Tiskane izdaje
Slovenske zabavne glasbe je v radijskih programih slovenskih radijskih postaj vse manj. V dnevnih programih skoraj ne presega deset odstotkov, med sto najbolj predvajanimi skladbami na naših radijskih postajah se znajdejo kvečjemu tri ali štiri slovenske. To seveda ni le problem slovenskega jezika in slovenske kulture, ampak tudi zelo konkreten problem finančnih tokov, ki se s plačevanjem avtorskih pravic na podlagi predvajanja posameznih skladb najbolj pretakajo v tujino. Domačim avtorjem in izvajalcem ostaja vse manj izplačil iz avtorskih pravic, kar tlakuje zelo nestimulativno okolje za generacije slovenskih glasbenikov in ustvarjalcev; ti so zdaj povsem enakovredni tujini, toda niso enakopravni z močnimi tujimi založniki, ki prek številnih naših medijskih hiš obvladujejo zabavno glasbo.
Napisati zakon
Sedanja struktura kolektivnih organizacij, ki skrbijo za varovanje naših avtorskih, izvajalskih in mehanskih pravic, ni prijazna niti do ponudnikov niti do potrošnikov. Z delitvijo zaščite avtorskih pravic na različne kolektivne ali drugačne organizacije smo področje tako zapletli, da se v njem, razen nekaterih posameznikov in odvetnikov, ne znajdemo več niti avtorji, niti izvajalci, niti porabniki. To pa seveda povzroča nepotrebno nezadovoljstvo in verjetno tudi nepotrebne operativne stroške.
Delovni osnutek sprememb zakona o avtorskih pravicah je dokument v delu, ki se nanaša na usklajevanje z evropsko zakonodajo, ko pa se loti nadzora nad kolektivnimi organizacijami in povečuje vpliv države na trg avtorskih pravic, ki so predmet zasebnega, in ne javnega prava, se je treba o tem vsaj pogovarjati. Spremembe so nujne, vendar ne zaradi evropske direktive, ampak zaradi problemov, ki jih imamo doma. Napisati zakon ni nekaj abstraktnega, neoprijemljivega. Ker neki uradnik, ki ni povezan z realnostjo, v zakonu zapiše tak ali drugačen stavek, to pomeni, da po drugi strani tisti, ki se ga zakon tiče, ne more niti ustvariti lastnega umetniškega dela niti nima nikakršne možnosti, da je njegovo umetniško delo dostopno. Mladi se sploh ne bodo več odločali za ta poklic, kar pa lahko pomeni njegovo izumrtje. In kaj to pomeni za kulturo, slovenski jezik in samobitnost? Če se že lotevamo sprememb glede evropske normative, se moramo tega lotiti ločeno, predvsem pa moramo najprej pomesti pred domačim pragom. Na pripravo osnutkov zakonskih sprememb pa tisti, ki smo res lastniki produkta, v tem primeru pesmi, ali pa njegovi izvajalci nismo niti povabljeni niti nihče ne potrebuje naših znanj in izkušenj, ampak je vse v rokah uradnikov, ki imajo morda najboljše zamisli, vendar ne privedejo do ustreznih ciljev.
Podobno velja za delovni osnutek sprememb zakona o medijih, kjer je govor tudi o slovenskih kvotah v glasbenih programih radijskih in televizijskih hiš. Ne moremo se sprijazniti s pogajanji o odstotkih slovenske glasbe v Sloveniji. Dogovoriti se je treba o temeljnem namenu takšnih kvot. Že danes je situacija taka, da ob prevladujoči prisotnosti tuje glasbe zanimanje za slovensko izginja. To je popolnoma razumljivo in z vsakim letom bo bolj porazno za slovensko glasbo, slovenske ustvarjalce, poustvarjalce in sploh ljudi, ki delajo in živijo na tem področju. Če ne bomo sposobni sprejeti načelne odločitve, da tuja glasba ne sme prevladati v radijskih programih, oziroma če se bomo sprijaznili s tem, da slovenska glasba postane manjšinska v lastni deželi, potem je vse govorjenje o ohranjanju slovenskega jezika, slovenske kulture, slovenskega gospodarstva in slovenske politike popolnoma odveč.
Koliko je vredno delo poklicnih glasbenikov?
Slovenci se ta trenutek lahko pohvalimo z glasbeniki in ustvarjalci svetovnega formata, ki v nasprotju s številnimi najsposobnejšimi na drugih področjih delajo in ustvarjajo doma. Prav je, da jim zagotovimo vsaj možnost nadaljevanja dela in preživetja v teh težkih ekonomskih razmerah, ki jih zelo očitno in vse bolj občuti tudi naša panoga. Državi oziroma vladi pravzaprav ni treba storiti veliko, niti za to ne potrebuje posebnega denarja. Dovolj bo, če področje samo delno uredi v sodelovanju z najbolj zainteresiranimi in lastniki pravic ter z nepremišljenimi zakonskimi predlogi ne slabša položaja ljudi, ki so ustvarjalci njene, torej nacionalne kulturne in politične identitete.
Vse to nam, poklicnim glasbenikom in ustvarjalcem, predstavlja tovarno, v kateri sicer nimamo stalne zaposlitve, vendar nam omogoča ohranjanje slovenske kulture z glasbo in prodajo naših izdelkov – oboje je povezano. Brez preferiranja kogarkoli in brez kritiziranja vsevprek. Radi bi naredili red v naši hiši, da se bo vedelo, koliko je naše delo vredno na trgu in v kulturni politiki države in bo vsaj enako kot prodajalcem glasbe od drugod naklonjeno nam, slovenskim glasbenikom.
––––––––––––
Prispevek je mnenje avtorice
Gostujoče pero
Tinkara Kovač
predsednica Sindikata glasbenikov Slovenije
