Šušljanje, deklaracije in pogum

Z izkušnjami varuhinje človekovih pravic sem se po zaključenem mandatu leta 2013 vrnila v medicino in se ob strokovnem delu v psihiatriji poglobila še v vprašanja dostojanstva, etike in profesionalizma v zdravniškem poklicu.

Etika, dostojanstvo in profesionalizem

Z izrazom profesionalizem je podobno kot z etiko in dostojanstvom – zdravniki živimo s prepričanjem, da vemo, kaj je, in da poklicno delujemo skladno z vrednotami, ki jih predstavljajo. Kot nas je v svojem članku Profesionalizem in zdravnik že leta 2002 seznanil kolega Jože Drinovec, so nekatera evropska in ameriška zdravniška združenja na prelomu tisočletja sprejela listino o medicinskem profesionalizmu v novem tisočletju oziroma tako imenovano Zdravniško listino (The Physician Charter). Ta naj bi zdravnike znova približala idealom našega poklica in poklicanosti. Čeprav so slovenski zdravniki družinske medicine že leta 2011 pripravili gradivo za 28. učne delavnice o profesionalizmu, v iskalniku Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS) zaman iščemo besedo profesionalizem. Je pa iskalnik našel 19 strani z besedilom minister, kar je poseben prikaz prioritet naše krovne organizacije, v kateri je članstvo zdravnikov obvezno po zakonu. Kako je mogoče, da se profesionalizem še ni znašel med prioritetami ZZS?

Kaj prinaša medicinski profesionalizem

Gre za to, da se spet poudarja, poučuje in v vsakdanje delo s pacienti uvaja takšno ravnanje zdravnikov, na kakršnega je mislil sir William Osler (1849–1919). Kolegica Alenka Höfferle Felc je čudovito prevedla njegovo misel o zdravništvu: »Medicina je umetnost, ne obrt; poklicanost, ne posel; poklicanost, v kateri je srce udeleženo v enaki meri kot razum.«

Osnove profesionalizma so nesebična skrb za bolnika, bolnikova avtonomija in socialna pravičnost. Zdravniška listina posebej razčlenjuje profesionalno kompetentnost, poštenost z bolniki, zaupnost in ustrezen odnos do bolnikov, izboljševanje kakovosti zdravstvene oskrbe, pravično delitev omejenih sredstev, privrženost znanosti in znanju, vzdrževanje zaupanja in obvladovanje interesnih nasprotij ter poklicno odgovornost.

Ameriški Accreditation Council For Graduate Medical Education (AACGME) je leta 2013 med šestimi osnovnimi kompetencami zdravnikov na prvo mesto postavil znanje medicine, na drugo skrb za pacienta, na tretjo profesionalizem in na četrto medosebno komunikacijo. Žal podobnega dokumenta, zavezanosti ali vsaj deklaracije v Sloveniji še nismo sprejeli, prav tako profesionalizem težko najdemo v kurikulumih medicinskih fakultet. Hkrati je treba vedeti, da uvajanje profesionalizma pomeni spreminjanje norm in vrednot, ki poteka kot proces v določenih skupinah, na primer zdravnikov na kliniki, zbornici ali v drugih okoljih. Gre za to, da se teoretično znanje (»da vemo, kaj je dostojanstvo in profesionalizem«) prevede v praktično in uporabi v komunikaciji ter tako postane tudi vidno in prepoznavno.

Profesionalizem kot družbena pogodba

Profesionalizem je v svojem bistvu družbena pogodba o odnosu in medsebojnih pričakovanjih med medicino in družbo. Osnovno v tej pogodbi je zaupanje: pacientovo zaupanje v zdravnika in zdravnikovo zaupanje v sistem.

Vprašanje (ne)zaupanja zdravnikov v sistem se kaže, na primer, v sindikalnih napovedih zdravniških stavk (Fides in Praktikum), še bolj pa v Deklaraciji Zdravniške zbornice Slovenije za izhod javnega zdravstva RS iz krize (sprejete septembra letos na seji skupščine zbornice). Očitno je, da je Deklaracija povezana z (ne)zaupanjem v sistem našega javnega zdravstva, ki ga uravnava politika.

Pričakovanje vodstva in skupščine ZZS, da bodo z deklaracijo spodbudili politiko in politike k tvornejšemu sodelovanju z zdravniki, se mi ne zdi realno. Še posebno zato ne, ker dosedanja komunikacija med obojimi ni dosegla niti minimuma za prenos uporabnih in potrebnih informacij. Ne verjamem, da se to z deklaracijo lahko spremeni, veliko bolj smiselna je napoved sindikata Praktikum, ki se že od svoje ustanovitve dalje bori za izboljšanje pogojev dela za družinske zdravnike. Če povzamem, je ta del družbene pogodbe med zdravniki in (zdravstvenim) sistemom zelo povezan s politiko in je v slovenskih zdravniških organizacijah močno prevladal nad prvim delom omenjene pogodbe, ki se nananša na zaupanje pacientov v zdravnike oziroma zdravništvo.

Zakaj se še vedno zmanjšuje zaupanje v zdravnike

V zadnjem obdobju se mediji dobesedno hranijo z novicami o zdravstvu. Tiste dobre, o uspehih naše medicine, se praviloma pojavijo le enkrat in so podvržene hitri pozabi, zato pa so še vztrajnejše slabe novice, ki razkrivajo negativne pojave, med katerimi je aktualen sum korupcije v Univerzitetnem kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Te slabe novice dodatno podirajo že prej načeto zaupanje pacientov in javnosti do zdravnikov ter mečejo slabo luč na vse zdravnike, ne le tiste, ki so bili udeleženi v nečednih poslih. Zato se postavlja vprašanje, zakaj zdravniki sami nismo sposobni in/ali pripravljeni prepoznati tistih kolegov, ki ravnajo v nasprotju s pravili profesionalizma in kodeksa medicinske etike? Zakaj dopuščamo, da še naprej delajo med nami in z nami, čeprav »se šušlja« o njihovih dejanjih? Ali res verjamemo, da je konkretne podatke dobil le dr. Brecelj, ki je korupcijo prijavil? Prepričana sem, da to ni res. Takšno prepričanje sem pridobila tudi ob branju Poročila o presoji programa otroške srčne kirurgije. Zdravniki, ki so vedeli za nepravilnosti in nanje opozarjali pristojne, so bili deležni »posebne obravnave« nadrejenih, o čemer smo lahko prebrali v Delovih Ozadjih iz pogovora z dr. Tomažem Podnarjem. Ni mi znano, da bi jih javno podprla katera od zdravniških organizacij ali strokovna avtoriteta. Nekateri celo menijo, da njihovi postopki razdvajajo zdravništvo, čeprav to mednarodono poročilo podrobno obravnava tudi srčiko profesionalizma, to je zaupanje v zdravnike pri pacientih. Zakaj jim zdravniki ne moremo bolj množično in bolj javno izraziti podpore in s tem pokazati svoje zavezanosti profesionalizmu? Razdvajanja naj bi povzročal tudi dr. Erik Brecelj in zdi se, da je tudi on med zdravništvom še vedno dokaj osamljen, vendar mu ljudje zaupajo kot zdravniku in s tem potrjujejo njegovo zavezanost profesionalizmu.

Kako nas zdravnike vidijo pacienti

Kadar v duhu profesionalizma prisluhnemo pacientom, lahko sledimo različnim zgodbam, ki jih pripovedujejo in pišejo v različnih medijih. Nekatere zgodbe odražajo hvaležnost za uspešno zdravljenje, druge jezo zaradi stvari, na katere zdravniki ne moremo vplivati. Spletni forumi so postali kraj, kjer pacienti brez vsakih omejitev in ovir lahko izražajo svoja mnenja o zdravnikih in drugih zdravstvenih delavcih. Takšne zgodbe radi pograbijo mediji in jih žal večkrat širijo v škodo obojih, tako prizadetih pacientov kot zdravstvenega osebja. Ob takšnih dogodkih bi vpleteni zdravniki potrebovali strokovne nasvete za komuniciranje z mediji. Ne za prikrivanje slabih praks pred javnostjo, temveč jasna navodila o tem, katere podrobnosti o pacientih lahko razkrijejo, da ubranijo svoje dobro ime in hkrati ne škodujejo pacientom. Začetni komunikaciji z javnostjo mora slediti strokovni nadzor, ki naj o svojem delu v najkrajšem času obvesti pristojne, delno tudi javnost. Najpomembnejše pa je, da se sprejmejo ukrepi, ki bodo preprečili podobne negativne dogodke.

Skaljeni medosebni odnosi

Na nepravilnosti in skaljene medosebne odnose me opozarjajo kolegi iz različnih delovnih okolij. Poročajo o tem, da so v svojih prizadevanjih za izboljšanje stanja neuspešni, da jih nadrejeni ustavljajo, onemogočajo ali celo šikanirajo. S težavami na delovnem mestu se spopadajo na različne načine: tisti, ki lahko, zamenjajo delovno okolje ali ga zapustijo in iščejo službo drugje. Posebno boleče je, ko se za tak korak odločajo starejši kolegi, ki le nekaj let pred odhodom v pokoj zapuščajo oddelke, ki so jih sami ustanavljali in pomagali pri njihovem razvoju. Drugi, ki ne želijo oditi, se odmaknejo v osamo in delajo le najnujnejše ali pa trpijo zaradi izgorelosti. Že nekaj časa vemo, da je izgorelost bolj posledica nasilja, ki ga nad posameznikom izvajajo posamezni odgovorni v sistemu in ne toliko posledica osebne šibkosti, kar je dolgo veljalo za osnovno značilnost izgorelosti. V osnovi gre za kršitve človekovih pravic, zato je razumljivo, da izgorelosti ne moremo odpraviti z jogo ali meditacijo, kot priporočajo številni programi za zmanjševanje stresa.

Potrebujemo pogum

Žal smo bili tudi v minulih mesecih priča tragičnim dogodkom v zdravstvu, ki so jih nekateri povezovali z nedelovanjem odgovornih v politiki. Tudi poskusi povezovanja korupcije in problema čakalnih vrst so svojevrsten zasuk od prav tako pomembnega vprašanja, to je odnosa med zdravniki samimi in odnosa zdravniških organizacij do teh pojavov. Obsojanje na načelni ravni in priseganje na ničelno toleranco bo ostalo brez učinka, če ne bomo odločnih korakov naredili najprej zdravniki sami, za kar je potreben pogum, ki ga premorejo le redki, a še ti ostajajo brez širše podpore kolegov in zdravniških organizacij. Zdravniki poleg znanja potrebujemo tudi pogum, da bi lahko uveljavili profesionalizem v praksi in tako povečali zaupanje pacientov do zdravnikov.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.