»Središče več ne drži«

»Najboljši omahuje, a najslabši žehti od strastne silovitosti.«

Mar obstaja boljši opis vsega, kar se trenutno dogaja v Izraelu?

Pa vendar gre tukaj za besede, ki jih je pred skoraj sto leti zapisal irski pesnik W. B. Yeats.

Yeats je ta verz zapisal po strahotnem klanju in uničenju, ki ga je prinesla prva svetovna vojna. Prepričan je bil, da prihaja konec sveta, in pričakoval je drugi prihod mesije.

V opisovanju tega kaosa je v isti pesmi zapisal še besede »središče več ne drži«. Po mojem mnenju je omenjeno metaforo povzel z bojnega polja, na katerem sta bili nasprotujoči si armadi razporejeni v dveh linijah, in sicer druga nasproti drugi, pri čemer je bila glavna moč v središču, naloga obeh bočnih delov pa je bila, da jo branita.

V klasičnih bitkah je poskušala vsaka od strani uničiti enega od bočnih delov, da bi lahko obkolila središče in ga napadla. Vse dokler je središče držalo, je bila bitka neodločena.

V Izraelu je središče – tako kot v večini drugih modernih demokracij – sestavljeno iz dveh ali več uveljavljenih rahlo levo in rahlo desno usmerjenih strank. Na levici je klasična Laburistična stranka, ki se zdaj skriva za imenom »Sionistični tabor« (s čimer so avtomatično izključili arabsko skupnost, torej okoli 20 odstotkov volivcev). Desničarji so zbrani v Likudu, utelešenju stare »Revizionistične« stranke, ki jo je pred skoraj sto leti ustanovil Vladimir Jabotinsky, liberalni nacionalist v slogu italijanskega risorgimenta.

To je bilo izraelsko središče ob podpori različnih manjših strank, ki so bile z omenjenima dvema strankama tako ali drugače povezane.

To središče je vladalo Izraelu vse od njegove ustanovitve. Ena od strank je imenovala vlado, druga je delovala kot lojalna opozicija, pri čemer sta vsakih nekaj let zamenjali vlogi, kot se to pričakuje od spodobne demokracije. 

Na »bokih« so bile arabske stranke (ki so se ob sedanjih grožnjah združile), majhna, a brezkompromisna stranka Meretz na levi in nekaj religioznih in profašističnih strank na desni.

To je bila »normalna« ureditev, kakršno so sicer imeli tudi v številnih drugih demokratičnih državah.

A tega ni več.

V levem središču je prevladalo vzdušje vdanosti v usodo in poraz. Stara stranka je padla v roke političnim palčkom, ki se med seboj na veliko prepirajo, pri tem pa zanemarjajo vse svoje dolžnosti.

Sedanji vodja Jicak Hercog, potomec ugledne družine, ki se v skladu z zakonom ponaša z veličastnim nazivom »vodja opozicije«, sploh ne ve, kaj je opozicija. Nekateri njegovo stranko imenujejo kar Likud 2. O življenjsko pomembnih vprašanjih – kot so sklenitev miru s Palestinci in arabskim svetom nasploh, socialna pravičnost, človekove pravice, ločitev cerkve od države, korupcija – stranka molči. Kar zadeva praktične ukrepe, je prav tako mrtva.

»Najboljši omahuje,« je potožil Yeats. Najboljši deli izraelske družbe so malodušni, poraženi in molčeči.

V sedišču na desnici je slika še slabša in tudi bistveno bolj nevarna. Likud, ki je bil nekdaj liberalna, demokratična desno usmerjena stranka, je postal žrtev sovražnega prevzema. Njegovo skrajno desno krilo je vse druge pregnalo in zavladalo nad celotno stranko. V duhu te iste metafore to pomeni, da je desno krilo prevzelo središče.

»Najslabši žehti od strastne silovitosti.« In ti desno usmerjeni skrajneži so zdaj sprožili pravo gonjo. Sprejemajo grozljive zakone v knesetu. Podpirajo in spodbujajo ostudna dejanja policistov in vojakov. Poskušajo spodkopati vrhovno sodišče in poveljstvo armade. Nameravajo zgraditi še več še večjih naselij. Ti nevarni barbari v resnici »žehtijo od strastne silovitosti«.

Vključitev Avigdorja Liebermana v vlado je le še dopolnil to grozljivo sliko. Celo bivši premier Ehud Barak, ki velja za preudarnega politika, je jasno razglasil, da obstajajo v vladi fašistični dejavniki.

Zakaj se je to zgodilo? Kaj je glavni vzrok za takšen razvoj dogodkov?

Običajno pojasnilo se glasi: »Ljudje so se pomaknili na desno«. A to prav ničesar ne pojasni. Zakaj so se pomaknili na desno? Zakaj?

Nekateri iščejo pojasnilo za to v demografskem razkolu v izraelski židovski skupnosti. Judje, katerih družine so sem prišle iz islamskih dežel (poimenovani Mizrahim), se nagibajo k Likudu, Judje, katerih družine so se sem preselile iz Evrope (Askenaziji), pa so bolj naklonjeni levici.

A to ne pojasni stvari v zvezi z Liebermanom, čigar stranko sestavljajo imigranti iz nekdanje Sovjetske zveze, ki jih je okoli milijon in pol in ki jih tukaj na splošno imenujejo »Rusi«. Zakaj je med njimi toliko skrajnih desničarjev, rasistov in sovražnikov Arabcev?

Razred zase so mladi levičarji, ki nočejo podpreti nobene stranke. Namesto tega so se posvetili nestrankarskemu delovanju, pri čemer nenehno ustanavljajo nove skupine v podporo državljanskih pravic in miru. Mladi levičarji podpirajo Palestince na zasedenih ozemljih, bojujejo se za »čistost našega orožja« v armadi in opravljajo pohvale vredno delo v zvezi s podobnimi primeri.

Obstaja na ducate, morda celo na stotine takšnih združenj, ki opravljajo čudovito delo, pri čemer so mnoga od njih deležna podpore tujih skladov. A te skupine odločno odklanjajo udeležbo na političnem prizorišču, nočejo se pridružiti in povezovati z nobeno od političnih strank.

Po mojem mnenju bi lahko na podlagi tega pojava našli pojasnilo omenjenega trenda. Vse več ljudi, in to predvsem mladih, se je popolnoma odvrnilo od »politike« – pri čemer imamo v mislih strankarsko politiko. Ti ljudje ne »omahujejo«, temveč so prepričani, da so politične stranke izgubile poštenje in ugled, zato nočejo imeti z njimi nikakršnega opravka.

Političnih strank ne doživljajo kot nujno gibalo za vzpostavitev sprememb in demokracije. Vidijo jih kot skupino korumpiranih licemercev, brez pravega prepričanja, zato preprosto nočejo, da bi jih kdo videl v njihovi družbi.

In pri tem pridemo do osupljivega dejstva: dogajanja v Izraelu so podobna procesom v številnih drugih državah, ki nimajo popolnoma nič skupnega z našimi posebnimi problemi.

Pred nekaj dnevi so se končale predsedniške volitve v Avstriji. Vse do zdaj sta se na predsedniški funkciji, ki je častna funkcija, tako kot je to tudi v Izraelu, izmenjevali dve najpomembnejši stranki. Tokrat pa se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega: kandidata, ki sta se na koncu potegovala za to funkcijo, sta bila pripadnik skrajne desnice in pripadnik Zelenih. Volivci so pred tem iz tekme izločili kandidate osrednje oblasti. In kar je še huje − kandidat, ki se močno nagiba k fašistom, je izgubil za las.

Avstrija? Dežela, ki je pred komaj 80 leti navdušeno sprejela (Avstrijca) Adolfa Hitlerja in nato utrpela vse posledice?

Edina obrazložitev je, da so Avstrijci, tako kot velja to tudi za Izraelce, dodobra naveličani vseh že uveljavljenih strank. Dva približno enako velika naroda, ki razen tega nimata prav nič skupnega, čutita enako.

V Franciji slavi skrajno desno usmerjena političarka Marine Le Pen. V Španiji, na Nizozemskem in v nekaterih skandinavskih državah prav tako zmagujejo neuveljavljene stranke.

V Veliki Britaniji, ki velja za mater demokracije, bo javnost odločala za ali proti brexitu, primer, ki ga je mogoče identificirati z uradno oblastjo. Izstop iz Evropske unije se zdi (vsaj po mojem osebnem prepričanju) nekaj povsem nerazumnega. Pa vendar obstaja možnost, da se bo to kljub vsemu zgodilo.

A zakaj bi govorili le o majhnih državah? Kaj pa edina velika sila – Združene države Amerike?

Svetovna javnost že nekaj mesecev z vse večjo osuplostjo spremlja neverjetni vzpon Donalda Trumpa. Iz dneva v dan postaja drama, ki se je začela kot komedija, vse bolj zastrašujoča.

Kaj, za božjo voljo, se je zgodilo s to velikansko nacijo? Kako se lahko na milijone ljudi zgrinja po transparentom gobezdavega, vulgarnega, neizobraženega kandidata, čigar glavna – in morda edina – prednost je ta, da je odmaknjen od vseh političnih strank? Kako je mogoče, da mu je uspelo prevladati, če že ne celo uničiti veliko staro stranko, ki velja za del ameriške zgodovine?

Na drugi strani imamo Bernieja Sandersa, po značaju veliko bolj prijetnega, a osovraženega v lastni stranki, s programom, ki pa se precej razlikuje od tistega, kar si želi večina Američanov.

Med njima je ena sama podobnost: oba sta nenaklonjena svoji stranki in obe stranki sta nenaklonjeni njima.

Zdi se, kot da se je ta model uveljavil po vsem svetu. Po vsej Južni Ameriki, ki je še pred kratkim veljala za branik levice, so levo usmerjene stranke propadle, nadzor pa prehaja v roke desničarjev.

Glede na to, da se to hkrati dogaja v številnih državah, velikih in majhnih, ki sicer nimajo nič skupnega – srečujejo se z različnimi problemi, različnimi dogajanji in različnimi razmerami –, je to naravnost osupljivo.

Zame je to uganka. Vsakih nekaj desetletij se pojavijo nove ideje in okužijo velik del človeštva. Demokracije, liberalizem, anarhizem, socialna demokracija, komunizem, fašizem, znova demokracija in zdaj ta vrsta kaosa. Skrajna desničarska krila so trend, ki je zavladal po vsem svetu. Za zdaj ta trend še nima svojega imena.

Prepričan sem, da imajo številni ljudje, in to tako marksisti kot mnogi drugi, za vse to prikladno pojasnilo. Nihče od njih me ni prepričal. Sem preprosto zbegan.  

A vrnimo se k nam, ubogim Izraelcem. Pravkar sem v časopisu Haaretz objavil uporaben načrt, kako ustaviti to poplavo in jo potisniti daleč stran.

Še vedno sem po duši optimist.

Yeatsove verze je prevedel Veno Taufer.