Tehnološki razvoj − priložnosti in ovire
čet, 14.09.2017, 09:00
Tehnološki razvoj − priložnosti in ovire

Prodajati moramo znanje, in ne zgolj delovne sile.

Z velikim zanimanjem in odobravanjem sem prebral prispevek Draga Babiča Kaj naj Slovenija z viški denarja, objavljen v Delu 9. avgusta, ter njegovo nadaljevanje Pametni, pridni in podjetni, objavljeno 22. avgusta.

Podatki, ki jih avtor navaja v obeh prispevkih, so zelo spodbudni in verjamem, da so verodostojni.

V celoti se strinjam z njegovim mnenjem, da bo kakovost življenja državljanov Slovenije odvisna od višine vlaganj v raziskave in, predvsem, v ustanovitev novega državnega sklada za implementacijo vrhunskega bazičnega znanja v industrijsko okolje. V obeh prispevkih se Drago Babič obrača na raziskovalno sfero s konkretnim vprašanjem, ali smo raziskovalci, citiram navedbo v drugem prispevku, »sposobni vsako leto generirati dovolj preverjenih inovacij v obliki patentov in drugih ustreznih rešitev, ki bodo primerne za gospodarsko izrabo«.

Kot predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS) se čutim pozvanega, da odgovorim na zastavljeno vprašanje. Poudariti moram, da je zapisano izključno moje osebno mnenje in ne mnenje znanstvenega sveta ARRS, ki mu predsedujem.

Kdaj je novo znanje koristno

Odgovor je odločen da, vsekakor! Raziskovalci tovrstni predizbor znanstvenih dosežkov izvajamo že šest let. Na primer, izbrani znanstveni dosežki v letu 2015 so v obliki poročila dosegljivi na spletni povezavi ARRS: https://www.arrs.gov.si/sl/gradivo/publ/Odlicni2015/index.html.

Dobro vprašanje je, zakaj ta poročila »ostajajo v predalu«, namesto da bi bila pomembna redna točka na dnevnem redu sej slovenske vlade. Predvidevam, da imata predsednika te in prejšnje vlade (poročila pripravljamo namreč že šesto leto!) primeren odgovor na to vprašanje.

Rezultati slovenskih raziskovalcev so nedvomno velik tehnološki potencial in (za zdaj neizkoriščena) priložnost slovenskega gospodarstva in države Slovenije.

Seveda je treba poudariti, da z raziskavami generirano znanje samo po sebi (praviloma) nima merljivega družbenega prispevka, nima neposredne tržne vrednosti. To dobi novo znanje šele takrat, ko ga inventivno vključimo v nove tehnološke rešitve izdelkov, tehnologij in/ali v nove inventivne storitve, ki pomenijo tehnološki preskok in omogočajo vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo ter s tem osebne dohodke zaposlenih na ravni najrazvitejših gospodarstev. Dvig dohodkov je to, kar potrebuje in razume vsak državljan.

Zakaj se to ne dogaja?

Odgovor je zelo preprost, slovenska industrija (z nekaj izjemami) ne potrebuje tovrstnega vrhunskega znanja, ker velika večina posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar jasno dokazujejo nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalnih rezultatov v »obliki člankov« pa prav tako ni mogoče ponuditi/prodati tujim korporacijam. Obenem pa znanj, ki jih potrebuje naša industrija, raziskovalna sfera ne razvija, ker teh rezultatov (praviloma) ni mogoče objavljati v vrhunskih revijah in jih zato ARRS in EU ne financirata. Sama industrija (z nekaj izjemami) pa nima dovolj kvalificiranega kadra, da bi to počela sama, in tudi nima dovolj denarja (ali pa ga noče temu nameniti), da bi za to najela akademsko sfero.

Torej, vrtimo se na začaranem vrtiljaku.

Ustanavljanje visokotehnoloških podjetij

Kako sestopiti s tega vrtiljaka? In predvsem, kaj je treba narediti, da bodo naše plače primerljive z zahodnoevropskimi?

Načeloma je zelo preprosto:

– potrebujemo nova visokotehnološka podjetja z dodano vrednostjo več kot 100.000 evrov na zaposlenega,

– tehnološko raven obstoječih podjetij je treba toliko dvigniti, da bo zaposlenim zagotavljala primerljive dohodke, kot jih imajo zaposleni v zahodnoevropskih podjetjih v istih tržnih nišah.

Za dvig osebnih dohodkov zaposlenih na raven najrazvitejših držav v EU in svetu potrebujemo torej tehnološke preboje, ki bodo omogočili vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo. Ta korak zahteva dodaten vir financiranja, ki bo omogočal najnovejše znanstvene dosežke inventivno integrirati in pripeljati od »člankov« do (vsaj) prototipov TRL6, ki jih je mogoče ponuditi velikim korporacijam, za implementacijo v Sloveniji pa do TRL9. Tak vir financiranja bi bil lahko nov državni sklad, kot to predlaga Drago Babič. Primeren se mi zdi tudi predlagani način izvedbe izbora najboljših prebojnih invencij, opisan v njegovem drugem prispevku. Strinjam se tudi, da morata Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) ter Inženirska akademija Slovenije (IAS) odigrati vodilno vlogo v tem procesu. In ne nazadnje, močno podpiram njegovo mnenje, da lahko tako vsako leto nastane vsaj eno novo visokotehnološko podjetje. Metodologijo izbora najperspektivnejših tehnologij in vlogo akademij, ki jo opisuje Babič, bo seveda treba natančneje opredeliti z ustreznim dokumentom. Ta tematika ni predmet tega prispevka.

Treba je omeniti, da se s podobnim problemom razkoraka med znanstveno sfero in industrijo srečujejo tudi vse druge postkomunistične države, tudi Rusija, kjer civilna industrija ni sposobna implementirati vrhunskih prebojnih tehnologij, ki so bile razvite v okviru vojaških programov. Zato je Mednarodna (ruska) inženirska akademija (IAE) prevzela inciativo, podobno kot je to predlagano tukaj in v prispevku Draga Babiča, ter organizirala izbor in predstavitev izbranih prebojnih tehnologij investitorjem iz Tajvana. Skupaj z njimi želijo izbrane tehnologije pripeljati na svetovne trge. Podrobnosti programa predstavljenih tehnologij in kopija podpisanega memoranduma so dostopne na: http://info-iae.ru/en/in-moscow-from-july-31-to-august-5-2017-there-was-successfully-held-v-russia-and-taiwan-science-and-technology-forum-materials-and-technology-ecology-of-life-program-of-the-forum/

Dvig tehnološke ravni obstoječih podjetij

Prav bi bilo, da si vsak izmed nas, in posebej direktorji podjetij, zastavi preprosto, provokativno vprašanje: Zakaj neko slovensko podjetje, ki nastopa v isti tržni niši kot podjetja iz zahodne Evrope, ne more svojim zaposlenim zagotoviti primerljivih plač? Na primer, zakaj bruto plače delavcev za trakom v Gorenju in za trakom v Boschu, ki montirajo hladilnike, katerih cene na prostem trgu so primerljive, niso primerljive, pri čemer so obveznosti podjetja do države v Nemčiji in Sloveniji zelo podobne? Jasno je, da se, dokler nimamo jasnega odgovora na to vprašanje, nič ne more spremeniti in se tudi ne bo spremenilo.

Primer Gorenja sem izbral zato, ker je to eno redkih velikih podjetij, ki so (še) v slovenski lasti. Verjetno bi bilo bolje vprašati, zakaj plače delavcev v podjetjih, ki so v tuji lasti, na primer Hella Saturnus, Renault Slovenija ..., niso enake tistim v matičnih podjetjih. Tu je odgovor jasen: tujim lastnikom prodajamo kakovostno delovno silo po nizki ceni.

Osebno menim, da je najpomembnejši vzrok za to »pomanjkanje tehno-socio-ekonomskih znanj«!

Kako rešiti ta problem?

Preprosto, prodajati moramo »znanje« in ne zgolj »delovne sile«, kar je mogoče doseči samo z dvigom tehnološke ravni podjetij, ki jo lahko merimo z izobrazbeno stopnjo zaposlenih. Število doktorjev znanosti v slovenskih podjetjih je še vedno zanemarljivo.

Kot enega izmed ukrepov za rešitev tega problema predlagam, da Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo RS vpelje nov način izbora podjetij, ki so upravičena do sofinanciranja raziskovalno-razvojnih projektov, preprosto na podlagi indeksa ASR (Average Salary Ration). Ta je definiran kot razmerje med povprečno bruto plačo zaposlenih v podjetju in povprečno bruto plačo zaposlenih v vodilnem podjetju v EU v tržni niši, kjer podjetje posluje: ASR = (Povprečna plača v slovenskem podjetju)/(Povprečna plača najuspešnejšega podjetja v EU v tržni niši).

Kaj prinaša predlagani kriterij? Evidentno je, da podjetja, ki izpolnjujejo omenjeni kriterij, recimo ASR ≥ 0.8, ne gradijo svoje konkurenčnosti na »nizkih plačah zaposlenih«, ampak na znanju, vloženem v izdelek, tehnologijo in/ali storitev. Obenem predlagani kriterij spodbuja dviganje osebnih dohodkov zaposlenih, kar je pozitivno za celotno družbo in odvrača lastnike od tega, da si jemljejo levji delež profita, namesto da bi sredstva vlagali nazaj v podjetje. Zato menim, da so samo taka podjetja tista, ki zaslužijo podporo države, saj le ta: (i) dvigujejo kupno moč državljanov, kar posredno stimulira ekonomijo, (ii) spodbujajo lastnike, da profit vračajo v podjetje, ter (iii) gradijo konkurenčnost podjetja na znanju. Predlagani kriterij tudi ukinja vse zapletene razpise in neproduktivno porabljen čas za pripravo množice (90 odstotkov) projektov, ki na razpisu niso uspešni, ter z njimi povezano slabo voljo prijaviteljev!

Komu dati denar

Torej, vsako leto se izbere določeno število najboljših podjetij (na primer deset), na podlagi kriterija na primer ASR ≥ 0.8, ki so upravičena do državnega sofinanciranja raziskovalno-razvojnih projektov v trajanju od tri do pet let. Podrobnosti pravil bo treba seveda natančneje opredeliti v posebnem pravilniku, ki bo določil tudi kvote (število projektov) za posamezne tržne niše.

Sredstva, ki jih dodeli država, podjetja lahko uporabijo zgolj in samo za kritje stroškov sodelovanja z univerzami in inštituti v Sloveniji in/ali v tujini. Izbrana podjetja (so)financiranje pridobijo po predložitvi raziskovalno-razvojnega projekta, ki ga pripravijo v sodelovanju z izbranimi akademskimi partnerji. Projekte pišejo torej samo tista podjetja, ki na podlagi indeksa ASR pridobijo pravico do projektov, in ne tudi množica drugih, ki bodo zavrnjena. Dodeljena sredstva so namenjena izključno financiranju interdisciplinarne skupine (od tri do pet) mladih doktorskih in postdoktorskih raziskovalcev, od katerih mora biti vsak z drugega komplementarnega področja, vezanega na tematiko, opredeljeno v projektu. Število raziskovalcev mora biti v projektu, ki ga predloži podjetje, obrazloženo in upravičeno. Od teh mora biti vsaj eden z družboslovno-socio-ekonomskega področja. Poudarek je torej na interdisciplinarnosti raziskovalne skupine.

Glede na vrstni red izbranih podjetij predlagam naslednjo višino (so)financiranja: (1) 100 odstotkov, (2) 90 odstotkov, (3) 85 odstotkov, (4) 80 odstotkov, (5) 75 odstotkov, (6) 70 odstotkov, (7) 65 odstotkov, (8) 60 odstotkov, (9) 55 odstotkov, (10) 50 odstotkov. Ob podpisu pogodbe se podjetje in raziskovalci zavežejo, da bodo vsaj pet let po dokončanju projekta ostali v službi v podjetju, to pa se dodatno zaveže, da bo v celotnem obdobju ohranilo indeks ASR ≥ 0.8 oziroma na ravni, ki jo je imelo ob pridobitvi financiranja. Podjetje lahko sredstva uporabi tudi za kritje stroškov študija mladega raziskovalca na tuji univerzi, pri čemer je zaželeno somentorstvo slovenskih profesorjev.

Če sklenem, podpiram razmišljanja in predloge Draga Babiča in se strinjam, da Slovenija nujno potrebuje »tehno-socio-ekonomsko renesanso«. Vprašanje je, ali smo jo sposobni izvesti. Osebno sem optimist.

Igor Emri,

 

predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS)     

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Tehnološki razvoj − priložnosti in ovire

Foto: Leon Vidic/Delo

Prijavi sovražni govor