Tiskane izdaje
Po eni strani merimo okrevanje s tem, kako uspešni smo pri vzpostavljanju predrecesijske ravni rasti, proizvodnje in zaposlenosti. Po drugi strani pa nas skrbi, da bi današnje »novo normalno« stanje lahko pomenilo počasnejšo rast in višjo stopnjo brezposelnosti.
Zato je zdaj ključnega pomena uveljavitev politike, ki bo vsem tistim, ki to želijo, priskrbela delo v gospodarstvih, v katerih jim za zdaj, glede na to, kako so organizirana, tega ne morejo zagotoviti. Ta problem je precej bolj pereč v razvitih državah kot v državah v razvoju, glede na medsebojno odvisnost pa je to v določeni meri skupen problem.
Avtomatizacija
jemlje delovna mesta
Problem ima dva vidika. Ko postajajo države vse bolj uspešne, bi seveda lahko pričakovali, da bi se hkrati upočasnila stopnja rasti. V preteklih časih je rast spodbujalo pomanjkanje kapitala: vlaganje kapitala je prinašalo velika povratna sredstva, tako je nastal začarani krog prihrankov in naložb.
Danes je v razvitem delu sveta kapitala dovolj; prihranki se zmanjšujejo, ker ljudje več porabijo, hkrati pa se proizvodnja vse bolj nagiba k storitvam, medtem ko je rast produktivnosti omejena. Torej gospodarska rast – povečevanje realnih dohodkov – peša. To isto se je dogajalo že pred veliko recesijo, ko je prav tako postajalo čedalje teže ustvarjati službe z rednim delovnim časom in dostojnimi plačami. Zaradi tega so se začele vse bolj uveljavljati priložnostne in občasne zaposlitve ter zaposlitve s skrajšanim delovnim časom.
Drugi vidik problema je dolgoročno povečevanje brezposelnosti zaradi tehnološkega napredka, predvsem avtomatizacije. Po eni strani je to znamenje gospodarskega napredka, saj se proizvodnja v vseh delovnih enotah vztrajno povečuje, hkrati pa to pomeni, da mora manj delovnih enot izdelati enako količino dobrin.
Delo za miloščino?
Tržna rešitev je zamenjava dela s storitvami. Vendar so številne panoge v storitvenem sektorju tik pred propadom in brez upanja, da bi se lahko odprla nova delovna mesta.
Oba vidika problema dodatno zaostruje še imigracija. Večji del migracije, predvsem v Evropski uniji, je občasna migracija – ljudje danes pridejo, jutri odidejo, tako da nimajo nikakršnega vpliva na zaposlovanje na rednih delovnih mestih. Ti delavci so zato zelo privlačni za delodajalce, vendar gre za nizkoproduktivno delo, zaradi katerega večji del delovne sile v določeni državi toliko teže najde zanesljivo delovno mesto.
Smo torej obsojeni na okrevanje brez delovnih mest? Se nam obeta prihodnost, v kateri bodo delovna mesta tako redka, da bodo morali številni delavci, da bi si zagotovili zaslužek, delati za miloščino, poleg tega pa bo čedalje več ljudi vse bolj odvisnih od socialnih transferjev, saj so plače na trgu daleč pod eksistenčnim minimumom? Ali pa bi morale zahodne družbe pričakovati nov krog tehnoloških čudežev, kakršen je spletna revolucija, ki bo prinesla nov val ustvarjanja delovnih mest in napredek?
Odgovor: delitev dela
Vsekakor bi bilo nespametno a priori izključiti to zadnjo možnost. Kapitalizem ima to sposobnost, da samega sebe nenehno izboljšuje. Premagal je vse svoje izzivalce, novih pa za zdaj ni na obzorju. Poleg tega ne more nihče napovedati novega znanja; če bi obstajalo, bi ga zagotovo že odkrili. Vendar obstaja tudi bolj problematična možnost: če bomo zaradi našega razsipništva izčrpali naravne vire, bomo potrebovali nov val tehnologije, da bi se rešili pred katastrofo, in sicer ne glede na to, koliko nas bo stalo.
A pustimo ob strani te mračne možnosti in razmislimo o tem, kakšna bi bila civilizirana rešitev problema brezposelnosti, ki je nastala zaradi razvoja tehnologije. Odgovor je gotovo delitev dela. Za angloameriške ekonomiste je vsak podoben predlog anatema, ker smrdi po grozljivi zmoti z uvedbo »priložnostnega dela« – ideji, ki je bila nekoč zelo priljubljena v sindikalnih krogih: obstaja določena količina dela, ki jo je treba pravično razdeliti.
Ta odločitev je zmotna takrat, kadar so viri izčrpani, toda celo ekonomisti niso nikoli mislili, da se bo rast nadaljevala v nedogled. Začetniki te vede so bili prepričani, da bo človeštvo na določeni točki v prihodnosti doseglo »stacionarno državo« brez rasti. Takrat bomo potrebovali zgolj določeno količino dela – veliko manj kot zdaj – za zadovoljevanje vseh razumnih potreb. Lahko bomo izbirali med neomejenim povečevanjem brezposelnosti, ki jo povzroča tehnologija, in medsebojno delitvijo dela, ki ga je treba opraviti.
Temeljni dohodek
Za prvo možnost se bodo odločili zgolj deloholiki. Zdi pa se, da, na žalost, prav takšni ljudje krojijo politiko v ZDA in Veliki Britaniji. Številne druge evropske države se bolj nagibajo k drugi možnosti. Sheme delitve dela so postale pravilo na Nizozemskem in Danskem, počasi pa se vse bolj uveljavljajo tudi v Franciji in Nemčiji.
Ključna stvar v vsakem takšnem pristopu je, da se delo loči od dohodka. Danski zakon, ki so ga sprejeli leta 1993, priznava pravico do občasnega dela, hkrati pa tudi pravico ljudi do stalnih prihodkov. Uslužbencem dopušča, da se odločijo za »študijsko« leto, ki ga lahko razdelijo na krajša obdobja na vsaka štiri ali vsakih sedem let.
Na delovnih mestih zaposlenih, ki so na študijskem dopustu, bi v tem času delali brezposelni. Danskim sindikatom je uspelo uzakoniti te individualne pravice, s čimer so omejili delovne ure vseh zaposlenih in povečali število stalnih delovnih mest. Naslednji logični korak je ideja o splošnih temeljnih dohodkih, ki bi jih izplačevali vsem državljanom, in to ne glede na njihov položaj na trgu dela.
Vsem to prav gotovo ne bo ugajalo. In kot sem predlagal na začetku, vsi ti projekti za olajšanje bremena, ki nam ga nalaga delo, in povečanje prostega časa, lahko izzovejo nove katastrofe. Na koncu koncev tako kapitalizem kot gospodarstvo za to, da upravičita svoj obstoj, potrebujeta pomanjkanje, in zelo jasno je, da se ne bosta vdala zlahka.
—
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Robert Skidelsky, Project Syndicate 2011, je član zgornjega doma britanskega parlamenta in zaslužni profesor politične ekonomije na univerzi Warwick.
