Težave ozkega pogleda

Če bi prišel tistega natančno določenega decembrskega dne leta 2003 popolnoma nenapovedano in prav počasi na hodnike vladne palače, ki povezujejo pisarno predsednika vlade in veliko sejno dvorano, ter bi prisluhnil, potem bi slišal zelo nejevoljen glas takratnega premiera. Pa bi bilo oboje nekako nespodobno. Ker se po teh hodnikih vsem vedno zelo mudi in ker bi bilo nespodobno poslušati besede, ki uhajajo izpod obloženih vrat. Slišal bi glas Antona Ropa. Pravzaprav bi lahko razločil nekaj ponavljajočih se besed o nevarnosti prostorske osamljenosti, novih evropskih povezavah in ime predsednika vlade sosednje države.

Informacije, ki jih je tistega dne dobil Rop v dveh zaprtih kuvertah, ena je bila z značilnimi oznakami naše tajne službe, niso bile dobre. Hkrati pa zelo natančne. Bilo je jasno, da država Slovenija lahko izpade iz načrtov nove ureditve evropskih transportnih povezav.

Rešitev je bila, da bi našli takoj, to pomeni še isti dan, termin za srečanje s takrat predsedujočim Evropske unije, italijanskim predsednikom vlade, Silviem Berlusconijem.

Kot vedno je bila v diplomaciji edina možnost najti vabljiv predlog pogovora. Avtorja sta bila dva, nekdanji in sedanji veleposlanik v Rimu, Vojko Volk in Iztok Mirošič. Vedela sta, da hoče italijanski predsednik vlade zbrati dovolj veliko podporo, da bi oktobra naslednje leto, prav v italijanskem glavnem mestu evropski državniki podpisali veliko listino, pogodbo o ustavi za Evropo.

Berlusconi je Ropa sprejel zvečer v palači Chigi, pravzaprav v njenem rezidencialnem delu. Torej v svojem stanovanju. Vse je bilo okrašeno z veliko božično jelko in vrsto rdečih okrasnih trakov. Dogovor je bil razmeroma hitro dosežen. Berlusconi je iz bližnje picerije naročil pice margerite, kokakole in pivo. »Tako za vas kot zame bo to prvi obrok,« je dodal Berlusconi.

Projekt gradnje drugega tira

Dogovorjeno je bilo tudi uresničeno. Drugi tir, med slovensko Luko Koper in Divačo, je bil uvrščen v velik evropski projekt transevropskih železniških povezav. Dobro leto pozneje je dobila Slovenija prvih pet milijonov evrov za tako imenovane študije izvedljivosti projekta. Tega denarja nikoli nismo porabili, pozneje je bil vrnjen v evropsko blagajno.

Pozneje se je to hotelo popraviti ali dopolniti, toda nikoli ne popolnoma do konca in z jasno državno voljo.

Čeprav je Slovenija imela obligatorno zavezo, sprejeto junija 2001, z dokumentom strategija nacionalne varnosti. Mislim predvsem na dve točki omenjene zaveze. Prvo, da čez naše ozemlje potekajo najkrajše in najugodnejše kopenske povezave, ki zahodno Evropo in osrednji del južne Evrope povezujejo z Podonavljem in Balkanom ter prek njih z vzhodno Afriko in Malo Azijo. Ter drugo, da je Slovenija stičišče treh geostrateških in geopolitičnih prostorov, srednjeevropskega, južnoevropskega in jadransko-sredozemskega.

Prav to, ta opis, je bil toliko let prej, leta 1995, pokojnemu predsedniku vlade, dr. Janezu Drnovšku, eden izmed glavnih argumentov. Na povsem zasebni večerji v Strasbourgu sta se mu pridružila takratni predsednik evropske komisije, Jacques Delors, in predsednik evropskega parlamenta, Miguel Angel Martínez. Prav njima je z omenjenim dokumentom opisoval pomen države kot nove članice Evropske unije. Tega večera, po velikem koncertu, z Drnovškom sva bila med poslušalci, se nam je pridružila tudi Irena Grafenauer, sem prvič slišal tudi o novih načrtih hitre železniške proge, ki bi jo financirali z evropskimi sredstvi, med Londonom in Pekingom. Drnovšek je bil prepričan o nujnosti slovenske udeležbe v projektu.

Tudi zato ni bilo mogoče sredi septembra 2014 prezreti dveh sestankov. Prvega v Pekingu in drugega v Ljubljani. Prvi je bil skladen z ambicioznostjo guvernerja evropske centralne banke Maria Draghia in njegovimi napovedmi o novem evropskem investicijskem ciklu in drugi povsem nasprotno malenkosten. Oba pa povezana z Ropovim obiskom v Rimu.

Začnimo s sestankom v Pekingu.

Na državniškem obisku v kitajski prestolnici je bil, dober teden pred tem, srbski predsednik vlade Aleksandar Vučić, ki je takrat vztrajal: »Ne grem domov, dokler se ne dogovorimo za financiranje in gradnjo nove hitre železnice Beograd–Budimpešta s krakom proti dvema grškima mestoma, Solunu in pristanišču Pirej, ter dokler ne določimo Beograda kot mesta velike konference Kitajska-Evropa, decembra letos.« Vučić je pozneje povsem mirno dodal, da pričakuje pri teh načrtih podporo Bruslja, tako politično kot finančno. Ja, v politiki in diplomaciji je treba najti skupni interes. In ta je jasen.

Kitajski predsednik vlade Wen Jiabao je bil v prvih dneh oktobra 2010 v Atenah, obisk pa je končal z napovedjo, da bo skupina COSCO – China Ocean Shipping Group – prevzela nadzor nad veliko grško luko Pirej in nekajkrat povečala njene zmogljivosti pretovora. Njegovo napoved je z velikim kreditnim angažmanom takoj podprla Evropska investicijska banka. Premierova napoved je bila samo nadaljevanje sporazumov o strateškem ekonomskem sodelovanju, v vrednosti, šteti v milijardah evrov, nekaj mesecev pred tem, ki sta ju podpisali obe državi. Povsem nedvoumen je bil predsednik Cosca, Ven Daifu, da hočejo narediti pristanišče Pirej za vodilno križišče kargoprometa za vzhodni Mediteran, Balkan, vzhodno in srednjo Evropo ter del Afrike.

Prometni tokovi že iščejo nove poti

Slaba točka napovedi in načrtov ter velike investicije je bila le nujna železniška povezava.

Kitajski gostitelji so tako skrbno prisluhnili srbskemu premieru Vučiću, čeprav je vrednost investicije znašala med eno in dvema milijardama evrov.

Vučić je dodal tudi predlog v okviru mehanizma za sodelovanje z državami srednje in vzhodne Evrope o gradnji nove avtoceste Beograd–Temišvar, o čemer sta se že dogovarjala z romunskim kolegom Viktorjem Pontom. Tudi pri tem je pričakoval podporo Bruslja na dogovorjenem srečanju Kitajska ter države centralne in vzhodne Evrope, decembra v Beogradu.

Drugi sestanek je bil v Ljubljani. Šlo je za predstavitev novega ministra za infrastrukturo, ki je bil v svojem nastopu razmeroma določen. Odpovedal se je investiciji v drugi tir, ki bi povezoval Luko Koper in celino. Z razlago, da prometni tokovi že iščejo nove poti in da bi bila investicija nepotrebna ali vsaj težko upravičljiva.

Že nekdanji evropski komisar Avstrijec Johanes Han je pred časom zagovarjal to isto odločitev novega slovenskega ministra, vendar je pozabil dodati, da njegova država pričakuje veliko evropskega denarja za projekt hitre proge, ki bo povezala Gradec z Budimpešto.

Zelo preprosto. Če Slovenija ne bo izkoristila možnosti, ki jih je sprejela v svojih razvojnih dokumentih, in tiste Ropove večerje pri Berlusconiju, potem bodo ključne evropske infrastrukturne investicije, gre za 26-milijardni paket, našo državo obšle. Nastala bo nova povezava skozi Avstrijo in madžarsko prestolnico ter Beograd v grške luke.

Zato imajo takšne, na videz drobne izjave članov novega vladnega kabineta tolikšen odmev, doma javen, v tujini pa takim izjavam prisluhnejo tajne službe.

Odločitev o gradnji novega dela proge, dolge zgolj več deset kilometrov, je, če hočete ali ne, strateško pomembna in neposredno vpliva na ključne nove evropske premisleke. Predvsem pa so nepotrebne v času arbitraže o pravici Slovenije, pomorske države, do stika z odprtim morjem.

Pravzaprav take odločitve ne morejo biti v pristojnosti enega od ministrstev. So predmet odločitve predsednika vlade, njegovega kabineta in parlamenta.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Borut Šuklje, mednarodni svetovalec, Agencija za strateške študije