Tiskane izdaje
Pred počitnicami napovedano usklajevanje plač v našem javnem sektorju (JS) se je začelo, kot smo že vajeni, vsi pogajalci so vsakdo na svojem bregu. Sindikati si želijo in celo ultimativno zahtevajo na splošno višje plače, saj naj bi bili za to v naši državi že izpolnjeni nekateri pogoji, kot je višja rast bruto domačega proizvoda, vlada pa trdi, da je še naprej potrebno varčevanje in da so še nekateri drugi ekonomski kazalniki, ki jih je pri morebitnem povečevanju plač treba upoštevati. Med drugim omenjajo vsakoletno nujno zadolževanje, da se lahko pokrivajo obravnavane plače, pokojnine, socialni transferji (lahko bi iznašli lepši slovenski izraz, na primer dajatve, plačila). Vlada jim obljublja malo rahljanja dosedanjih varčevalnih ukrepov, kot so napredovanja, drugačna, pravičnejša opredelitev nekaterih pogojev dela, ki naj ne bi bili več v minimalni plači, in morda še kakšne malenkosti.
Izstop iz »suženjskega« enotnega plačnega sistema
Zahteve zdravnikov, zobozdravnikov in policistov za izstop iz enotnega plačnega sistema so že dolgo znane in prav v tem vidijo potrebne rešitve. Prav tako so znani tudi strokovni in drugi odmevi na takšne zahteve. Seveda so vsi, še posebno pa strokovni argumenti znani. Tem zahtevam se pridružujejo (Delo, 3. 9. 2015) še trije sindikati obrambnega sektorja in piloti. »Sedanje razmere so označili za suženjske, zato od vlade zahtevajo takšno spremembo predpisov, ki bi jim omogočila izstop.« Da je veljavni sistem rigiden (Slovar tujk: »okorel, tog, strog, oster, neizprosen, brezobziren«). Ja, v teh trditvah omenjenih sindikatov je kar nekaj resnice, zato bi bilo treba nujno ukrepati. Poleg tega da so po njihovih trditvah plače v omenjenih poklicih prenizke (zelo malo takšnih poznam, ki ne bi tako mislili o svojih plačah), je njihova enotna trditev tudi, da se v tem »suženjskem« plačnem sistemu ne morejo izraziti posebnosti posameznih poklicev in da najboljših ne morejo ustrezno nagraditi – da, tudi to je popolnoma res. Žal pa zelo redko zasledimo, da imajo nekateri posamezniki v okviru njihovih poklicev glede na svoj doprinos, že zdaj previsoke plače in da so dobesedno nedotakljivi.
V katerih ukrepih je vsaj del najpomembnejših rešitev?
Nikoli ali pa malokdaj zasledimo vprašanje, od kod bodo »osamosvojitelji«, če jih smemo tako imenovati, dobili denar za izplačila plač, kariernih napredovanj in drugih bolj ali manj upravičenih prejemkov, če bodo »šli na svoje«? Zdaj imajo to zagotovljeno s tako imenovanim pozavarovanjem, ki ga zagotavlja državni proračun, potem pa »uzdaj se use i u svoje kluse«. To pozavarovanje pomeni, da morebitne izpade lastnih prihodkov preprosto krije država in zaposleni tega ne občutijo takoj. Po drugi strani pa jih, vsaj vodstvo, dobesedno prisili, seveda, če bi bili pravi vodje in če bi imeli, kar do zdaj ni pogosta praksa, svoje pogodbe o zaposlitvi in s tem povezane plače in še posebno odgovornosti, vezane na uspešnost poslovanja, sicer bi jim pa »trda predla«. Torej, vsaj delna rešitev je v uresničitvi njihovih osamosvojitvenih želja, da bi zapustili zdaj še enotno zasnovan plačni sistem v našem javnem sektorju. Vendar se s takšnim dejanjem lahko začne domino efekt, pri čemer bi veljalo znano pravno načelo »presedana«, kjer država tudi drugim zahtevam ne bi mogla argumentirano reči ne. S tem bi bilo konec želenega enotnega plačnega sistema, ki je bil na podlagi zelo slabih izkušenj s preteklimi plačnimi sistemi zasnovan pred dobrimi dvajsetimi leti in mukotrpno rojen deset let pozneje. Če bi vlada privolila v predloge sindikatov za odcepitve, potem bi morala popraviti tudi opredelitev, da v enotni plačni sistem sodijo vsi tisti, ki večino svojih prihodkov dobivajo iz javnih sredstev.
Če »odcepitev« ni prava rešitev, kje pa je potem? V temeljiti prenovi sedanjega, kjer bi ohranili optimalno enotnost in hkrati omogočili upoštevati vse posebnosti posameznih poklicev, zagotoviti njihov vsestranski razvoj, kakršnega pozna razviti svet, in tudi neovirano širitev celotnih dejavnosti in področij, ki so vključene v našem JS. S strokovnega stališča ni prav nobenega tehtnega razloga, da sindikatom pri njihovih osamosvojitvenih željah ne bi bilo mogoče vsebinsko ugoditi, formalno glede odcepitve pa ne. Prepričan sem, da je nujno treba prisluhniti njihovim upravičenim željam, da se v plačnem sistemu razumno vsebinsko upoštevajo vse posebnosti posameznih poklicev (zdravnikov, medicinskih sester – SMS, policistov, pilotov in drugih), da se odpravi tista zloglasna rigidnost in da se pri tem ohrani enotnost plačnega sistema.
Ne razumem prav dobro, zakaj se zdravnikom na načelni ravni (vlada) priznavajo njihovi normativi za normiranje in vrednotenje njihovega dela, ko pa bi jih morali uresničiti, pa volje na vladni strani, kljub obljubam, zmanjka. Pri teh zdravniških zahtevah, kot smo že nekajkrat zapisali, pogrešamo celovite rešitve, to je tiste, ki bi problem reševale skupaj v timih oziroma v medsebojno povezanih delovnih skupinah, to je tudi za drugo medicinsko osebje, kot so SMS. S tega vidika je treba zdravnikom, ob upoštevanju zadnje pripombe, dati povsem prav in jim v okviru zakonskih določb, ki jih bo treba temu prilagoditi, omogočiti uresničitev njihove povsem upravičene (legitimne) zahteve.
V zvezi s temi zahtevami kaže omeniti možnosti kariernih napredovanj in drugih posebnosti, ki so nedvomno za vsak poklic ali vsaj skupino sorodnih poklicev zelo posebne – specifične. Pri tem mislim na vse »osamosvojitelje« in še druge, ki se še niso oglasili, a se verjetno še bodo, kar je prav in bi pripomoglo k večji kakovosti in učinkovitosti skupnega in enotnega plačnega sistema. Teh poklicnih posebnosti se z enotnim plačnim zakonom ne da natančno opredeliti in bi jim to morali prepustiti, da jo uredijo v podzakonskih aktih, kot so panožne kolektivne pogodbe in podobno; »in koza bi bila cela, volk pa sit«.
Kje pa so tisti trdni temelji?
Trdni temelji so prav gotovo v naslednjem: da (1) se ohrani enoten plačni sistem in znotraj tega še zlasti osnovne plače, ki izhajajo iz enotne plačne lestvice od 1. do 65. plačnega razreda, ki je namenjen predsedniku države; (2) uvrstitev posameznega delovnega mesta bi morala temeljiti na enotni metodologiji za sistemiziranje delovnih mest. Sistemiziranje (»razvrščanje v sistem ali po sistemu, določiti notranji red«, Slovar tujk, F. Verbinc) in to res tisto pravo z vsemi potrebnimi in ne birokratskimi podatki. Praksa v Sloveniji in še zlasti v razvitem svetu je pokazala, da je to edino prava osnova za sklepanje pogodb o zaposlitvi, urejanje delovnih razmerij in ne nazadnje (da ne naštevam vseh namenov uporabnosti) za enotno in sistemsko določanje osnovnih plač. Mimogrede; gospodarske družbe so to že zdavnaj dojele in tako tudi delajo. V našem JS pa se tega otepajo in nočejo, ne morejo ali ne znajo doumeti, čeprav je bilo sistemsko in konkretno to pred desetimi leti in še malo prej vse pripravljeno. Izdelane so bile računalniško podprte metodologije, kako enotno pristopiti k izdelavi sistemizacij za posamezne dejavnosti in tudi posamezna specifična delovna mesta. Prav tako so bile izdelane posamezne vzorčne konkretne sistemizacije za specifične institucije, kot so vrtci, osnovne in srednje šole, fakultete, zdravstveni domovi in podobno. Prav tako je bila izdelana metodologija za enotno razvrščanje delovnih mest v plačne skupine in plačne razrede v teh okvirih, za napredovanja itd.
V praksi pa nič od tega. Priznam – te metodologije niso bile vsemogočne in niso reševale vseh posebnosti posameznih poklicnih skupin; pa vendar – to trdim s polno odgovornostjo in s časovno distanco vsaj desetih let – so bile dobra podlaga za nadgradnjo in uporabo. To so gotovo pokazale izkušnje pri preizkušanju obravnavanega enotnega plačnega sistema, ki je začel veljati septembra 2008, tudi Virantov zakon.
Še enkrat, v praksi pa nič od tega. Žal so se, pa naj me argumentirano zavrnejo in popravijo, stvari v praksi odvijale drugače; konkretne in preizkušene metodologije so se zavrnile in ne upoštevale, ker so verjetno nekatere odločevalce omejevale pri njihovih ne preveč transparentnih željah po uveljavitvi in uzakonjanju starih razmerij, pogojenih z nekaterimi osebnimi interesi in tudi starimi cehovskimi zamerami. Ta dejstva mi gotovo potrjujejo nerešena nesorazmerja med nekaterimi poklici (na primer SMS, policisti), ki se vlečejo že desetletja in tudi zaradi katerih so se pred letom 2000 začele priprave za nov plačni sistem v našem JS.
Za zaključek
Če se sistemske osnove ne bodo ustrezno rešile, ta plačni sistem ne bo imel trdnih temeljev. Kdo pa je za to odgovoren? Priznam, nekoliko tudi stroka, glavno pa nekateri sindikati, ki so še zdaj najglasnejši, in pa neodločna ter premalo strokovno podkovana politika, ki se ni pustila ustrezno poučiti.
(V tem sestavku sem naštel le nekaj naglavnih »grehov«. Prepotrebne in ničkolikokrat obetane racionalizacije in prenove vodenja v JS pa se niti dotaknil nisem, kot se je niso tudi pogajalci.)
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Mag. Janez Zeni
svetovalec za organiziranost poslovanja in plačne sisteme
