Trump(izem) – vračanje v prihodnost
tor, 31.01.2017, 09:00
Trump(izem) – vračanje v prihodnost

Trump ni v svojem inavguralnem govoru niti enkrat omenil demokracije ali ustave.

Besede staroste evropske politike Angele Merkel, ki jih je ob izvolitvi Donalda Trumpa izrekla lani v predbožičnem času, o tem, da se je svet obrnil na glavo in se je zato treba pripraviti na najhujše, kaže jemati resno. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da so ZDA še pred Trumpovo izvolitvijo, ne da bi to evropski politiki opazili in pravočasno reagirali, začele spreminjati tako svojo zunanjo kot notranjo politiko, ki sta se začeli obe agresivneje opirati na ameriški nacionalizem. V zunanji politiki lahko to prevedemo v unilateralizem oziroma protekcionizem v službi izključno ameriških ekonomskih in političnih interesov, v notranji politiki pa v avtoritarno vladavino.

Nove geopolitične sile, med njimi omenimo predvsem Kitajsko in Rusijo, so se postavile po robu ameriški vlogi globalnega hegemona, čemur pa so čedalje manj, kot so pokazale zadnje volitve, naklonjeni tudi ameriški državljani. Če so bile ZDA še nekaj časa po razpadu Sovjetske zveze s svojo ogromno vojaško in ekonomsko močjo edina supervelesila, je ta po terorističnem napadu na New York leta 2001 in zaradi vojaških intervencij v različnih državah v muslimanskem svetu, v katerih ni dosegla ene same zmage, začela pešati.

Delitev interesnih sfer

Mednarodni red, tako imenovani pax americana, ki naj bi z globalizacijo in prosto trgovino zagotavljal mir in prosperiteto na svetu, se je znašel v vakuumu, neredu in negotovosti, ki bodo trajali vse dotlej, dokler ne bo mednarodna skupnost iznašla ali se dogovorila za novega. Nicholas Bloom, ki na Stanfordu raziskuje in meri politično negotovost v svetu od leta 1900 naprej, je ugotovil, da se je ta po izvolitvi Trumpa povečala za najmanj dvakrat in je primerljiva s tisto v času velike gospodarske krize konec dvajsetih let prejšnjega stoletja. O tem, kam je to pripeljalo takrat, ni treba izgubljati besed.

ZDA so še pred Trumpom dale vedeti Evropi (EU), da ne more računati na privilegirano politično in varnostno zavezništvo, česar pa evropski politiki brez geopolitične vizije in njihove podrejenosti ZDA niso zmogli ali znali politično in strateško osmisliti. Koliko avtonomije in varnosti sploh premore Evropska unija v času, ko namesto na vrednote socialne države, človekovih pravic in utrjevanja demokracije prisega na tržni (neoliberalni) fundamentalizem? S tem, ko se EU po eni strani odpoveduje svoji nekdaj globalno atraktivni »mehki moči«, po drugi pa, kot ugotavlja predsednik odbora za zunanjo politiko v bundestagu Norbert Röttgen, nima načrta B na področju zagotavljanja lastne varnosti, postaja bolj kot kdaj prej ranljiva do obeh vojaško premočnih držav – ZDA in Rusije. Ti dve se po nekaterih znamenjih utegneta, tako kot v ne tako oddaljeni preteklosti, ponovno opreti na nekdanjo politiko delitve interesnih sfer. (Jalta 2?) Gre za neizogibni problem v mednarodnih odnosih, ki mu je zgodovinar Vladimir Dedijer pred slabimi štirimi desetletji posvetil obsežno knjigo.

V času svojega predsedovanja je Obama geopolitični fokus preusmeril proti Kitajski in pacifiškim državam, medtem ko je Evropi oziroma natančneje Merklovi prepustil ukvarjanje z ukrajinsko krizo, pri kateri so ZDA prej, seveda tudi ob »pomoči« Rusije (aneksija Krima in vojaška podpora secesionistom v Ukrajini), odigrale nemajhno, če ne ključno vlogo. Na drugi strani je v nasprotju z Jelcinovim obdobjem, ko je bila Rusija v podrejeni vlogi do ZDA, Putinova vladavina občutneje krepila svoj regionalni vpliv in zavezništva. Omenimo samo nekaj primerov: vojaški poseg v državljansko vojno v Siriji ter politično in finančno podporo skrajnim nacionalističnim in desničarskim strankam v Evropi oziroma EU, ki imajo v svoji politični agendi aktivno rušenje Evropske unije.

»Žametna militarizacija«

Pravzaprav gre za zgodovinski paradoks, da ruska politika v tem času odkrito podpira zgodovinske dediče politike, ki so evropskim narodom in predvsem sami Rusiji povzročili enormne človeške žrtve. Da sta pri tem enotnih misli tako Putin kot Trump, vsekakor preseneča. Za Evropo in svetovni mir bi bilo seveda zelo dobrodošlo sodelovanje namesto konfrontacije med tema dvema močnima globalnima igralcema, vendar ne na način, česar se je treba bati, da bi obe državi pri tem izdajali račun za njune dobre odnose drugim državam.

Drugače kot Putinov predhodnik Jelcin je Nobelov nagrajenec za mir Obama zapustil Trumpu dediščino, ki jo vojaški analitiki opisujejo kot »žametno militarizacijo« ameriške zunanje in nacionalne varnostne politike. Koliko je ta politika v resnici »žametna«, pove naslednje: po javno objavljenih podatkih ameriškega poveljstva za specialne operacije (SOCOM) se je število držav, v katerih je ta vojaška organizacija delovala v času Obamovega predsedovanja, v primerjavi z Bushevim povečalo za 130 odstotkov, samo v letu 2016 je bila dejavna v 138 (!) državah. Ta čas je glede na Trumpovo nepredvidljivost težko napovedati, kako bo najmočnejši predsednik na tem planetu, ki prisega na igro ničelne vsote, v kateri preživijo samo najmočnejši, ravnal z Obamovo in še prejšnjo, Bushevo intervencionistično vojaško dediščino.

Revija The Economist, ki bi ji težko očitali protiameriška ali levičarska nagnjenja, v svojem letnem indeksu demokracije, ki analizira stanje v 165 državah sveta, že dalj časa opozarja na nazadovanje demokracije v Ameriki. V zadnjem poročilu so ZDA nazadovale iz prve skupine, ki jo sestavljajo konsolidirane ali popolne (full) demokracije, v skupino nekonsolidiranih ali nepopolnih (flawed) demokracij in se na indeksu znašle na 21. mestu. Medtem ko so se še lani uvrščale v skupino držav, kot so Avstralija, Kanada, Nemčija in Velika Britanija, so danes v družbi z Bolgarijo, Francijo, Indijo in Mongolijo. Prihodnje leto utegnejo pasti še nižje, če upoštevamo, da je predsedniški stol zasedel politik, ki prezira demokratične vrednote, spodbuja nezaupanje do demokratičnih institucij ter ogroža državljanske svoboščine vključno s pravico medijev, da svojim državljanom zagotavljajo neodvisne in pluralne vire informacij.

Trump ni v svojem inavguralnem govoru niti enkrat omenil demokracije ali ustave (»vsi ljudje so ustvarjeni enaki«), s čimer je prekinil stoletno tradicijo ameriških predsednikov ob takih priložnostih, ki jo je začel Woodrow Wilson 2. aprila 1917. Takrat je od kongresa zahteval, da napove vojno proti Nemčiji, in sicer z znamenitim stavkom, da je treba »narediti svet varen za demokracijo«. Namesto demokracije je Trump izbral geslo »Najprej Amerika« (America First), ki so ga v tridesetih letih prejšnjega stoletja uporabljali simpatizerji nacizma (Charles Lindbergh in drugi), ameriško različico, ki spominja na nemški Sieg Heil. Ta skovanka je kmalu zatem, v komaj enem tednu, z napadom Japonske na Pearl Harbor, doživela svoj sramotni konec.

V skladu s svojimi zamislimi je Trump tudi predstavil predlog za nov državni praznik, in sicer »dan patriotizma«, ki pa je v resnici namenjen predvsem njegovi osebni (narcisoidni) promociji oziroma povzdigovanju trumpizma. V svojih govorih se Trump obrača na »ljudstvo«, pri čemer apelira na homogenizirano »ljudstvo«, ki ga podpira. Pri tem je treba spomniti, da večina ameriških državljanov ni glasovala zanj. Skratka, opraviti imamo s politiko, že videno v preteklosti, ki temelji na avtoritarni politiki deli in vladaj.

Značaj določa usodo

Za razumevanje političnega vzpona Donalda Trumpa je dobro prebrati tretje poglavje v prvi knjigi Zaton in padec Rimskega cesarstva Edwarda Gibbona. Knjigo so kmalu po izidu leta 1770 vzeli v roke ustanovitelji ameriške republike James Madison, Alexander Hamilton in John Adams z namenom, da v novi državi vzpostavijo ustavne varovalke, s katerimi bi preprečili, da bi se kak politik, tako kot rimski cesar Avgust, z izgovorom, da služi veličini rimske države in svojemu »ljudstvu«, dokopal do diktatorskega položaja. Pri Gibbonu je posebej aktualen njegov opis o tem, kako je Avgust izsiljeval in brutaliziral posamezne senatorje z namenom, da je večino drugih ustrahoval in s tem dosegel, da so sprejemali zakone, ki so prenašali pristojnosti od ljudstva oziroma senata na cesarja. Tako je tudi dobil svojo pretorijansko gardo. Podobno zahtevo do zasebne varnostne službe, ki bi bila povsem neodvisna od obstoječe (Secret Service), je v enem od svojih javnih nastopov podal tudi Trump.

Po poslušanju Trumpovega inavguralnega govora je neki washingtonski komentator strnil svojo oceno v ugotovitev, da sedanji predsednik najmočnejše države na svetu ne premore »mentalnega zemljevida sveta in ne ponuja nobene strategije ali idej, temveč samo neustavljive in izmenjujoče se instinkte«. Trump se tega še zdaleč ne sramuje, nasprotno, v svojih samopromocijskih knjigah se izrecno postavlja na stran ravnanj in dejanj, ki jih vodijo »živalski instinkti«, pri čemer izhaja iz trdnega prepričanja, da pripada končna zmaga najmočnejšim, kakor je to jasno že najmanj od Charlesa Darwina.

Prihodnji zgodovinarji, kot je bil to primer Edwarda Gibbona, bodo lahko seveda bolj natančno, kot je to mogoče danes, pripovedovali, ali bo Trumpu uspelo vrniti Ameriko v prihodnost. Vendar lahko v tem pogledu že danes nekaj od tega uganemo, če uporabimo modrost starih Grkov, da človekov karakter določa njegovo usodo. Žal ne samo njegovo in ne samo ameriško.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Trump(izem) – vračanje v prihodnost

Washingtonski komentator je po poslušanju Trumpovega inavguralnega govora strnil svojo oceno v ugotovitev, da sedanji predsednik ZDA ne premore »mentalnega zemljevida sveta in ne ponuja nobene strategije ali idej, temveč samo neustavljive in izmenjujoče se instinkte«. Foto: REUTERS Pictures

Prijavi sovražni govor