Stavka zdravnikov je nelegitimna

Primerjava dveh stavk zdravnikov: Razlogi za stavko so bili vselej delovni pogoji in plače.

Objavljeno
20. november 2016 19.22
Dušan Keber
Dušan Keber

Stavke zdravnikov so po svetu redke. Če je verjeti Wikipediji, je bilo v EU v tem tisočletju le nekaj enodnevnih demonstracij: v dveh švicarskih kantonih (2009), v eni od francoskih provinc (2015) in v več nemških deželah (2012); večdnevna prava stavka je bila leta 2006 v Nemčiji (prvič po 30 letih) in letos v Veliki Britaniji. Razlogi za stavko so bili vselej delovni pogoji in plače.

Letošnja stavka mladih zdravnikov v Veliki Britaniji (VB) nam omogoča primerjavo z državo, kjer je tako kot v Sloveniji zdravstveni sistem prevladujoče javen in je število zdravnikov skorajda identično. V tabeli so prikazani nekateri ključni podatki, ki omogočajo primerjavo.

V VB namenjajo za zdravstvo podoben delež BDP kot v Sloveniji, kar v absolutnem znesku predstavlja četrtino več denarja na prebivalca. Imamo enako število zdravnikov, vendar so drugače razporejeni: v VB je v primarnem zdravstvenem varstvu kar polovico več zdravnikov kot pri nas. Število diplomantov medicine je podobno. V VB imajo znatno manj postelj v bolnišnicah, vendar so bolj zasedene pa tudi ležalna doba je krajša. Rezultat je podobno število operacij, kar pomeni, da več bolnikov operirajo v dnevni kirurgiji. Sistema sta torej zelo primerljiva; najbolj izstopajoči razliki sta večja učinkovitost britanskih zdravnikov v bolnišnicah in večja obremenjenost slovenskih zdravnikov v primarnem zdravstvu.

V VB so zdravniki zadnjič stavkali v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Glavni razlog za letošnjo stavko je bila napovedana uvedba izmenskega dela ob sobotah in nedeljah namesto dežurstva, kar je vlada utemeljevala s podatkom, da je smrtnost med bolniki ob koncu tedna večja kot na druge dneve. Spremenjena kolektivna pogodba je za 13,5 odstotka povečala osnovno plačo, zmanjšala pa stroške za preostale oblike dela, tako da so bile predlagane spremembe finančno nevtralne. Zanimive so še nekatere druge »ugodnosti« reforme, ki kažejo, da so britanski zdravniki zelo obremenjeni: tedenska obremenitev naj bi se zmanjšala z 91 na 72 ur, dopustno število zaporednih nočnih dežurstev s sedem na štiri noči, noben zdravnik po novem ne bo razporejen na delo ob koncu tedna dva ali več tednov zapored.

Dokaz, da so bili britanski zdravniki pripravljeni sprejeti spremembe, ki so v korist bolnikom, je dejstvo, da niso zahtevali preklica izmenskega dela ob koncu tedna, pa čeprav bo bistveno poseglo v življenje njihovih družin (slovenski zdravniki temu ostro nasprotujejo, češ da jih je premalo). Mladi zdravniki so samo dvomili, da bodo njihovi dohodki res ostali enaki (večja plača pomeni tudi večje prispevke za pokojnino, ki bo sicer tudi večja, vendar šele v daljni prihodnosti), in so zahtevali večja zagotovila, da se njihov finančni položaj v prihodnosti ne bo poslabšal. Omenimo, da podobno kot pri nas tudi britanski zdravniki takoj po diplomi niso posebej dobro plačani: bolj kot navajanje številk je koristen podatek, da približno tretjina diplomantov drugih poklicev začenja kariero s precej boljšo plačo kot zdravniki, ki pa si z delom čez redni delovni čas dohodke lahko tudi podvojijo.

Mladi zdravniki predstavljajo v Veliki Britaniji polovico delovne sile, zato je med nekajdnevno stavko v letošnjem aprilu odpadla večina načrtovanih operacij in obiskov. Nato so se nadaljevala pogajanja, ki so do jeseni privedla le do manjših sprememb. Zatem je vlada pogodbe kljub nasprotovanju uveljavila; to je sprožilo napoved novih petdnevnih stavk, ki pa so bile tik pred zdajci oktobra odpovedane. Protestov je bilo namreč čedalje več, napovedano stavko je javnost začela imenovati »grozljiva«, »nevarna« in »najbolj ekstremna stavka v zgodovini angleškega zdravstva«, starejši zdravniki in zdravstvena oblast so svarili, da bo stavka imela hude posledice za bolnike tudi zato, ker bo odpravljanje zaostankov trajalo dolge mesece. Sindikat mladih zdravnikov so obtoževali militantnosti in igračkanja s politiko na račun varnosti bolnikov. Anketa med mladimi zdravniki je pokazala, da le eden od treh podpira stavko. Ko so jo dokončno preklicali, so sporočili, da to delajo zato, ker jim je mar za varnost bolnikov. Nekateri voditelji stavke so odstopili sami ali pod pritiskom članstva, drugi so napovedali druge oblike borbe za svoje interese.

V čem sta si stavki slovenskih zdravnikov podobni in v čem različni?

Najprej nekaj besed o načelnem odnosu zdravnikov do stavke. Očitno to orožje v VB uporabijo le redko, na nekaj deset let, pri nas pa resna grožnja s stavko, bela stavka ali prava stavka doleti vsako vlado, ki ni desničarska, že vseh zadnjih dvajset let (kar nakazuje tudi njeno zlorabo za doseganje političnih ciljev). Zdravniki v VB se očitno bolj zavedajo, da tako kot v umazanih vojnah, ko ena ali obe strani pred seboj potiskata civiliste, oni v spopadu z vlado pred seboj potiskajo svoje bolnike. Res je, da mora stavka boleti, če hoče uspeti, in res je, da tudi stavka železničarjev povzroča nevšečnosti državljanom, vendar zlasti cilja na škodo, ki jo bo povzročila delodajalcu. Zdravniki pa pretijo samo svojim bolnikom, in to ne z nevšečnostmi, temveč z največjo mogočo škodo: škodo za zdravje in življenje. Delodajalcu (vladi) na kratek rok celo zmanjšujejo stroške in mu žugajo zgolj z javnim mnenjem, ki pa se prav lahko zasuka proti njim samim. S stavko prelamljajo svoje poklicne zaobljube (nikoli ne bom škodil bolniku ...). Prav zdravje in življenje, ki sta v igri, delata stavko zdravnikov tako nesprejemljivo. Poleg tega imajo zdravniki veliko družbeno moč, ki jim omogoča, da utemeljene cilje uresničijo tudi drugače – v nasprotju s ponižanimi in razžaljenimi delavci v najslabše plačanih poklicih, ki razen s stavko ne razpolagajo z nikakršnim orožjem.

Vprašanje legitimnosti zdravniške stavke je seveda vprašanje temeljnih družbenih vrednot. Sam menim, da je nesprejemljiva – razen v skrajnih primerih krivic, ki bi jih država uveljavljala kljub čvrstim dokazom, da ravna narobe. Očitno pa je, da je stavka zdravnikov v naši državi bolj sprejemljiva kot v VB, in to ne le pri zdravnikih, temveč tudi pri delodajalcu – vladi. Le-ta naravnost sili v vlogo prostovoljnega ujetnika ultimativnih zdravniških zahtev in na svoji strani ne zaznava nikakršne pogajalske moči.

Preobremenjenost zdravnikov, ki naj bi bil v slovenskem primeru ključni razlog za stavko, ni nekaj, kar naj bi država vzdrževala iz hudobije ali nevednosti: nastala je zaradi presoje (lahko da napačne), kaj so prioritete države v času tranzicije ter ekonomske in vsesplošne krize. Argument za stavko bi bil prepričljivejši, če bi zdravniki državo kritizirali, da slabí socialno državo, ker zmanjšuje bolnikom dostopnost do zdravljenja, in zahtevali, naj prekliče omejevanje pri zaposlovanju zdravnikov. V resnici pa zdravniški sindikat zahteva izključno samo boljše dohodke in celo izstop iz javnega sektorja, s čimer bo sam prispeval k slabitvi socialne države in privatizaciji zdravstva. Bistveno več denarja za zdravniške dohodke ob nujni predpostavki, da mora biti vsota vseh ukrepov vsaj na ravni celotnega proračuna finančno nevtralna, nujno pomeni, da zdravniki s svojimi zahtevami škodujejo drugim članom javnega sektorja in tudi bolnikom, ki se jim bo dostopnost do zdravstvenih storitev le še zmanjšala. Britanski zdravniki kažejo bistveno več empatije: prav to, da niso na čelo svojih zahtev postavili opustitve izmenskega dela, kaže na veliko razliko med njimi in slovenskimi zdravniki.

Slovenski zdravniki ne predlagajo nečesa, kar bi jih razbremenilo, temveč zahtevajo dobro plačilo za to, da bodo še naprej obremenjeni; tako dobro plačilo, da se zavedajo, da bi bilo uresničljivo samo tako, da izstopijo iz javnega plačnega sistema. S tem napovedujejo nič več in nič manj kot rušenje javnega sektorja, ki temelji na povezanosti in primerljivosti vseh ljudi, ki delajo v njem. Tudi zato je njihova stavka nelegitimna. Vlada bi lahko storila veliko dobrega (ne samo zase), če bi jo izkoristila za to, da bi nov denar, če ji ga bodo zdravniki hočeš nočeš iztrgali, uporabila prednostno za zaposlovanje novih zdravnikov, boljše nagrajevanje (vseh, in ne le zdravnikov) pa naj poveže z zahtevo za pomembno skrajšanje čakalnih vrst.

***

Dr. Dušan Keber je nekdanji minister za zdravje.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Vprašanje legitimnosti zdravniške stavke je seveda vprašanje temeljnih družbenih vrednot. Foto: Tadej Regent/Delo