Tiskane izdaje
V Angliji je bila nekoč vasica, katere prebivalci so bili zelo ponosni na svoje lokostrelske veščine. Na vsakem dvorišču je stala velika tarča, ki je pričala o spretnostih lastnika. Na eni od tarč so vse puščice zadele v sredino. Radovedni obiskovalec se je začudil, kako je to mogoče, in lastnik mu je odgovoril: »Preprosto. Najprej izstrelim puščice in šele nato narišem kroge okoli njih.«
V tej vojni naša vlada počne prav to. Vedno dosežemo vse svoje cilje – vendar se naši cilji nenehno spreminjajo. Na koncu bo naša zmaga popolna. Ko se je vojna začela, smo hoteli samo »uničiti teroristično infrastrukturo«. Toda ko so rakete dosegle skoraj ves Izrael (ne da bi povzročile večjo škodo, zaradi čudežne protiraketne obrambe), je bil nov cilj vojne uničiti rakete. Ko je vojska s tem namenom prečkala mejo z Gazo, je odkrila velikansko omrežje rovov, katerih uničenje je nato postalo glavni vojaški cilj.
Rovi se za vojskovanje uporabljajo že od antike. Vojske, ki niso mogle zasesti utrjenih mest, so poskušale izkopati rove pod njihovimi zidovi. Zaporniki so bežali skozi rove. Ko so Britanci zaprli voditelje hebrejskega podzemlja, jih je nekaj ušlo po rovih.
Hamas se je skozi rove izognil mejnim obzidjem in ograjam ter napadal izraelsko vojsko in naselja na drugi strani. Da rovi obstajajo, je bilo splošno znano, vendar pa je vse presenetilo, koliko jih je in kako učinkoviti so. Tako kot nekoč vietnamski borci je tudi Hamas po rovih napadal sovražnikove položaje, v njih je uredil poveljniške prostore, operativna središča in skladišča orožja.
Izraelsko prebivalstvo je obstoj rovov zelo prestrašil. Misel, da se lahko sredi jedilnice v kibucu kadarkoli prikaže glava Hamasovega borca, ni prav nič zabavna.
Zdaj je torej ključni vojaški cilj odkriti in uničiti čim več rovov. Toda preden so se začeli spopadi, ni nihče niti pomislil na to. Če bo politika tako zahtevala, bomo jutri že imeli nov vojaški cilj. V Izraelu ga bodo potrdili z odobravajočim soglasjem.
Izraelski mediji so popolnoma podložni državi, neodvisnega poročanja ni več. »Vojni dopisniki« nimajo vstopa v Gazo, da bi se sami prepričali, kaj se dogaja. Namesto tega so se poslušno sprijaznili s tem, da objavljajo uradna sporočila oboroženih sil in jih predstavljajo kot svoja osebna opažanja. Množice nekdanjih generalov »komentirajo« razmere in vsi ponavljajo eno in isto, uporabljajo celo iste besede. Javnost pa golta vso to propagando kot sveto resnico.
Neopazen glas časopisa Haarec z nekaj komentatorji, denimo Gideonom Levyjem in Amiro Hass, se utaplja v oglušujoči kakofoniji.
Sam se pranju možganov izogibam s poslušanjem obeh strani ter nenehnim preklapljanjem med izraelskimi televizijskimi postajami in Al Džaziro. Kar vidim, sta dve različni vojni, ki se hkrati dogajata na dveh različnih planetih.
Za gledalce in bralce izraelskih medijev je Hamas utelešenje zla. Bojujemo se proti »teroristom«. Obstreljujemo »teroristične tarče« (denimo družinsko hišo Hamasovega voditelja Ismaila Hanija). Hamasovi borci se nikoli ne umaknejo, vedno »pobegnejo«. Njihovi voditelji ne poveljujejo borcem iz podzemnih poveljniških položajev, ampak se »skrivajo«. Svoje orožje hranijo v džamijah, šolah in bolnišnicah (kar smo počeli tudi mi pod Britanci). Rovi so »teroristični rovi«. Hamas cinično uporablja civilne prebivalce kot »živi ščit« (tako kakor je Winston Churchill uporabljal prebivalce Londona). Šol in bolnišnic v Gazi seveda ne uničujejo izraelske bombe, ampak Hamasove rakete (ki skrivnostno skrenejo s svoje poti), in podobno.
Skozi arabske oči so stvari videti nekoliko drugače. Hamas je domoljubna skupina, ki se pogumno bojuje proti precej močnejšemu sovražniku. Nikakor ni tuja sila, ki se ne zmeni za trpljenje prebivalstva, ampak so sinovi prav teh prebivalcev in člani družin, ki jih Izraelci množično pobijajo. Zrasli pa so v hišah, ki so zdaj uničene. Njihove matere in sestre se skrivajo v zavetiščih Združenih narodov, brez vode in elektrike, pravzaprav brez vsega, razen svojih oblačil.
Nikoli nisem videl nikakršne logike v demoniziranju sovražnika. Ko sem bil vojak v vojni leta 1948, smo imeli s tovariši z drugih front razgrete debate. Vsak je vztrajal pri tem, da je prav njegov neposredni sovražnik – Egipčan, Jordanec, Sirijec – najpogumnejši in najbolje izurjen. V bojevanju z izprijeno bando »ničvrednih teroristov« ni nikakršne slave.
Kaj sploh hočemo?
Priznajmo si, da se naš zdajšnji sovražnik bojuje z obilico poguma in domiselnosti. Skoraj neverjetno je, da njegova civilna in vojaška poveljniška struktura še vedno dobro deluje. Kljub hudemu trpljenju ga civilno prebivalstvo podpira. Kljub skoraj štirim tednom bojevanja proti eni od najmočnejših vojska na svetu še vedno stoji pokončno.
Če si to priznamo, nam to lahko pomaga pri poznavanju sovražnika, kar pa je bistveno, tako za vojskovanje kakor za vzpostavljanje miru ali celo prekinitve ognja. Brez poznavanja sovražnika in jasne ideje, kaj pravzaprav hočemo, je tudi prekinitev ognja težavna naloga.
Na primer: kaj hočemo od Mahmuda Abasa? Izraelsko vodstvo ga je vrsto let odkrito omalovaževalo, Ariel Šaron mu je govoril »oskubljena kokoš«. Izraelski desničarji so prepričani, da je »bolj nevaren od Hamasa«, ker so ga naivni Američani bolj pripravljeni poslušati. Benjamin Netanjahu je naredil vse mogoče, da bi uničil njegov ugled, in sabotiral vsa mirovna pogajanja z njim. Zaradi prizadevanj za spravo s Hamasom so ga očrnili. Oziroma kot se je izrazil Netanjahu s svojo nadarjenostjo za pomenljivo zbadljivost: »Mir z nami ali mir s Hamasom.«
Toda ta teden so si naši voditelji mrzlično prizadevali, da bi prišli do Abasa. Okronali so ga za edinega pravega voditelja Palestincev ter zahtevali, da odigra vodilno vlogo pri pogajanjih o prekinitvi ognja. Vsi izraelski komentatorji so za enega večjih dosežkov vojne razglasili tvorbo političnega bloka, v katerem so Izrael, Egipt, Saudska Arabija, zalivski emirati in Abas. Še včerajšnji »nikogaršnji partner« je zdaj zanesljivi zaveznik. Težava je, da dandanes mnogi Palestinci prezirajo Abasa, občudujejo pa Hamas, bleščeč simbol arabske časti. V arabski kulturi igra čast daleč večjo vlogo kakor v Evropi.
Trenutno izraelski varnostni strokovnjaki vedno bolj zaskrbljeno gledajo na razmere na Zahodnem bregu. Zdi se, da so mladi – in ne samo ti – pripravljeni na tretjo intifado. Že zdaj strelja vojska s pravimi naboji na protestnike v Kalandiji, Jeruzalemu, Betlehemu in drugod. Število mrtvih in ranjenih na Zahodnem bregu narašča. Za naše generale je to še en razlog več za čimprejšnjo ustavitev ognja v Gazi. Prekinitve ognja potekajo med ljudmi, ki streljajo. Se pravi, med Izraelom in Hamasom. Žal druge poti ni.
Kaj hoče Hamas? Drugače kot pri naši strani se Hamasov cilj ni spremenil: odprava blokade območja Gaze. To lahko pomeni več stvari. Maksimum: odprtje mejnega prehoda v Izrael, obnovo in odprtje uničenega letališča Dahanija na jugu območja, gradnja pristanišča v mestu Gaza (namesto trenutno obstoječega ribiškega pomola), ki bi omogočilo ribičem, da plujejo dlje od obale. Minimum bi bilo odprtje mejnega prehoda z Izraelom za prost pretok blaga v Gazo in iz nje, kar bi omogočilo njenim prebivalcem, da bi šli na Zahodni breg in drugam ter da bi se preživljali z izvozom, kar pa se redko omenja. (Hamas zahteva tudi odprtje mejnega prehoda z Egiptom, toda to ni del pogajanj z Izraelom.)
V zameno bo Izrael gotovo zahteval mednarodni nadzor za preprečitev gradnje novih rovov in popolnjevanje raketnega arzenala. Prav tako bo zahteval določeno vlogo Abasa in njegovih varnostnih sil, na katere gleda Hamas (in ne samo ta) kot na izraelske kolaboratorje. Izraelska vojska bo zahtevala, da tudi po uveljavitvi prekinitve ognja in po svojem umiku dokonča uničenje vseh odkritih predorov.
Mir? Nora ideja
Če bi bila pogajanja neposredna, bi bila razmeroma preprosta. Toda s toliko rivalskimi posredniki so težavna. Prejšnjo sredo je Haarec sporočil izjemno novico: izraelsko zunanje ministrstvo – da, fevd Avigdorja Liebermana! – je predlagalo, da se spor prepusti Združenim narodom. Naj ti predložijo pogoje za prekinitev ognja. OZN? Institucija, ki jo v Izraelu skoraj vsi prezirajo? No, kot pravi judovski pregovor: Ko bog zapove, takrat tudi metla strelja.
Če dopustimo možnost, da bo dosežena prekinitev ognja (in ne samo kratka prekinitev za humanitarne namene, ki se je nihče ne drži), kaj sledi potem? Ali so mogoča resna mirovna pogajanja? Ali se jim bo pridružil Abas kot predstavnik vseh Palestincev, tudi Hamasa? Bo ta vojna zadnja ali pa samo še ena epizoda v neskončnem zaporedju vojn?
Imam noro idejo. Dosežen bo mir in tudi o tej vojni bodo snemali filme. Ena od scen: izraelski vojak odkrije predor in gre noter, da bi ga očistil sovražnikov. Obenem gredo na drugi strani v rov Hamasovi borci, da bi napadli kibuc. Borci se srečajo na sredini, pod zaščitno ograjo. Gledajo se v temi. In potem, namesto da bi streljali, si sežejo v roke.
Nora ideja? Seveda je nora. Se opravičujem.
––––
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom
––––
Prispevek je mnenje avtorja
