Tiskane izdaje
Sintagma »levi fašizem« je vstopila v naš slovar skozi velika vrata. Takoj je odigrala vlogo pompoznega retoričnega instrumenta, ki se je učinkovito vključil v že tako srdito politično bipolarnost. Nikoli ji pa ni uspelo postati tisto, sama hoče biti: oznaka in merilo za nevaren pojav – fašizem. Ta vidik bomo izpostavili v naslednjih vrsticah. Sintagmo »levi fašizem« bomo iztrgali iz dnevnopolitične ekonomije in se najprej vprašali, ali je sploh smiselna. In če, kakšno merilo za presojo negativnih pojavov v naši skupnosti prinaša. Predstavili bomo tri izključujoče se poglede na ta pojem. Najprej si bomo ogledali stališče, po katerem je oznaka levi fašizem nesmisel, leseno železo. Nato stališče, po katerem gre za pojav, ki je povsem enakovreden (desnemu) fašizmu in si zasluži ustrezen odziv. Tretji pristop bo drugačen. Načelno bo sprejel, da je bilo v imenu obeh ideologij storjenih veliko zavrženih dejanj, toda kljub vsemu bo kategorično vztrajal, da ju ne smemo nikoli izenačiti: boljševizem, vsem grozodejstvom navkljub, naj se nikoli ne bi spustil na isto raven zločinskosti kot nacizem. Prav ta pozicija je značilna za naše kulturno okolje in vzrok za zadržanost do resolucije o obsodbi totalitarnih režimov, ki jo je sprejel evropski parlament leta 2009.
Levi fašizem je leseno železo
Prvo stališče izhaja iz tako načelne kot tudi iz zgodovinske perspektive. Komunistična agenda – v kakršnikoli različici – se je srdito zoperstavila fašizmu. Najprej na konceptualni ravni, kot projekt radikalne svobode. Komunizem je obsodil vsak partikularizem (to je omejitev). Pojem naroda oziroma rase, ki ga (naci)fašizem stopnjuje do ekscesa, je povsem nezdružljiv s komunistično kozmopolitsko premiso. Vzklik »Proletarci vseh dežel, združite se« izraža zaprisego občečloveškemu jedru vsakega posameznika, onstran njegove pripadnosti narodu, spolu, stanu itd. Fašizem, nasprotno, gradi na pripadnosti izključujočim določilom, na primer narodu. Biti Italijan, denimo, pomeni v prvi vrsti razločevati se – in ne povezovati se – od drugih. Vzklik »Fašisti vseh dežel, združite se« bi zato bil nesmisel.
Druga nepomirljiva točka je odnos do zasebne lastnine. Če je komunizem njeno odpravo štel kot sine qua non za spoštovanje dostojanstva človeka kot človeka, fašizem odpravo lastnine ni imel v programski zasnovi. Toda, resnici na ljubo, razlika med komunistično in fašistično ideologijo je na tej točki manjša, kot danes mislimo. Bistvo fašizma dvajsetih in tridesetih let ni bil »fašizem kapitalskih trgov«, kot se glasijo dandanašnje puhlice. Fašizem se je konstituiral kot alternativa »izrojeni« demokraciji: radikalnemu individualizmu in – danes bi rekli – potrošništvu. Zoperstavil jima je nravno substanco, kulturo naroda, kolektivne Cilje. Vse to ogroža vseprisotnost ekonomske logike, značilne za liberalno demokracijo.
Poleg konceptualnega konflikta med komunistično agendo in (desnim) fašizmom je tu še nespregledljivo empirično dejstvo: v boju med njima je bil zadnji na odru zgodovine poražen. V »happy endu« druge svetovne vojne sta ideologiji stali na nasprotnih straneh. Ena je bila zmagovita, druga poražena. Ena je zdravilo, druga je bolezen. Zato naj bi bil izraz »levi fašizem« preprosto nesmisel. Celo provokacija.
Obstajata dva fašizma:
Levemu fašizmu očita, da poskuša svojo nezdružljivost z demokratičnimi standardi retorično zastreti s pomočjo sklicevanja na svoj antifašizem. Neke vrednostne pozicije pač ni mogoče legitimirati izključno skozi zanikanje druge, ki ji stoji nasproti. Tako so zagovorniki levega fašizma »iznašli višjo moralno matematiko, po kateri je moral za nedolžnega veljati tisti, ki je lahko dokazal, da je bil nekdo večji hudodelec od njega samega. Po zaslugi takih računic je Hitler za številne napredoval v rešitelja vesti«. (Str. 243.) Drugače povedano, levi fašizem naj ne bi opazil, da z žretjem ljudožercev kanibalizma ni mogoče rešiti.
Civilizacija in barbarstvo
Prvi pristop, ki smo ga predstavili, levega in desnega fašizma ni le razlikoval. Med njima je vzpostavil tako radikalno asimetrijo, da je se je postala oznaka »levi fašizem« kot nesmisel. Kar se bori proti zlu, ne more biti zlo, kdor proti fašizmu, ne more biti fašist. To logiko razbije Sloterdijk. Medsebojni konflikt dveh orientacij ne more biti kraj, kje bi ju moralno lahko kvalificirali. Ne moremo pač mimo dejstva, da danes gradimo na popolnoma drugem vrednostnem sistemu. Pa vendarle – to vprašanje odpiramo zdaj –, ali dopustno kljub vsem nasilju, ki ga imata obe ideologiji na vesti, narediti dosleden enačaj med obema? Mnogi temu nasprotujejo. Kot omenjeno, ta drža je značilna za Slovenijo. Pripravljeni smo – vsaj deklaratorno – obsoditi vse totalitarizme. Enačenje nas pa vseeno moti.
Najbolj znan zagovornik te teze je Slavoj Žižek. Enačenje nacizma in komunizma je po njegovem mnenju nedopustno prav na podlagi meril, ki jih deli tudi demokracija in izhajajo iz francoske revolucije. Ta je pripisala človeku dostojanstvo na najbolj univerzalen način. Ni pomembna narodna pripadnost, rasa, spol, polic, izobrazba, premoženje itd., človekovo dostojanstvo je mogoče vzeti resno le, če ga poiščemo v absolutno nediskriminatornem določilu: biti-človek. In Žižek prav na tej točki utemelji ključno razliko med komunizmom in nacizmom. Toda njegova strategija je negativna: razlike med ideologijama ne vidi v spoštovanju človekovega dostojanstva (kar se tega tiče je ena hujša od druge), pač pa v načinu njegovega teptanja: pri nasilju in umorih. Žrtve so bile v nacizmu določene vnaprej, s svojo rasno pripadnostjo, v stalinizmu pa – vsaj formalno – posledica prekrškov posameznika. Četudi je šlo za montirane procese, se je režim vsaj pretvarjal, da nekaj »raziskuje«. Žižek: »Stalinizem se je še vedno smatral kot del razsvetljenskega projekta, (..) za razliko od nacizma, kjer je krivda Židov neposredno dejstvo njihove biološke konstitucije« (Parallax View, str. 289).
Ta teza je seveda provokativna. Lahko bi porekli: žrtev je žrtev, kaj ubitemu pomaga razlikovanje na ravni motiva njegovega krvnika. Pa vendarle, tudi danes ves čas delamo razlike na ravni motiva: ločujemo, denimo, žrtve prometnih nesreč in umorov.
Prvih je veliko več, toda prav druge nas navdajajo z ogorčenjem, nas napotijo, da se zazremo v človeško naravo itd. Gotovo ni ničesar bolj zavrženega, kot odrekati pravico do življenja zgolj na podlagi okoliščine, ki jo določa rojstvo. Tukaj je nacizem nesporni svetilnik barbarstva. Toda po drugi strani je tvegano ideologije hierharizirati na ravni načinov, kako so teptali človekovo dostojanstvo. Morda lahko rečemo, da »stalinizem ni nikoli pretrgal zadnje niti, ki ga je povezovala s civilizacijo«, da je »najnižji prebivalec gulaga je še vedno participiral na univerzalnem umu« (Parallax View, str. 289). Toda zavedati se moramo, da v tem primeru govorimo o neki grozljivi univerzalnosti, drugačni od tiste, ki je v temelju razsvetljenske kulture. Ta univerzalnost je v nediskriminatornem spoštovanju človekovega dostojanstva. Prva pa zgolj v okoliščini, da bi namesto ubitega bil lahko ubit tudi kdorkoli drug. Vprašanje je, ali razsvetljenstvo lahko razumemo na tak način. In zlasti, ali je to zadosten razlog, da moramo danes vztrajati, da ideologij za nobeno ceno ne smemo enačiti.
Odtenki zla
Zlo je zlo, v vsej svoji banalnosti. Je nekaj večjega od nas, nekaj, kar lahko vsak trenutek vdre v naše življenje. Vsako iskanje odtenkov znotraj tega polja je tvegano. Čeprav – ponovno – to ves čas počnemo: kazni za različne zločine so različne, za isti zločin se izreče različnim storilcem različna kazen. To je zahteva tako imenovane distributivne pravičnosti. Pa vendarle, uvedba operatorja večje – manjše v kraljestvo takega zla, kot ga predstavljajo totalitarni režimi, tvega, da s tem vanj nehote vnesemo sled dobrega. Čim rečemo, da je neki pojav boljši kot drug, ta začne delovati kot (relativno) dobro. Gotovo bi režime v koncentracijskih taboriščih lahko opisali kot boljše in slabše. Toda s tem bi neizogibno izpostavili eno, ki bi se pač znašlo na vrhu seznama. Eno, ki bi ga kategorizacija navrgla kot (najbolj) »humano«. Zato je to početje, glede katerega je bolje, da ga niti ne začnemo. Posebno ker s stališča človekovih pravic te razlike niso relevantne.
––––––
Izr. prof. dr. Rok Svetlič, Inštitut za filozofske študije Univerze na Primorskem
