Sveta voda
Tue, 01.03.2016, 12:00
Sveta voda
Vladni uslužbenci nosijo kipo kot častni znak, ki ponazarja, da verjamejo v vladajočo ideologijo.

Pojavil se je od nikoder. Dobesedno.

Izraelska policija je potrebovala novega poveljnika. Prejšnjemu se je iztekel mandat, številni visoki oficirji so bili obtoženi spolnega nadlegovanja sodelavk in eden od njih je po tem, ko je bil obtožen korupcije, storil samomor. Imenovati je bilo treba torej nekoga od zunaj.

Ko je Benjamin Netanjahu razglasil svojo izbiro, so bili vsi presenečeni. Roni Alšeik? Od kod, hudiča, se je pa on vzel?

Z izjemo brkov ni videti kot policist. Nikoli ni bil niti malo povezan s policijskim delom. Bil pa je tajni namestnik vodje Šin Beta, notranje tajne službe.

Zlobni jeziki so šepetali, da je bil razlog za to čudno imenovanje zelo preprost: vodja Šin Beta je odhajal drugam. Netanjahu ni hotel, da bi ga nasledil Alšeik, zato ga je poslal poveljevat policiji.

Priimek Alšeik je popačenka arabske besede al-Sheikh − »stari«. Njegov oče izvira iz Jemna, mama je Maročanka.

Je prvi vodja policije, ki nosi kipo, ter tudi prvi, ki je bil nekoč naseljenec. Vsi smo čakali na njegovo prvo pomembno izjavo, ki je prišla ta teden in je zadevala matere, ki žalujejo za svojimi sinovi.

Boleča izguba, je zatrdil Alšeik, je v resnici judovsko čustvo. Judovske matere žalujejo za svojimi otroki, arabske matere pa ne. Dopustijo jim, da mečejo kamne v vojake, čeprav se zavedajo, da bodo ustreljeni.

Zveni primitivno? No, saj tudi je primitivno. Poleg tega je tudi precej zastrašujoče, da ima naš novi vodja policije, mož, ki je odgovoren za zakonitost in red, tako primitivno dojemanje.

Nekaj dni pozneje je minister za obrambo Moše Jalon, ki nadzoruje veliko večji imperij, ponovil njegove navedbe. Arabske smrti v družini, je razglasil, ne gre primerjati z judovsko smrtjo v družini. To pa zato, ker imajo Judje radi življenje, Arabci pa imajo radi smrt.

Ko naši galantni vojaki (vsi naši vojaki so galantni) žrtvujejo svoja življenja, to storijo za obrambo življenja našega naroda, medtem ko arabski teroristi izvajajo samomorilske napade zato, da bi prišli v raj. Njihove matere jih k temu spodbujajo. Takšni pač so Arabci.

Vsi ti superpatrioti so premladi, da bi se spomnili, kako so judovske matere v Palestini spodbujale svoje sinove in hčere, da se pridružijo podtalnim organizacijam v boju proti britanski okupaciji (seveda, šlo je za boj za življenje). Morda so imeli tudi britanski policisti podobno mnenje o judovskih materah ter so pri tem pozabljali, da se je samo nekaj let prej na milijone belih evropskih kristjanov z blagoslovom svojih mater priključilo vojskam, ki so se pobijale med seboj. Za življenje in svobodo.

Ko dva visoka uradnika izjavita skoraj dobesedno enaka brezumna nesmisla, je za to samo en razlog: prebrala sta ju na »pojasnjevalnih listih«, ki jih iz urada predsednika vlade vsak dan pošiljajo vsem vladnim ministrstvom in visokim uradnikom. (V Izraelu ne maramo uporabljati besede »propaganda«, ampak jo imenujemo »pojasnilo«, hasbara v hebrejščini.)

Še beseda o kipi šefa policije Alšeika.

Ko sem bil še mladoletnik v Tel Avivu, sem redkokdaj videl koga nositi kipo. Niti v šoli (pustil sem jo pri štirinajstih, da sem delal za preživetje), niti v podtalju Irguna, niti v vojski nisem videl sošolca ali sovojaka, ki bi imel takšno pokrivalo. Mlade je bilo sram nositi kipo.

Dandanes skoraj polovica ljudi na televiziji ponosno nosi kipo. Res, nekateri jih nosijo na tak način ali take velikosti, da jih kamera ne ujame. Toda vladni uslužbenci jo nosijo kot častni znak, ki ponazarja, da verjamejo v vladajočo ideologijo. Tako kot rdeča zvezda na Kitajskem ali kravata v ZDA.

V zadnjih nekaj mesecih je Netanjahu na vrsto najpomembnejših vladnih funkcij imenoval nove ljudi. Vodja policije je zadnji v vrsti. Eden izmed njih je državni pravobranilec (imenuje se »vladni pravni svetovalec«), najpomembnejši vladni uradnik s širokimi pooblastili. Spet drugi je novi vodja Šin Beta. V nasprotju s predhodniki vsi nosijo kipo.

Da bi razumeli pomen tega, je treba razumeti judovsko vero, ki se, na primer, zelo razlikuje od krščanske vere in je bliže islamu. Vse govorjenje o »judovsko-krščanski« tradiciji temelji na nevednosti.

Hebrejska beseda za vero je dat, čemur ustreza arabski ekvivalent din, katerega temeljni pomen je »zakon«. Judaizem je skupek zapovedi (samo v Bibliji jih je 613), ki jih je zapovedal bog. V povračilo nas je »izbral« za »svoje« ljudstvo in nam »dal« sveto deželo. Ne moreš torej biti Jud brez pripadnosti judovskemu ljudstvu, ki za vedno poseduje sveto deželo.

Več kot 2000 let so bili Judje razpršeni po svetu. Njihova navezanost na sveto deželo je bila zgolj duhovna, judovsko ljudstvo pa je bil verski koncept.

Potem pa je prišel sionizem, ki je nastal ob koncu 19. stoletja. Skoraj vsi, ki so ga oblikovali, so bili zavzeti ateisti ter niso verjeli v boga, ki je »izgnal« Jude.

Ko sem bil mlad, ni nihče govoril o »judovski državi«, ampak o »hebrejski državi«. Ekstremistična obstranska skupina (z vzdevkom »Kanaaniti«) je celo zatrjevala, da smo nova hebrejska nacija, ki nima nobenega opravka z judaizmom. Večina moje generacije je razmišljala podobno, čeprav ne ravno z istim izrazjem.

Pogosto me sprašujejo, zakaj je zapriseženi militarist David Ben-Gurion, prvi predsednik vlade in minister za obrambo, izvzel verujoče šolarje iz služenja vojske. Moja razlaga je preprosta: kot večina od nas je tudi on verjel, da judovska vera v tej deželi izumira. Zamenjal jo je sionizem. Novi hebrejski pionirji ne potrebujejo vsega tega verskega nesmisla.

Potem pa je prišla vojna leta 1967, »čudežna« zmaga, osvojitev celotne dežele do reke Jordan, z vsemi svetimi kraji. Daleč od tega, da bi izumrla, je judovska vera spet oživela. Danes pa se hitro širi in povsod je mogoče videti kipo. Še posebej med naseljenci.

Oživljena vera je tesno povezana s skrajno desničarsko, ultranacionalistično, Arabcem sovražno ideologijo. Na tem valu jezdi Netanjahu, neverujoči supernacionalist, ki ne jé košer hrane. Skoraj vsak dan (dobesedno) pride na dan nov nacionalistično-verski zakon in zakonski predlog.

Eden od njih odreja, da se morajo v primeru dvoma sodniki »posvetovati« z judovskim zakonikom (»Halača«). Ta starodavni zakonik, star okoli 2500 let, obravnava ženske kot manjvredne in obsoja homoseksualce na kamenjanje. S sodobnim življenjem nima nobene zveze. Spet drugi zakonski predlog bi omogočil večini v knesetu, da iz parlamenta izloči poslance, ki ne priznavajo države kot »judovske in demokratične« (kar zveni kot oksimoron). Učbeniki v sekularnih šolah dobivajo verske implikacije (ki pa še niso vanje vžgani). Učitelje, ki razmišljajo s svojo glavo, odpuščajo. Minister za izobraževanje seveda nosi kipo. Šest članov prestižnega sveta za visoko izobraževanje je odstopilo, ker si je vlada prizadevala, da bi v častitljivi organ nastavila nacionalistične in verske hujskače.

Kje je pri vsem tem tako imenovana »levica«, se lahko vprašamo. So nevidni. Z izjemo nekaj ostankov ter obkoljene arabske skupine so vsi tiho. Prepričani so, da se morajo pomakniti v desno (ki jo imenujejo »sredina«), da bi lahko obdržali glave nad sveto vodo.

Ne bi me presenetilo, če bi nekega večera prižgal televizijo in zagledal Benjamina Netanjahuja, okrašenega z lepo, fino kipo na glavi.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Sveta voda

Benjamin Netanjahu. Foto: Marc Sellem/Reuters

Povezane novice

Ko začne Bog obupavati
23. February ob 12:00
Gospa z nasmeškom
16. February ob 12:00
Optimizem volje
9. February ob 12:00
Piskač s Siona
2. February ob 12:00
Prijavi sovražni govor