Študentski »Gledoskop«

Kako žaljivo in odvratno naj bo pisanje, da je na njegovo »sprožilnost« vredno posebej opozoriti?
Objavljeno
15. maj 2018 09.00
Posodobljeno
14. maj 2018 20.17
Bolj ko od črno-belih primerov silimo k literarnim obravnavam sivin človeške izkušnje, bolj postane očitno, da dobra književnost, ki si ne bi prislužila niti najmanjšega opozorila, sploh ne obstaja. FOTO: Matej Družnik/Delo
Ko sem pred leti prvič vodil dodiplomski seminar o Titu Androniku, Shakespearovi tragediji maščevanja, še nisem imel kaj dosti pojma o tako imenovanih »trigger warnings«, opozorilih pred sprožilci simptomov posttravmatske stresne motnje (PTSM). Sprožilci PTSM so številni in ne nujno predvidljivi; čeprav nedvomno vključujejo nazorno prikazovanje nasilja vseh vrst, se bolniki lahko negativno odzovejo tudi na – objektivno gledano – povsem nedolžne geste, podobe, vonjave ali zvoke, ki so tako ali drugače vezani na njihove neprijetne spomine. Branje oziroma razpravljanje o književnosti, nasičeni s krvjo, kamor gotovo sodi tudi Tit Andronik, je torej lahko za tiste, ki so bili v preteklosti žrtve najrazličnejših zlorab, hudo travmatična izkušnja. A čeprav takrat študentov nisem posebej opozoril, naj se pripravijo na masaker, je seminar, hvala bogu, minil brez incidentov. Ena od študentk si je privoščila oster ad hominem napad na Shakespeara, ker naj bi imel Lavinio le za kos mesa, a to je le podžgalo debato. Nikomur se po koncu seminarja ni bilo treba oglasiti pri dežurnemu psihologu.

Kljub moji naivnosti pa so bili »trigger warnings« že takrat vroča tema, tako na britanskih univerzah kot v medijih. Danes so še bolj. Čeprav so tovrstna opozorila primarno namenjena duševnim bolnikom, imajo v univerzitetnem kontekstu širši pomen in vsaj implicitno nagovarjajo celotno študentsko populacijo. Vse več oddelkov se dandanes sprašuje, kako, če sploh, pavšalno opozarjati študente o »sprožilnih« vsebinah, na katere bodo naleteli v predavalnicah in ob branju študijskega gradiva. Toda, ali je uvedba celovite strategije opozarjanja sploh smiselna in zaželena? Nekateri menijo, da sistematična raba opozoril vodi v cenzuro in krčenje prostora za kritično mišljenje, spet drugi pa zamahujejo z roko, češ da delamo iz muhe slona, saj gre le za nedolžne opomine, ki nikogar nič ne stanejo.

Opozorila se gotovo ne uvajajo zato, ker naj bi se študentje pomehkužili, kot je pred časom razglašal populistični tabloid Daily Mail. Velike večine mojih študentk in študentov ni niti malo strah razpravljanja o zoprnih temah niti jih pri tem ne omejujeta politična korektnost ali pregovorna angleška olikanost. Predhodna opozorila prav tako ne vodijo nujno v samocenzuro, saj to, da opozarjamo na težko prebavljive epizode v obveznem čtivu, še ne pomeni, da jih bomo na predavanju ali seminarju pometli pod preprogo. Prav nasprotno, na težavne teme opozarjamo zato, ker bomo o njih govorili. Zakaj potemtakem vprašanje tako zelo razburja fakultete in deli javno mnenje?

Najprej velja opozoriti na povsem tehnične pasti morebitne uvedbe študentskega »Gledoskopa«. Pri tem nam Tit Andronik ni ravno v pomoč; umori, posilstvo, kanibalizem in odsekani udje ga namreč nemudoma uvrščajo na »indeks prepovedanih knjig«. Pomembnejše vprašanje namreč je, kaj storiti s primeri, ki niso tako očitno senzacionalistični. Z drugimi besedami: kako žaljivo in odvratno naj bo pisanje, da je na njegovo »sprožilnost« vredno posebej opozoriti? Oziroma, kaj storiti s književnostjo nasploh, ki skozi svoje formalno-estetske prijeme nujno celostno obravnava pogosto neprijetne izkušnje padlega človeštva? Bolj ko od črno-belih primerov silimo k literarnim obravnavam sivin človeške izkušnje, bolj postane očitno, da dobra književnost, ki si ne bi prislužila niti najmanjšega opozorila, sploh ne obstaja. Bralci torej nikoli nismo povsem varni pred fikcijo, ki nas sooča z našimi realnimi strastmi, strahovi in hrepenenji, z ekstatičnimi višavami in temačnimi globinami duše. Prav zato v njej uživamo, ker prinaša tveganje, da nas pretrese in spremeni.

Zakaj torej študentje književnosti, ki so se kot polnoletni posamezniki odločili za kritični spopad z literarno umetnostjo in svobodno prevpraševanja estetskih in etičnih norm nasploh, v času študija ne smejo biti šokirani in prizadeti? Mar ni to del izobraževalnega procesa in profesionalnega zorenja? Prav je, da so univerze postale bolj empatične in razumevajoče do duševno bolnih in zlorabljenih študentov. Pred začetkom študijskega leta, včasih pa tudi med letom, durhamski učitelji prejmemo poročila pristojnih univerzitetnih služb o vseh svojih študentih, ki zaradi kakršnihkoli bolezni – najpogostejše so to duševne motnje – ne morejo vselej v popolnosti opraviti študijskih zadolžitev. Teoretično torej že vemo, komu moramo prikrojiti učni načrt in koga opozoriti na naporne teme, kar tudi počnemo. Toda čeprav se zdi, da uvajanje splošnih opozoril izhaja iz iste skrbi za dobrobit študentov, se v ozadju skriva precej bolj sebičen impulz. Ne le da opozorila deklarativno vzpostavljajo oddelke kot progresivne institucije, ki se trendovsko identificirajo z aktualno mislijo o družbeni pravičnosti, še pomembneje je, da si univerze z njihovo uvedbo prizadevajo preprečiti, da bi učni proces študente kakorkoli užalil. Pri tem pa primarno ne gre za študentovo korist, ampak finančno korist univerz, ki se z drobnim tiskom zavarujejo pred morebitnim nerganjem potrošnikov.

Drži, da je študentov z duševnimi motnjami vse več, a uvedba opozoril te epidemije ne bo ustavila. Z njimi se visokošolski delavci le pravičniško samozadovoljujemo. Še huje pa je to, da se »trigger warnings« kažejo kot simptom potrženja britanskih univerz. Ker je financiranje oddelkov večinoma odvisno od ocene, ki jo študentje ob koncu študija vnesejo v National Student Survey, si oddelki na vse kriplje prizadevajo prepričati svoje potrošnike, da so zanje odgovorno skrbeli. Opozorilom se bo tako vse težje izogniti že zato, ker predstavljajo del napredne storitve za kupce na zelo tekmovalnem trgu visokošolskega izobraževanja. V čigavo škodo in korist, bo pokazal čas.

***
Gašper Jakovac, literarni zgodovinar, doktorski študent v Durhamu.