Standardna vprašanja o standardu

Veliko je odvisno od tega, s katerimi statistikami opisujemo standard življenja. Je pa standard neločljivo povezan s primerjavo.
Objavljeno
11. marec 2018 18.39
Izoliranost, samota, motivi
Jure Stojan
Jure Stojan
Včasih so na videz preprosta vprašanja tista, ki razdvajajo. Denimo: živimo danes bolje? Z boljšim življenjem običajno merimo na življenjski standard. Ko pa enkrat govorimo o standardih, ne govorimo samo o gmotnem stanju, se pravi premoženju, temveč zlasti tudi o življenjski izkušnji, ki jo to premoženje lahko kupi. O udobju. O uživanju v življenju. Ne nazadnje tudi o zdravju, našem lastnem in tistem ljudi okoli nas, pa seveda zdravju okolja in družbe. Težko se je ustaviti. Tako preprosto vprašanje, pa še zdaleč ni jasno, na kaj meri. Tako pa ne preostane nič drugega, kot da deli v svoji preproščini.

Eni so prepričani, da svet drvi v pogubo. Da je bilo življenje nekoč boljše, saj da je bilo bolj preprosto, bolj kleno, zdravo in pošteno. Nekoč, pravijo, je bilo bolj prijetno. In življenje, ki je pred nami, bo še slabše od današnjega. To bo zaradi svetovnih vremenskih sprememb, onesnaženega okolja, vedno večje gospodarske neenakosti, prevelikega vpliva svetovnih korporacij, neozdravljive korupcije v politiki in vedno večje apatije med volivci.

Na drugi strani so optimisti, ki verjamejo prav nasprotno. Življenje je vsako leto boljše, manj nasilno in nevarno, bolj udobno. Svetovni obraz tega tabora je harvardski profesor psihologije Steven Pinker, ki v uspešnici za uspešnico plete zgodbe okoli iste teme: človeštvo danes živi daljše, bolj zdravo, bolj varno, bolj intelektualno in bolj udobno življenje. Še pred stoletji večina ljudi ni preživela niti otroških let, kaj šele, da bi dosegli stara leta. Že potovanje v sosednjo vas je bilo polno smrtnih nevarnosti, od človeških roparjev do živali roparic. Revni so hodili, bogatejši so jezdili, nihče ni drvel po cestah ali letel po zraku. Perilo se je pralo v ledenih potokih, poleti ali pozimi. Seveda si danes v razvitem svetu ne moremo predstavljati, kako težko so živeli naše prapraprababice in naši praprapradedki.

Veliko je seveda odvisno od tega, s katerimi statistikami vse opisujemo standard življenja. A vsaj nekaj nam je lahko v oporo: standard je neločljivo povezan s primerjavo. Ko je nekaj standard, je prav to tisto, s čimer se mora primerjati vse ostalo. Pa če gre za življenje enega posameznika ali za življenje narodov, tudi vsega človeštva.

Torej, živimo danes bolje? Vedno bolj postaja jasno, da vprašanje nima splošnega, za vse veljavnega odgovora. Kdor verjame v eno, bo s svojim stališčem nujno razblaznel tiste, ki verjamejo nasprotno. In spet se ljudje delimo naprej. Na eni strani se, denimo, za profesorja Pinkerja zdi, da v polemikah uživa. Ali pa da vsaj ceni pozornost, ki jo je zaradi njih deležen. Te tedne svetovni mediji kar tekmujejo v tem, kdo bo navedel več kritik - ali pa pohval - njegovega zadnjega dela Enlightenment Now (Razsvetljenstvo zdaj). Polemika namreč prodaja knjige. Na drugi strani pa je nemški kanclerki Angeli Merkel škodovalo, da je zadnjo volilno tekmo začela z zelo optimistično izjavo. Ob predstavitvi proračuna za 2017 v Bundestagu je namreč dejala: »Ljudem v Nemčiji ni šlo še nikoli tako dobro kot v tem trenutku.« Vsi, ki se v tej misli niso prepoznali, so bili ogorčeni.

Če je težko odgovarjati v množini, se pravi v imenu celega naroda, je za vsakega posameznika kaj lažje? Ne, kvečjemu težje je. Ko je govora o množicah, smo se kar nekako navadili na to, da vsakdo med nami pozna le delček izkušnje, ki jo je deležno človeštvo kot tako, zato iščemo odgovore v bolj ali manj objektivnih podatkih. Ko pa se enkrat ukvarjamo s subjektivno izkušnjo, pa smo sami svoj najboljši vir podatkov in vrhovni razsodnik. Nihče nas ne pozna tako dobro, kot se sami. A kaj, ko se naš spomin z leti slabša, naša narava pa je takšna, da radi pozabimo na pretekle krivice in bolečine, v mislih pa ohranimo prijetne trenutke. Radi se spominjamo tistega, česar se je prijetno spominjati. Ko smo bili mladi, smo bili lepi in močni, svet je bil naš in vse priložnosti šele pred nami. Ko smo manj mladi, seveda živimo slabše.

Redki med nami so sposobni tako treznega razmisleka, kot leta 1931 na vasi živeči »šolski upravitelj« (danes bi mu rekli ravnatelj) R. Ž. V Učiteljskem tovarišu (glasilu liberalnih oziroma protiklerikalnih učiteljev) je pregledal prihodke in izdatke svoje petčlanske družine, upošteval menjave valut in inflacije ter ugotovil (v pravopisu tistega časa) naslednje: »Ako sedaj vse reasumiram, je moj živIjenski standard za 11.1% boljši, indeks prejemkov pa za 5.53% slabši, iz česar izhaja, da so se mi izboljšale moje življenske prilike za 5.5%.«

Današnji ravnatelji v Sloveniji bi se čudili življenjskemu standardu tega gospoda. Upravičen je bil do stanovanja v šoli, prejemal je 2650 dinarjev mesečne plače in še dodatek za kurivo, izplačan v obliki poldrugega kubičnega metra drv (v vrednosti 124,50 dinarja). Imel je tudi gospodinjo, ki ji je plačeval 250 dinarjev mesečne plače. Za šolanje in življenjske stroške sina, ki je bil dijak v Ljubljani, pa je plačeval 700 dinarjev na mesec.

Kaj je bolje, imeti gospodinjo, a zato plačevati šolanje svojih otrok? Ali pa imeti pralni in pomivalni stroj, otroka pa imeti v šoli bliže domu, da ne rabi v internat, in to brez šolnine? Pa nismo pri vprašanju življenjskega standarda niti popraskali površine. Včasih se preprosta vprašanja pač izkažejo le za navidezno preprosta. A kaj, ko vprašanje, kako dobro živimo, vpliva na kakovost tega življenja.

***

Jure Stojan, partner in direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve.