Tiskane izdaje
Ko sem se na začetku prejšnjega tedna vrnila v Ljubljano, kjer sem se udeležila odprtja Slovenskega centra Evropskega pravnega inštituta, ki bo v Ljubljani deloval v okviru Evropskega centra za reševanje sporov (ECDR), je bila to zame priložnost, da slišim in spoznam nekoliko drugačna stališča o EU in evropskem pravu od tistih, ki jih poslušam doma v Veliki Britaniji. Vsi vemo, da ima Velika Britanija z Evropo zapletene odnose; mnogi celo namigujejo, da smo Britanci z eno nogo že pri izstopnih vratih. Zanimalo me je, kako tik pred deseto obletnico navdušenja, ki je vladalo ob vstopu v EU, napreduje Slovenija.
Lahko rečem, da sem občutila predvsem resignacijo, ki že meji na razočaranje, saj je očitno, da pričakovanja niso bila izpolnjena. Podobno kot se človek počuti zjutraj po zabavi, ki se je je veselil dolga leta, na koncu pa ta ni uresničila njegovih pričakovanj. Morda bi lahko tistim, zaradi katerih sem to ugotovila, povedala, da gre pri tem za popolnoma normalen odnos do upravnih oziroma vladnih organov; ni nujno ali normalno nekaj, nad čemer smo noro navdušeni.
V takšnih okoliščinah ni bilo nič presenetljivega, ko je sodnik Marko Ilešič na srečanju Evropskega pravnega inštituta (ELI) govoril o sanjah o svetu brez prava sine lege, jaz pa sem k temu dodala še Shakespearjev citat »Let's kill all the lawyers« (»Ubijmo vse odvetnike«). Seveda je to, kar zadeva Evropsko unijo, nemogoče, saj gre predvsem za politične sanje, ki jih ohranja zgolj naše vzajemno spoštovanje prava in pravnega reda – nas Evropejcev. Morda bo pri tem kdo pripomnil, da je to tiste vrste podpora »zakonitosti«, ki preveva celotno konstrukcijo, vendar pa lahko pravo učinkovito deluje samo, če velja za zakonito tudi v očeh državljanov. Samo v tem primeru je deležno podpore in spoštovanja, morda pa lahko postane celo »priljubljeno«. Pravo mora biti pravično, da lahko spodbudi naš občutek za pravičnost.
Cilji in namen skupne evropske institucije
Na žalost pa ostajajo naši odnosi s pravom EU in tudi samo EU preveč togi in nepovezani. Lahko bi seveda rekli, da bi se morali določeni ljudje, kot, denimo, mi, Britanci, bolj potruditi. Pa vendar se tudi v zvezi s Slovenijo kažejo taka protislovja: bila je najuspešnejša pri učenju evropske zakonodaje, vendar slovenska sodišča pošljejo najmanj primerov sodišču v Luksemburg. Pa vendar je dialog lahko zelo pomemben. Trenutno smo kot Evropejci močno odvisni od Nemškega ustavnega sodišča na Karlsruhe, ki bo dialog vodil v našem imenu. To najbrž ne bo v kdove kakšno pomoč: Zakaj naj bi eno sodišče v eni državi članici zagotavljalo legalni in pravni nadzor nad vsemi prebivalci Unije? Za vse nas mora biti pravo EU sprejemljivo v okviru naših lastnih političnih in zakonskih pravil in, kar je še posebno pomembno, v okviru same evropske organizacije. Še posebno v časih gospodarske in finančne krize, ko se lahko zdijo ukrepi – in to tako tisti, ki jih sprejme EU, kot tudi tisti, ki jih uvedejo državne vlade – kaj hitro krivični ali pa morda žalijo naš občutek za pravico, zaradi vsega tega pa v končni fazi tako pravo kot institucije, ki so ga uveljavile, izgubijo ves ugled in spoštovanje.
V tem smislu upam, da bo Evropski pravni inštitut ponudil vsaj del odgovora na vprašanje, ki zadeva ta problem. ELI je edinstvena organizacija, v kateri so zbrani člani številnih, med seboj zelo različnih evropskih pravnih skupnosti.
ELI je bil ustanovljen pred nekaj leti na enakih temeljih kot 19-letni Ameriški pravni inštitut. Njegovi člani so sodniki, odvetniki – tisti, ki opravljajo odvetniško službo, in akademiki – ter nasploh predstavniki vseh pravnih institucij. Namen te pravne skupnosti je izboljšati kakovost delovanja, kar naj bi, vsaj tako upamo, privedlo do sprejetja evropskega prava. ELI vodi projekte, skrbi za »preoblikovanje« prava, načrtuje jasna in praktična dopolnila, ki jih pripravljajo pravni strokovnjaki z vseh ustreznih področij, pred končnim sprejetjem pa jih prouči še sama organizacija. Ta metoda se je že pokazala za uspešno pri doseganju koristnih amandmajev, kot je bil, na primer, predlog skupnega evropskega prodajnega prava, pri katerem je grozilo, da ga bodo evropske institucije v celoti zavrnile, ki pa lahko precej pripomore h krepitvi čezmejnega trgovanja.
Ponedeljkov obisk ELI v Državnem svetu Republike Slovenije je bila priložnost, da smo s slovenskimi predstavniki spet proučili in pretehtali naše delo na številnih področjih evropskega prava, kot so pravo, ki zadeva avtorske pravice, kriminalno pravo, ustavno pravo, upravno pravo in pravo, ki zadeva človekove pravice; gre za zelo dolg seznam. Zelo zanimivi pa so tudi odmevi.
Stične točke slovenskih odnosov s pravom EU
Zame je bila najzanimivejša zadnja razprava. Slišali smo prav to, kar imamo za edinstveno in najboljšo lastnost ELI – torej povezovanje celotne pravne skupnosti. Razprave so se udeležili predstavniki odvetniških in notarskih organizacij, akademiki, sodniki in odvetniki iz zakonodaje. V razpravi je nastal odprt in odkrit pogled na najmočnejše in najšibkejše točke slovenskih odnosov s pravom EU; to je bila zelo raznobarvna slika. Začutila sem, da smo vzpostavili odprto razpravo oziroma našli stično točko, kjer bi se lahko povezali vsi različni pravni predstavniki in morda nekoč v prihodnosti skupaj in s pomočjo ELI učinkoviteje vplivali na razvoj prava EU, in to tako v svojih državah kot tudi v Bruslju in Luksemburgu.
Minilo je deset let in morda je bilo to težkih deset let, pa vendar se vsakič, ko se sprašujemo o vrednosti Evrope, spomnim na tisti majski dan pred desetimi leti. Stala sem pred evropskim parlamentom v Strasbourgu in opazovala zastave novih držav članic, vključno z zastavo Slovenije, ki je prvič zaplapolala na enem od simboličnih drogov, izdelanih v ladjedelnici v Gdansku. To je bil čaroben trenutek. Biti del tega je bila velika čast; v težkih časih se moramo spomniti teh prizorov in čustev, ki jih vzbujajo v nas. Evropa je še vedno najčudovitejša »pravna« stvaritev, naša glavna naloga, kot sem poudarila že v ponedeljek, pa je, da odpravimo ne le pomanjkanje demokracije, ki ji je bila v preteklih letih namenjena vsa pozornost, ampak tudi »pomanjkanje pravice«.
––––––
Diana Wallis, predsednica Evropskega pravnega inštituta
