Strel, ki so ga slišali po vsej državi

Osemindvajsetega junija 1914 je avstrijski prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand obiskal Sarajevo, glavno mesto Bosne, takrat avstrijske province. Trije mladi srbski prebivalci Bosne so se odločili, da bodo nanj izvedli atentat, da bi dosegli priključitev Bosne k Srbiji. V avtomobil nadvojvode so odvrgli bombe, vendar ga nobena od treh bomb ni poškodovala. Nato se je Gavrilo Princip, eden od atentatorjev, spet znašel pred nadvojvodo. Njegov avtomobil je zavil v napačno ulico, voznik je poskusil zapeljati vzvratno, vendar se je vozilo ustavilo in Princip je smrtno ranil nadvojvodo.

To je bil »strel, ki so ga slišali po vsem svetu«. Ta manjši incident je povzročil prvo svetovno vojno, ki je vodila v drugo svetovno vojno, zaradi obeh je umrlo približno sto milijonov ljudi, pojavili so se boljševizem, fašizem in nacizem ter zgodil se je holokavst. Toda Lenina, Stalina in Hitlerja se bodo ljudje spominjali še več stoletij, ime Gavrila Principa, najpomembnejše osebe 20. stoletja, pa je že pozabljeno. (Star je bil komaj 19 let, zato avstrijska zakonodaja ni dovoljevala smrtne obsodbe. Poslali so ga v zapor in nihče ni opazil, da je umrl zaradi jetike sredi prve svetovne vojne.)

Nepomembna oseba, ki je spremenila zgodovino, me nekako spominja na nepomembnega mladega Izraelca Elorja Azario, čigar dejanje lahko prav tako spremeni zgodovino izraelske države.

Dejstva so bolj ali manj jasna. Mlada Palestinca sta z nožem napadla izraelskega vojaka v Tel Rumaidi, naselbini ekstremističnih Judov v središču Hebrona. Vojak je bil lažje ranjen. Napadalca so ustrelili, eden je umrl na kraju napada, drugi je bil težko ranjen in je obležal v mlaki krvi. Dogodke, ki so se zgodili po tem, je posnel tamkajšnji Palestinec z enim od številnih fotoaparatov, ki jih razdeljuje izraelska organizacija za zaščito človekovih pravic B'Tselem tamkajšnjim prebivalcem.

Osebje izraelskega reševalnega vozila je oskrbovalo ranjenega vojaka in se ni zmenilo za resno ranjenega Arabca, ki je ležal na tleh. Več izraelskih vojakov je stalo nedaleč stran in se prav tako niso zmenili za Palestinca. Približno deset minut zatem se je na prizorišču pojavil poročnik in zdravnik Elor Azaria, se približal ranjenemu Palestincu in ga od blizu ustrelil v glavo ter ubil. Očividci so izjavili, da je Azaria izjavil, da »morajo teroristi umreti«. Azaria je pozneje po nasvetu skupine svojih odvetnikov trdil, da se je bal, da ima ranjeni Palestinec pri sebi eksplozivno napravo in da namerava ubiti vojake okoli sebe − to trditev jasno izpodbijajo fotografije, na katerih vojaki očitno brezbrižno stojijo na kraju dogodka. Tu je bil še skrivnostni nož, ki ga ni bilo na začetku posnetka, nato ga je bilo mogoče videti na tleh nedaleč stran od trupla.

Posnetek se je hitro razširil po družabnih omrežjih in ga ni bilo mogoče prezreti. Azario so privedli pred vojaško sodišče in znašel se je sredi političnega viharja, ki traja že nekaj tednov. Dogodek razdvaja vojsko, javnost, politike in vso državo.

Zdaj lahko pripomnim nekaj osebnega. Nisem naiven. Med vojno leta 1948 sem se deset mesecev kot vojak udeleževal vojaških bojev, nato sem bil težje ranjen. Videl sem številne vojne grozote. Ko se je vojna končala, sem napisal knjigo o teh grozodejstvih Druga stran kovanca (v hebrejščini). Mnogi so jo obsojali.

Vojna vzbudi najboljše in najslabše v človeški naravi. Bil sem priča vojnim zločinom ljudi, ki so po vojni postali prijetni, normalni državljani, ki spoštujejo zakone.

Zakaj je torej Elor Azaria nekaj posebnega, razen tega, da so ga fotografirali med dejanjem, ki ga je storil? Vsi smo ga videli na televiziji, ko je sedel pred vojaškim sodiščem med procesom, ki še vedno traja. Videti je kot otrok in nekoliko izgubljen. Njegova mama sedi takoj za njim, nenehno objema njegovo glavo in ga boža po hrbtu. Njegov oče sedi nedaleč stran in med odmori kriči na vojaškega tožilca.

Zakaj je torej ta primer nekaj posebnega? Podobni dogodki se nenehno ponavljajo, čeprav jih nihče ne posname. Gre za rutino, zlasti v Hebronu, kjer nekaj sto fanatičnih naseljencev živi med 160.000 Palestinci. Hebron je eno najstarejših mest na svetu, obstajal je že dolgo pred bibličnimi dogodki. V središču Hebrona stoji stavba, ki po judovskem verovanju hrani grobove izraelskih patriarhov. Arheologi se ne strinjajo s takšnimi trditvami. Arabci verjamejo, da grobnice pripadajo uglednim muslimanskim šejkom. Zanje je stavba mošeja.

Vse od začetka zasedbe je bila stavba prizorišče nenehnih nasilnih spopadov. Glavna ulica je namenjena Judom in je zaprta za arabski promet. Za vojake, ki jih pošiljajo tja, da bi varovali naseljence, je kraj pravi pekel.

Na posnetku vidimo Azario, ki se rokuje z nekom takoj po uboju. Ta oseba ni nihče drug kakor Baruh Marzel, kralj naseljencev v Tel Rumaidi. Marzel je naslednik »rabina« Meirja Kahaneja, ki ga je izraelsko vrhovno sodišče označilo za fašista (Marzel je nekoč odkrito pozival k moji usmrtitvi).

Med procesom so razkrili, da Marzel vsako soboto gosti celotno četo izraelskih vojakov, ki branijo naselbino, med drugim tudi častnike. To pomeni, da je Azaria poznal njegove fašistične ideje že pred omenjenim dogodkom.

Zakaj je primer »vojaka, ki je streljal« (tako mu pravijo v hebrejskem tisku), prelomna točka v zgodovini sionistične ideje? Kot sem omenil v enem svojih najnovejših člankov, je Izrael danes razdeljen na različne »sektorje«, razlike med njimi pa so čedalje večje. Judje in Arabci; orientalski (Mizrahi) in evropski (Aškenazi) Judje; posvetni in religiozni; izključno ortodoksni in strpnejši »nacionalno religiozni«; moški in ženske; heteroseksualni in homoseksualni; stari prebivalci in novi priseljenci, zlasti iz Rusije; bogati in revni; Tel Aviv in »periferija«; levi in desni; prebivalci ožjega Izraela in naseljenci na zasedenih ozemljih.

Edina ustanova, ki združuje skoraj vse te različne − in nasprotujoče drug drugemu − elemente, je vojska. Je precej več kakor samo bojna sila. Je področje, na katerem se vsi mladi Izraelci (razen ortodoksnih in Arabcev) srečujejo enakopravno. Je »talilni lonec«. Je najsvetejši prostor.

Toda nič več ni tako. Zdaj se je namreč pojavil poročnik Azaria. Ni samo ubil ranjenega Palestinca, ki mu je bilo, mimogrede, ime Abd al Fatah al Šarif. Smrtno ranil je vojsko.

Že nekaj let si »nacionalno religiozni« na skrivaj prizadevajo od spodaj zavzeti vojsko. Ta del prebivalstva je nekoč veljal za majhno in preziranja vredno skupino, saj so religiozni Judje večinoma zavračali sionizem. Po njihovem prepričanju je Bog izgnal Jude zaradi njihovih grehov in samo Bog jim lahko dovoli, da se bodo vrnili. Sionisti, ki so Božjo nalogo vzeli v svoje roke, so tako zagrešili velik greh.

Številni religiozni Judje so živeli v vzhodni Evropi in so umrli med holokavstom. Veliko jih je prišlo v Palestino in zdaj živijo v ločeni, samozadostni skupnosti v Izraelu, prejemajo visoke denarne zneske od sionistične države in ne izkazujejo časti sionistični zastavi.

»Nacionalno religiozni« so se v nasprotju z njimi v Izraelu razvili iz majhne, skromne skupnosti v veliko in močno silo. Njihova izjemna rodnost − imeti od sedem do osem otrok je postala že nekakšna norma − jim omogoča veliko prednost. Po tem, ko je izraelska vojska zasedla Vzhodni Jeruzalem in Zahodni breg z vsemi svetimi kraji, so postali še posebej odločni in samozavestni. Njihov sedanji vodja Naftali Bennett, uspešen računalniški podjetnik, je zdaj pomemben član vlade in nenehno tekmuje z Benjaminom Netanjahujem ter je v sporu z njim. Njihova stranka ima tudi svoj izobraževalni sistem.

Že več desetletij si ta stranka odločno prizadeva zavzeti vojsko od spodaj. Organizirala je šole, v katerih pripravljajo mlade na vstop v vojsko in vzgajajo visokomotivirane bodoče častnike ter tako skrbijo za to, da je med nižjimi častniki v vojski čedalje več njihovih ljudi. Nekoč so bili kapetani in majorji s kipami na glavi prava redkost, zdaj je to nekaj običajnega.

Tega je zdaj čedalje več. Dogodek, v katerega se je zapletel Azaria, razdvaja vojsko. Člani vrhovnega poveljstva, med katerimi je še vedno največ najstarejših prebivalcev Izraela (Aškenazov in podobno zmernih Judov), so poklicali Azario pred sodišče. Ubiti ranjenega sovražnika pomeni nasprotovati vojaškim poveljem. Vojaki lahko streljajo in ubijajo, samo če je njihovo življenje neposredno ogroženo.

Velik del prebivalstva, zlasti religiozni in desničarski sektor, je glasno protestiral proti procesu. Azarijeva družina je orientalska, zato je med protestniki veliko orientalskih Judov.

Netanjahujev ostri politični nos je tako zavohal, kaj se dogaja. Odločil se je obiskati Azarijevo družino in njegovim svetovalcem ga je uspelo šele zadnji trenutek prepričati, da si je premislil. Namesto tega je poklical Elorjevega očeta in mu po telefonu sporočil, da imata podobno mnenje o dogodku. Avigdor Lieberman je pred svojim imenovanjem na položaj obrambnega ministra osebno obiskal sodno dvorano, da bi pokazal, da podpira vojaka. To je bila jasna klofuta vojaškemu poveljstvu.

Vojska, zadnji branik državne enotnosti, je zdaj razdeljena. Vrhovnemu poveljstvu odkrito očitajo, da je levičarsko − izraz v sedanjem izraelskem javnem govoru uporabljajo za ravnanje, ki je skoraj izdajalsko. Mit o vojaški nezmotljivosti je razbit, avtoriteta vrhovnega poveljstva je močno omajana, načelnika štaba divje kritizirajo.

V spopadu med poročnikom Elorjem Azario in načelnikom štaba generalpodpolkovnikom Gadijem Eizenkotom lahko poročnik celo zmaga. Tudi če ga bodo obsodili zaradi odkritega neizpolnjevanja ukazov, bo dobil samo blago kazen.
Zaradi umora človeka, ki se ne more braniti, je postal narodni heroj. Njegov strel so slišali po vsej državi. Morda po vsem svetu.