Trma Don Kihota

Že misel, da lahko slehernik brez večjih resursov in vplivnega lobija izbojuje pravni boj proti premierju, je več kot spodbudna.

Objavljeno
23. marec 2018 18.22
Pajek in mreža na soncu,Ljubljana Slovenija 17.08.2016 [Sonce,pajek,mreža]
Luka Lisjak Gabrijelčič
Luka Lisjak Gabrijelčič

Polemike okoli razsodbe vrhovnega sodišča, ki je sprožila predčasno predvolilno mrzlico, se še niso polegle. Če je bila odločitev ustavnega sodišča hvalevredna ter daljnosežna in je precej logično izhajala iz njegovih dosedanjih razsodb, pa je bila odločitev vrhovnega sodišča vse prej kot vnaprej dana. Nikakor ni bilo samoumevno, da bo vrhovno sodišče iz razveljavitve referendumske zakonodaje potegnilo sklep, da je treba referendum o drugem tiru ponoviti.

O presenetljivosti te odločitve navsezadnje pričajo odzivi njenih kritikov, ki so postavili vrsto (vsaj na videz) tehtnih ugovorov: »Ali so potemtakem neveljavni vsi dosedanji referendumi, ki so potekali po neustavni zakonodaji? Kaj pa referendum o arbitraži, kjer je tehtnico prevagal tako majhen odstotek glasov, da bi uravnoteženo sofinanciranje obeh stališč zelo verjetno spremenilo izid? Pa zakon o RTV: mar ni tudi tu odločila peščica glasov, ob množični mobilizaciji vladnih resursov? In referendum o vstopu v Nato in EU, kjer so bila mnenja proti povsem marginalizirana spričo enoumne državne propagande?«

Čeprav teh protiargumentov ni moč kar tako zavrniti, pa pričajo o določeni abstraktni, črkopravdarski miselnosti, ki preveva slovensko stvarnost. O določeni nezaupljivosti v prožno, večplastno razsojanje, kot da bi se onkraj togih regelcev razprostirala puščava poljubnosti, in ne polje vitalnega razuma. Seveda, navedeni argumenti imajo svojo težo, a jih je treba pretehtati skupaj z vrsto drugih pomislekov. Ravno ocenjevanje različnih kriterijev v razmerju do konkretnih okoliščin je tista sposobnost, zaradi katere je sodniški poklic zaenkrat varen pred izzivi robotizacije – česar za večji del slovenske komentatorske produkcije ne moremo z gotovostjo trditi.

Vrhovno sodišče je imelo le dve možnosti: bodisi bi referendumski izid razveljavilo bodisi bi potrdilo njegovo veljavnost. Če bi se odločilo za slednje, bi pobudnikom referenduma dejansko odreklo pravico do pravnega varstva pred ustavnim sodiščem. Pomislite na absurd, če bi ustavno sodišče sicer razsodilo v prid izbrisanim, a bi hkrati odločba obveljala le za bodoče primere, pravne posledice, ki so jih zaradi neustavne uredbe in zakona utrpeli izbrisani, pa bi ostale nedotaknjene. Vsi razumni ljudje bi vpili, češ da gre za krivico. In imeli bi prav. Če je posledice, nastale zaradi neustavne ureditve, le mogoče odpraviti za nazaj, je to treba storiti. Še zlasti če s tem niso kršene legitimne pravice drugih oseb. To ni vselej mogoče: referendum o arbitražnem sporazumu ali zakonu o RTV sta že davna preteklost, njune posledice so implementirane in abstraktni interes pritožnikov, ki bi izpodbijali njuna rezultata, bi bilo treba tehtati v razmerju do konkretnih interesov številnih drugih prizadetih oseb.

Katera nova krivica pa je storjena z razveljavitvijo referendumskega izida glede drugega tira? Čigav konkretni legitimni interes je kršen? Investicija, kot vemo, ni šla dlje od ponesrečenega naročila makete. V najslabšem primeru (ali najboljšem, kakor za koga) se bo zadeva, brez negativnih posledic, znova vrnila v roke ljudstva, pod pogoji, ki bolje varujejo pravice vseh udeležencev v procesu demokratičnega odločanja. Še več: glede na to, da smo tik pred državnozborskimi volitvami, bi se referendum lahko ponovil tako rekoč brez dodatnih stroškov.

Odločitev vrhovnega sodišča je torej razumna in glede na okoliščine pravzaprav edina pravilna. In prav to je pri njej najbolj presenetljivo. Tako smo že vajeni arbitrarnih in neživljenjskih odločitev naših sodišč, da smo presenečeni, ko smo soočeni s pretehtano razsodbo, ki se je med različnimi možnostmi odločila za tisto, ki je najbolj naklonjena legitimnim interesom konkretnih državljanov (v tem primeru Vilija Kovačiča in pobudnikov referenduma), čeprav to pomeni določen strošek za državo in nevšečnost za politično vodstvo.

Kot kaže, je to presenetilo tudi predsednika vlade. V mešanici pasivne agresivnosti, ki lepo razgalja njegov značaj, je v svojem odzivu dokončno pokazal, da je uravnoteženo pojmovanje demokracije, kakršno je izkazal v prikupni knjižici Kako sem otrokom razložil demokracijo (ki ostaja njegov najbolj trajni dosežek doslej), dejansko namenjeno le – otrokom. V svetu odraslih razmišlja v istih kalupih grobijanske postkomunistične potuhnjenosti, ki zaznamuje ostale akterje slovenske etablirane politike.

Ne glede na to, kaj si mislimo o projektu drugega tira (sam verjamem, da je nujen, a ne zaupam dosedanji garnituri, da bi ga učinkovito izvedla), je že sama misel, da lahko slehernik brez večjih resursov in brez vplivnega lobija za sabo uspe izbojevati pravni boj proti premierju, čigar stranka ima najvišjo parlamentarno podporo v zgodovini države, več kot spodbudna. Še toliko bolj, če gre za eno največjih investicij v zadnjih desetletjih.

Zdi se mi, da so se poleg Kovačičevih najbližjih ideoloških somišljenikov pomena tega dogodka – prototipni mali človek, ki mu je uspelo z golo vztrajnostjo spraviti na kolena državni establišment – zavedali le nekateri segmenti radikalne levice, ki so iz Vilija Kovačiča ustvarili (le napol ironičnega) junaka svojih internetnih šal. Drugod, med večinsko slovensko javnostjo, sta odločitvi najvišjih sodišč spodbudili kvečjemu zdolgočaseno zavijanje z očmi: »Kaj spet moramo na volišča?« Medtem ko nam trma Don Kihotov nepričakovano širi kanale demokratičnega soodločanja, se večina slovenske družbe še naprej predaja letargiji, prepogosto čakajoč na odrešenika, ki bo »enkrat za vselej spravil državo v red«. K sreči nič ne kaže, da bo njihova želja kaj kmalu uslišana.

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij in 
raziskovalec na CEU v Budimpešti.

***

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.