Tiskane izdaje
Tudi gorniška skupnost se – že stoletje in več – demokratično vzpostavlja prek razlik med različnimi skupinami obiskovalcev gora (zdaj se zdi, da obstajajo največje razlike v odnosu do vrhunskega alpinizma in gorskih kolesarjev). Če hočemo spoštovati drug drugega, je treba dosledno uveljaviti zlato pravilo društvenega poslanstva: vsakomur naj bo omogočen poln osebnostni gorniški razvoj (s spremljajočimi pogoji življenja). Le skupnost, ki vidi razvoj slehernega posameznika in kateregakoli društva kot nečesa izjemno vrednega za gorništvo, je demokratična skupnost.
V še ne tako davni preteklosti smo bili gorniki v enakem položaju kot zdaj gorski kolesarji. Še sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so bile številne lovske poti rezervirane in »zaprte«. Še v sredini devetdesetih let so plezalce (in naključne gorniške obiskovalce) kamenjali na Kraškem robu. In naj spomnim, da smo bili v planinski organizaciji sami dovolj zreli, da smo se že pred natanko petindvajsetimi leti odločili, da ne bomo gradili novih planinskih koč in novih planinskih poti. Tega ni takrat prepovedovala nobena zakonodaja. Gorništvu je bilo – zaradi negativnih vplivov množičnosti – treba nadeti lastno uzdo, saj njegova svoboda ni brezmejna.
In če že segam v zgodovino: tudi gorsko kolesarjenje ni nekaj novega, prej tradicionalnega. Kolesa so bila na primer sestavni del prvih gorsko reševalnih moštev v slovenskih gorah in tudi marsikateri gornik/alpinist je že zdavnaj gonil kolo (celo v Alpe, da se je čim ceneje povzpel na primer na Veliki Klek).
Morje pravih ravnanj
Nekaj stvari je, ki jih ne maram v problematiki gorskega kolesarjenja oziroma – če sem natančnejši – pri njegovih vnetih zagovornikih. Gre za njihove zavajajoče trditve. Ne maram simboličnega pobiranja smeti na poteh, ki ga spremlja samovoljno in nezakonito urejanje planinskih poti. Ne maram, da se vpliv gorskega kolesa primerja z buldožerji namesto s požrešnimi avtomobili individualnih obiskovalcev gora (mednje pa sodimo vsi, tudi gorski kolesarji). Ne maram, da se startno črto prečka s pozicije moči zatirane manjšine, saj naj bi bilo gorskih kolesarjev veliko (če že ne kar v startu preveč). Ne maram, da se gorsko kolesarjenje razume kot rešitev za prometno problematiko, čeprav gre le za kapljo v gorsko morje ustreznega ravnanja. Ne maram, da gorski kolesarji spregledujejo težavo njihove hitrostne pojavnosti v prostoru in času (obljudene planinske poti ob koncu tedna).
Zato je kampanja ZA gorsko kolesarjenje nenavadna. To ni kampanja za obilje in udobje, ampak za varčnost. To ni samo kampanja za več, ampak tudi za manj svobode peš obiskovalcev gora. In kar je najbolj nenavadno, to ni kampanja samo proti peš obiskovalcem gora, ampak tudi proti njim samim (zaradi neučakane agresivnosti). Zato ni čudno, da razprava vse bolj spominja na kriminalko, v kateri je gorsko kolesarjenje nevarni in potencialni morilec, hodeči planinec žrtev, planinske poti pa neskončno polje obremenilnih dokazov.
A celo ko sem najbolj nezaupljivo razpoložen, opazim številne prednosti te dejavnosti v naravi. Gorskih kolesarjev in primernih poti zanje ne bo zmanjkalo. S čim jim lahko pomagam(o)?
Predvsem z usposabljanjem in ozaveščanjem vseh vpletenih strani ter iskanjem uravnoteženega (pravnega) okvira delovanja. Prvi del je vožnja na dolge proge – trajalo bo leta in desetletja, da se bomo navadili drug na drugega, pri čemer bodo posamezniki vedno izstopali (v dobrem in v slabem).
Glede okvira pa bo treba odgovoriti na več povezanih vprašanj. Eno od njih, na katerega morajo odgovoriti predvsem tisti, ki zagovarjajo gorsko kolesarstvo, je, ali so primerno organizirani, da lahko zagotovijo ustrezno vzdrževanje ali vsaj soudeležbo pri vzdrževanju planinskih poti (Ne pozabimo: za 9000 km planinskih poti v tej državi nihče ne prispeva niti evra – ne država, ne občine, ne turistično gospodarstvo.) Ta trenutek je jasno, da je njihov delež pri tej strokovno, kadrovsko in finančno zahtevni nalogi, ki je v celoti naložena v prostovoljno skrb požrtvovalnim markacistom, predvsem promocijski. Prebrisano in skoraj čez noč so leta 2007 postali statutarni del Planinske zveze Slovenije in s tem – zaradi gorniške solidarnosti – svoj delež elegantno prevalili na društvene markaciste (in planinsko organizacijo v celoti).
Gorsko kolesarstvo je tudi turistično (komercialno) zanimivo, zato ga turistični ponudniki veselo in pompozno oglašujejo (in na drugi strani pritožujejo zaradi omejitev). Na čigav račun? Tudi na račun planinskih poti, za katere ti isti ponudniki ne prispevajo niti evra, si pa z veseljem izmislijo novo, senzacionalno tematsko pot (za katero dobijo evropska in druga javna sredstva), ki hitro ostane brez skrbnika. (Ste opazili, da imamo zdaj v gorskem turizmu namesto izraza gorništvo izraz pohodništvo in da so povsod na voljo pohodniške poti in ne več planinske poti?) Gorsko kolesarjenje je vpeto v izstrelitveni primež različnega (in ne pozabimo v odlično zdravje uprtega in lepo propagando zavitega) kapitala. Gorništvo samo po sebi nikoli ni bilo komercialno izjemno zanimivo, modne muhe smo sprejemali zadržano (pa tudi s posmehom).
Gorski kolesarji se zavzemajo za popolno odprtost prostora (narave) za svojo dejavnost. Omejitve bi bile samo izjeme, ki potrjujejo pravilo. V planinski organizaciji pa iz lastnih izkušenj vemo, da je edini zanesljiv način, kako omejiti, na primer vplive planinskih koč na okolje, omejitev njihove velikosti oziroma zmogljivost. Ta način vsebuje pristop »predvidi in zagotovi«. Če je bila uporaba tega pravila v hribih kolikor toliko uspešna (predvsem to velja za planinske poti), se je na primer v dolinskem cestnem prometu izkazala za katastrofalno.
V izhodiščih za gorsko kolesarjenje, ki jih je leta 2003 poskusilo pripraviti Združenje planinskih organizacij alpskih držav (CAA), piše, da se »javni sektor s problemom srečuje z različnimi rešitvami glede na specifičnost dežele – od partnerskega prostovoljnega dogovora vseh udeleženih do stroge zakonske ureditve«. Reinhold Messner (v knjigi Rešite Alpe, 1997) je še bolj odločen: »Kolesarji naj se držijo poti, ki so jim namenjene. Upoštevati je treba, po katerih poteh se s kolesom lahko vzpenjajo in po katerih se lahko spuščajo. Uporaba gorskih koles v naravnem gorskem okolju samo zaradi športne zabave je neumestna.«
Različne smeri,
Vsekakor je v dosedanji diskusiji premalo izmenjav mnenj prav na temo odprtosti oziroma zaprtosti vseh poti. Razen načelnih stališč in primerjav pravne ureditve med državami drugih argumentov ni. Naj v razmislek postrežem z enim, ki se nanaša na negativni vpliv predvsem v obdobju pomladne ali dežne razmočenosti tal. Zaradi žlebičastega utora in razdrapane pnevmatike gorskega kolesa nastajajo v tleh drobne vdolbine. Te vdolbine so že ob prvem dežju plitve kotanje, ki delujejo kot zbiralnik vode. Ker je ta vdolbina drobno razjedena, je delovanje vode na stene teh površin intenzivnejše, saj je tudi specifična površina sten te vdolbine večja. Linijski procesi, ki vodijo v erozijo na podlagi najprej drobnih žlebičev, so zato precej intenzivnejši že od začetka, na primer pri hoji.
Problematika gorskega kolesarjenja je tipična, odvija se v modernem kontekstu. Pripoved katerekoli vpletene strani se odvija po različnih smereh in vzporednih logikah. Vsaka od teh logik je na svoj način dosledna in notranje povezana, v sebi popolna, velikokrat tudi ravnodušna do vseh drugih. Jasno torej je, da objektivnosti (pravniki bi rekli zunanjega videza nepristranosti) ni, vendar bi rad, da gorskih kolesarjev ne ignoriramo, saj se lahko hitro znajdemo v nevarnosti, da bomo zasnovali rešitve, ki v praksi ne bodo delovale.
In spet smo pri hitrosti – zato ne prehitevajmo. Messner ponuja rešitev, ko pravi, da hitrost, ki jo doseže pešec, ustreza naši naravni sposobnosti mišljenja in dojemanja okolice. Vprašanje je le, kako naj se vsi obiskovalci gorskega sveta prilagodimo temu naravnemu ritmu.
––––––
Borut Peršolja, inštruktor planinske vzgoje in geograf
