnega notranjepolitičnega zapleta. Predsednik največje opozicijske stranke in bivši premier Zoran Milanović je predvsem zaradi tega vložil zahtevo o glasovanju o parlamentarni zaupnici prvemu podpredsedniku vlade. Povod je razmeroma banalen: svetovalne pogodbe, ki jih je imela njegova sedanja soproga z lobističnim podjetjem, ki dela tudi ali predvsem za madžarskega naftnega trgovca MOL.
O vloženi interpelaciji bodo saborski poslanci glasovali v prihodnjih dneh. Karamarka nihče ni povsem jasno in nedvoumno podprl. Niti predsednica države ne. Očitno ni povsem izključena niti možnost uspeha interpelacije. Pa ne zaradi opozicije. Milanović je bil pri tem zgolj potrebno orodje.
Razloga morebitnega uspeha glasovanja o nezaupnici sta lahko le dva. Da ni več samoumevno, da ta nezaupnica pomeni tudi konec delovanja Oreškovićeve vlade. Ter drugi, da se preprosto znotraj vladajočih oblikuje nova večina. Brez Karamarka.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Borut Šuklje
mednarodni svetovalec, Agencija za strateške študije
