Tiskane izdaje
Decembra je ustavno sodišče že tretjič zavrglo vlogo za presojo ustavnosti ureditve, ki samskim ženskam onemogoča umetno oploditev. Tretjič zapored je torej našlo formalne razloge, na podlagi katerih je zadevo zaključilo brez vsebinske obravnave.
Ureditev, po kateri sta do postopkov umetne oploditve upravičena zgolj moški in ženska, ki živita v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, je posledica referenduma, ki je leta 2000 napovedal začetek omejevanja svobodnih življenjskih izbir posameznikov in posameznic ter vzpon konservativne civilne družbe s finančno, kadrovsko in organizacijsko podporo Rimokatoliške cerkve. V vseh teh 15 letih so pravice samskih žensk do umetne oploditve pa tudi pravice samskih ljudi na drugih področjih ekonomskega in družbenega življenja zunaj vidnega polja odločevalcev. Ker se politične elite pri nas odzivajo večinoma zgolj na pritiske iz okolja, same pa niso gonilke sprememb, niti v prihodnje ni pričakovati, da bi se na tem področju kaj bistvenega spremenilo. Samske osebe namreč niso skupina z jasno oblikovano identiteto, političnimi cilji in konkretiziranimi zahtevami, feminističnemu gibanju pa zaradi teoretske heterogenosti, prevzema funkcij javnega servisa in neobstoječe finančne podpore ne uspe več zaustavljati erozije civilizacijskih pridobitev 21. stoletja. Zato so prizadevanja za širjenje človekovih pravic tako na področju reproduktivnih pravic kot na drugih področjih postala stvar individualnih bojev, katerim pa pravni sistem ni naklonjen.
Tretja v vrsti
Prvič je na ustavno sodišče pobudo za presojo ustavnosti leta 2012 vložila samska ženska, ki zaradi zdravstvenih težav, dveh izvenmaterničnih nosečnosti in operacije ni mogla varno zanositi brez uporabe postopkov biomedicinske pomoči. Čeprav je svojo zdravstveno stanje dokazovala z zdravstveno dokumentacijo, je njeno pobudo ustavno sodišče januarja 2013 zavrglo z očitkom, da ni izkazala konkretnosti svojega pravnega interesa; »ni namreč izkazala, da se nahaja v položaju, v katerem je za zdravstvene težave, s katerimi utemeljuje prikrajšanje pri možnosti rojstva otroka, potreben prav postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo. Pobudnica v svoji vlogi sicer podaja trditve v smeri medicinske utemeljenosti postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo kot edinega možnega načina za odpravo zatrjevanih zdravstvenih težav po zanositvi, vendar teh trditev ne izkaže.« (4. točka U-I-242/12)
Drugič je ustavno sodišče zavrglo zahtevo za presojo ustavnosti, ki jo je vložila skupina poslank in poslancev. Po zakonu lahko presojo ustavnosti zahteva vsaj tretjina poslancev, pri čemer jim ni treba izkazovati pravnega interesa. Kljub temu se niti ta zahteva ni zaključila z vsebinsko odločitvijo, saj je sodišče odločalo tako dolgo, da so bile vmes nove volitve. Ustavno sodišče je januarja 2015 zahtevo spet zavrglo, saj je »z dnem konstituiranja novega Državnega zbora skupina poslank in poslancev prejšnjega sklica izgubila zakonsko podeljeno sposobnost biti predlagatelj postopka pred Ustavnim sodiščem.« (3. točka U-I-79/13-5)
Tretjič je bila zahteva zavržena pred mesecem. Tudi tokrat so zahtevo vložili poslanci in poslanke, pod njo se jih je podpisalo 61, do trenutka odločanja jih je bilo na poslanski funkciji še 53. Ustavno sodišče je tokrat ugotovilo, da je bilo podpisanih poslancev preveč. Podpisanih je bilo namreč več, kot je potrebnih za sprejem zakona, zato bi lahko protiustaven zakon spremenili sami. »Pravica tretjine poslancev zahtevati oceno ustavnosti zakona (…) je izvorno zasnovana kot orodje manjšine poslancev, ki svojih (…) prizadevanj praviloma ne more preliti v zakone. Položaj je v bistvenem drugačen, kadar namesto manjšine oceno ustavnosti zahteva skupina poslancev, katere število presega absolutno parlamentarno večino (…). Ključno je namreč, da lahko taka skupina poslancev v okviru izvrševanja svoje poslanske funkcije (…) v zakonodajnem postopku sama ustrezno spremeni ali dopolni zakon, za katerega ocenjuje, da ni v skladu z Ustavo. (…) Zato je Ustavno sodišče zahtevo zavrglo.« (5. točka U-I-249/14)
Vse kar je zapisalo ustavno sodišče, je seveda res: poslanci bi lahko sprejeli ustavnoskladen zakon in tudi samskim ženskam omogočili dostop do umetne oploditve, a zoper takšen zakon bi bila vložena zahteva za referendum, ki ga ustavno sodišče, če bi sledilo svojim preteklim odločitvam, ne bi preprečilo. V zadnji referendumski odločitvi je namreč odločilo, da je mogoče zaustaviti referendum zgolj zoper zakon, ki sanira protiustavnosti, ki jih je samo v preteklosti že ugotovilo. Ker je dostop do vsebinskih odločitev ustavnega sodišča zelo otežen, tovrstnih ugotovljenih protiustavnosti tako rekoč ni.
Kastracija aktivnih državljanov in poslancev
Zaradi zelo restriktivnega razumevanja pravnega interesa so možnosti posameznikov, da bi uspešno iniciirali presojo ustavnosti zakonov, že dlje časa zelo omejene. Do določene mere je takšen pristop razumljiv, saj imajo posamezniki na razpolago ustavno pritožbo zoper posamičen akt, s katerim so kršene njihove človekove pravica ali temeljne svoboščine, poleg tega v predstavniških demokracijah posamezniki nimajo robinhoodovske vloge reševanja splošnih in sistemskih težav, ampak so jim pravna sredstva na razpolago zgolj za uresničevanje njihovih individualnih in konkretnih interesov. Po drugi strani pa se na ta način tudi v pravnem redu zrcali ideja atomiziranega posameznika, ki naj se briga zase, uveljavljanje skupnih interesov pa naj prepusti za to oblikovanim državnim institucijam.
Pri vlaganju zahteve za presojo ustavnosti zakonov so po novem zvezane tudi poslanske roke. Ali bo zahteva poslancev vsebinsko obravnavana, je igra na srečo, ki jo vodi ustavno sodišče. Če poslanci želijo doseči vsebinsko presojo, jih mora biti ravno prav, torej ne manj kot 30 in ne več kot 45, ravno prav jih mora biti v času vložitve zahteve in v času same presoje. Lahko se zgodi, da jih zahtevo vloži ravno prav, pa jih v vmesnem času nekaj postane ministrov, državnih sekretarjev ali odstopijo kot poslanci in jih bo ob odločanju manj kot 30, zaradi česar bo zahteva spet zavržena. Vložitev zahteve je bolj smiselna v začetku mandata, saj je s potekom časa vedno manj možnosti, da bo ustavno sodišče odločilo o zahtevi do izteka mandata. Skratka, nad ustavno zahtevo poslancev visi toliko Damoklejevih mečev, da v prihodnje na tem področju ni pričakovati njihovega resnejšega angažmaja.
Širitev možnih vlagateljev
Kot edini relevanten vlagatelj zahteve za presojo ustavnosti zakonov, ki domnevno posegajo v človekove pravice ali temeljne svoboščine, postaja varuh človekovih pravic. Do ustavnega sodišča ima neposreden dostop, zahtevo vlaga kot institucija, zato tudi po izteku mandata konkretne osebe njegova legitimacija ostaja. Žal pa njegove pretekle aktivnosti kažejo, da na področju vlaganja zahtev za presojo ustavnosti ni zelo aktiven; v zadnjih desetih letih je na ustavno sodišče vložil manj kot dve zahtevi na leto. Pred kratkim je pristojnost vložiti zahtevo za presojo ustavnosti dobil tudi zagovornik načela enakosti, od katerega pa zaradi številnih zakonskih nalog ob minimalnih kadrovskih in finančnih sredstvih še nekaj let ni pričakovati večje aktivnosti na tem področju.
Zahtevo za presojo ustavnosti bi morali imeti tudi volivci. Zdi se namreč, da na državne institucije pri varstvu človekovih pravic ni mogoče preveč računati. Če volivci lahko zahtevajo razpis referenduma, kjer med voljo volivcev in zrušitvijo zakona ne stoji nobena strokovna instanca, bi zakonodaja morala omogočiti volivcem tudi neposreden dostop do ustavnega sodišča, kadar menijo, da je neki zakon ali drug splošni akt neustaven ali nezakonit. Število volivcev, potrebnih za takšno zahtevo, je stvar razprave, za vložitev zakonskega predloga je na primer potrebnih 5000 volivcev. Z dostopom ljudi do ustavnega sodišča bi povečali informirano javno razpravo, nevladnim organizacijam s področja varstva človekovih pravic bi dali možnost, da za svoja prizadevanja pridobijo podporo pri državljanih, ne da vsakič moledujejo pri državnih institucijah za slamnate vlagatelje. S takšno zakonsko ureditvijo bi se demokratizirala in razširila javna sfera ter zmanjšala moč političnih strank, ki enkrat ena, drugič druga vplivajo na personalno zasedbo, usmeritve in delovanje posameznih državnih institucij, tudi tistih s področja človekovih pravic. Ne nazadnje, potreben in smiseln je vsak sistemski ukrep, s katerim bi od ustavnih sodnikov in sodnic dobili več vsebinskih odgovorov na težka pravna vprašanja, hkrati pa jih ne bi zadušil v množici nerelevantnih primerov. Da dajejo vsebino težkim vprašanjem, jih imamo, mar ne.
***
dr. Barbara Rajgelj, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani
Prispevek je mnenje avtorja
