Togost državnega aparata

Zgodilo se je pri Zbiljskem jezeru. Neko dekle se je v gostinskem lokalu nenadoma zgrudilo. Zgodil se je zastoj srca. Prihiteli so reševalci, vendar ji žal niso mogli več pomagati. Da bi bila tragedija še večja, se je rešitev za dekle skrivala v omarici, deset metrov stran. V omarici je bil avtomatski defibrilator. Če bi ga kdo uporabil, bi imelo dekle vsaj 50 odstotkov možnosti, da bi preživelo. Dekle je umrlo zaradi rigidnosti državnega aparata.

Za rešitev človeka ob srčnem zastoju sta dva pogoja. Prvi pogoj je avtomatski defibrilator, ki z električnim sunkom »resetira« srce. Električni sunek se mora zgoditi v prvih nekaj minutah. Vsaka zamujena minuta pomeni deset odstotkov zmanjšanje možnosti za rešitev človeka. Če je avtomatski defibrilator uporabljen v prvih dveh, treh minutah so možnosti največje. Osmo, deveto minuto ima človek še možnost, da preživi, vendar se že močno poveča verjetnost za možganske okvare. Po desetih minutah so možnosti le še teoretične. Drugi pogoj je seveda navzočnost nekoga, ki avtomatski defibrilator zna uporabljati.

Sistemska ureditev

V razvitem svetu se zato širi mreža javno dostopnih avtomatskih defibrilatorjev, ki so razporejeni na javnih mestih in hitro dostopni za takojšnjo uporabo. Po drugi strani se usposablja prebivalstvo, da znajo avtomatski defibrilator tudi uporabljati. V Sloveniji je sistem popolnoma neurejen. Mreža javno dostopnih avtomatskih defibrilatorjev je prepuščena zanesenjakom, ki nagovarjajo različne ustanove, da jih nameščajo. Tudi usposabljanje je prepuščeno prostovoljcem. Občina Medvode je svetla izjema. Kupili so avtomatske defibrilatorje in jih zgledno razporedili po terenu. Enega seveda tudi k Zbiljskemu jezeru. S tem je bil izpolnjen prvi pogoj za rešitev dekleta – drugi žal ne.

Zdravstveni delavci smo že zdavnaj spoznali pomembnost zgodnje defibrilacije in nujnost usposobljenosti prebivalstva za uporabo avtomatskih defibrilatorjev. Naše strokovne organizacije so dale številne predloge za ureditev sistema. Tako je razširjeni strokovni kolegij za urgentno medicino novembra 2012 pripravil celovit predlog sistemske ureditve uporabe avtomatskih defibrilatorjev v primeru srčnega zastoja zunaj bolnišnice. Prosili so za podporo in začetek aktivnosti ministrstva za zdravje, za pomoč pri promociji, sprejetje potrebnih pravnih podlag, medresorsko povezovanje in iskanje informacijskih rešitev. Na ministrstvu na predlog in prošnjo sploh niso odgovorili. Predlagali so tudi namestitev avtomatskih defibrilatorjev v nove večstanovanjske in poslovne stavbe. Pri tem so se zgledovali po požarni zaščiti z nameščanjem gasilnih aparatov. Na ministrstvu za zdravje so odgovorili. Pa bi bilo bolje, da bi tudi tokrat molčali. Predlog so zavrnili z utemeljitvijo, da ni izkazanih dovolj razlogov za zakonsko ureditev obveznosti! Združenje medicine dela, prometa in športa je predlagalo, da bi avtomatske defibrilatorje namestili na delovna mesta, na usposabljanjih delavcev za dajanje prve pomoči, ki so že zdaj obvezni, pa bi učili tudi uporabo avtomatskih defibrilatorjev. Predvideno je, da bi bili avtomatski defibrilatorji nameščeni pred vhodi v podjetja in tako javno dostopni. Kjer bi bil v bližini že postavljen javno dostopen avtomatski defibrilator, podjetje lastnega ne bi potrebovalo. Kakšni bi bili stroški? Dodatno usposabljanje delavcev za uporabo avtomatskih defibrilatorjev ne bi stalo nič, ker je združenje predlagalo, da ostane cena usposabljanja delavcev enaka. Združenje je predlagalo petletno prehodno obdobje. Če upoštevamo, da bi bil nujen en avtomatski defibrilator na petsto delavcev, bi to podjetja v petih letih stalo 80 centov – na delavca na leto. Če se zdi to komu prevelik strošek, lahko trdimo, da v Sloveniji življenje ni vredno počenega groša. Kaj se je zgodilo s predlogom združenja? Predlog je romal k resornemu ministrstvu za delo, tam pa so februarja 2013 zaprosili ministrstvo za zdravje za mnenje. Tako kot razširjenemu strokovnemu kolegiju tudi ministrstvu za delo niso odgovorili.

Namestitev defibrilatorjev

Boju z mlini na veter se je pridružila tudi Iniciativa za AED. V njej smo združeni prostovoljci, ki si prizadevamo za razvoj sistema javno dostopnih avtomatskih defibrilatorjev. Tudi mi smo predlagali namestitev avtomatskih defibrilatorjev v novogradnje, vendar smo se omejili le na javne zgradbe. Pridružili smo se predlogu Združenja medicine dela, prometa in športa ter predlagali namestitev avtomatskih defibrilatorjev na delovna mesta. Odgovorov, pričakovano, nismo dočakali. Januarja letos smo se obrnili na kabinet predsednice vlade. Prosili smo za podporo v naših civilnodružbenih aktivnostih. Sledilo je veliko presenečenje. Še isti dan so odgovorili, ministrstvu za zdravje naložili, da odgovori na dosedanje predloge stroke, in obljubili sestanek takoj po prejemu odgovorov ministrstva. Na ministrstvu za zdravje ignorirajo celo predsednico vlade in tudi njej ne odgovarjajo. Ker z odgovori ministrstva ni bilo nič, smo jih obiskali. O konkretnih zadevah se niso hoteli pogovarjati. Potekala je samo splošna razprava. Priznali so, da je nujna sistemska ureditev, vendar so menili, da nimajo dovolj podatkov, zato ne morejo storiti ničesar. Sklep sestanka je bil, da bo Iniciativa za AED ministrstvu za zdravje priskrbela ustrezne informacije za sistemsko ureditev. Čeprav je nenavadno, da civilna družba ministrstvo preskrbuje s podatki, smo tudi to naredili in opravili pregled stanja v svetu in Sloveniji.

Preveč preprosto, da bi bilo izvedljivo

Med najuspešnejšimi v Evropi je kanton Ticino v Švici. Projekt Ticino Cuore se je začel leta 2005 z dvema jasno postavljenima ciljema: povečati stopnjo preživelosti na 50 odstotkov in defibrilirati v manj kot petih minutah človeka, ki je doživel nenaden srčni zastoj.

Pri doseganju ciljev imajo take strategije:

• usposabljanje čim več ljudi za uporabo temeljnih postopkov oživljanja z uporabo avtomatskih defibrilatorjev,

• opremljanje čim več ustanov in prvih posredovalcev z avtomatskimi defibrilatorji (prvi posredovalci so laiki, ki prvi pomagajo in so ustrezno usposobljeni),

• ustvarjanje: mreže javno dostopnih avtomatskih defibrilatorjev, ki je pod nadzorom centra za obveščanje 144 (tako, kot je v Sloveniji 112),

• promocija: povezava z mediji, organizacijami in društvi, ki bi pripomogli k večjemu ozaveščanju,

• analiza: spremljanje vpliva aktivnosti in nadziranje poteka.

Ugotovili smo, da ima predlog razširjenega strokovnega kolegija, ki se praši v predalu ministrstva, veliko stičnih točk s projektom Ticino Cuore. Na štiristo prebivalcev kantona je en avtomatski defibrilator. Tudi drugod po Evropi se število avtomatskih defibrilatorjev skokovito povečuje. Na Danskem imajo, na primer, več kot 7000 avtomatskih defibrilatorjev (sedemsto prebivalcev na en defibrilator). Na Japonskem avtomatske defibrilatorje vgrajujejo celo v poštne nabiralnike in avtomate za pijačo. Imajo jih že več kot 300.000 (štiristo prebivalcev na en defibrilator). Irska je sprejela zakon, s katerim je določila, da morajo biti v javnih prostorih nameščeni avtomatski defibrilatorji, tisti, ki so tam zaposleni, pa se jih morajo naučiti uporabljati. S kančkom cinizma si upam trditi, da je za Slovenijo irski vzor preveč preprost, da bi bil izvedljiv.

Kakšno je v Sloveniji? Števila avtomatskih defibrilatorjev ne poznamo, ker se uradne evidence ne vodijo. Približna ocena je sedemsto (3000 prebivalcev na en defibrilator). Dodatna težava je, da defibrilatorji v glavnem niso javno dostopni in je razpoložljivost aparatov zato omejena. Številni lastniki jih ne znajo uporabljati, ker ni sistemskega usposabljanja. Naredili smo primerjavo med Koroško in Zasavjem. Na Koroškem imajo od skupaj 63 avtomatskih defibrilatorjev 56 javno dostopnih (89 odstotkov), v Zasavju pa od 15 samo dva (13 odstotkov). Na Koroškem imajo od vseh regij v Sloveniji daleč najbolj razširjeno usposabljanje za uporabo avtomatskih defibrilatorjev, v Zasavju pa je usposabljanje še v povojih. Na Koroškem so z avtomatskimi defibrilatorji od leta 2009 do 2013 rešili pet življenj, v Zasavju pa nobenega.

Ker predsednica vlade opravlja tudi naloge ministra za zdravje, smo jo zaprosili, da odločno ukrepa in uradnike na ministrstvu za zdravje prisili, da takoj odgovorijo na predloge stroke za ureditev sistema javno dostopnih avtomatskih defibrilatorjev. Ker predlogi že več let tičijo v predalih ministrstva, se ne morejo izgovarjati, da potrebujejo čas za pripravo odgovorov. Prav tako je za nas nesprejemljivo, da bi predloge zavrnili – lahko pa namesto njih pripravijo boljše. Čeprav je predsednica vlade odstopila, ima še dovolj časa, da naredi na ministrstvu za zdravje red. Ljudje po nepotrebnem umirajo vsak dan. Nimajo časa, da bi čakali na nove volitve.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Zdenko Šalda, dr. med., specialist medicine dela, prometa in športa v Zdravstvenem domu Trebnje