Učenje iz absurdov
Plačevanje zdravstvenih storitev, za katere smo vnaprej že enkrat plačali, je absurd, ki se v urejeni državi ne bi smel zgoditi.
Odpri galerijo
Ponovno oziroma vzporedno plačevanje zdravstvenih storitev, za katere smo vnaprej že enkrat plačali, je absurd, ki se v urejeni državi ne bi smel zgoditi. FOTO: Blaž Samec/Delo
Pred kakim tednom sem se presenečeno zastrmel v medijske objave zavarovalnic (Triglav, Vzajemna), ki so začele intenzivno oglašati zavarovalne police za zdravljenje brez čakalnih vrst. Njihov argument za to, da se investicija tridesetih evrov mesečno za sklenitev vzporedne zavarovalne zdravstvene police splača, je preprost – javni zdravstveni sistem ne deluje, zato se vam, kljub temu da imate na papirju sklenjeno in plačano zdravstveno zavarovanje pri ZZZS, splača zavarovati še enkrat pri zasebni zavarovalnici. Ta vam v primerjavi z ZZZS v zameno za plačano premijo zagotavlja dostojno zdravstveno oskrbo v primernem času.
To je nekaj podobnega, kot bi vam zasebno smetarsko podjetje začelo ponujati pogodbo za odvoz smeti z argumentom, da javni smetarji, ki ste jih obvezni plačevati, ne opravljajo svojega dela, zato je pametno, da dodatno plačate še zasebni smetarski servis – sicer se boste zadušili pod kupi smeti okoli hiše.
Vsi vemo, da tovrstnih ponudb zasebnih smetarjev ni prav veliko, ker župani zaradi vsakokratnih volitev večinoma poskrbijo, da komunala deluje in vzporedno smetarstvo kot poslovni model ni zaživel. Očitno pa zdravstvo državnim politikom ni tako pomembno, kot je županom komunala. Zasebne zavarovalnice v svojih oglasih zato lahko ponujajo zelo prepričljive argumente, da zavarovanje v ZZZS, čeprav ga plačate, ne rešuje vaših zdravstvenih problemov, in je torej pametno plačati še vzporedni zasebni sistem zdravstvenega zavarovanja.
Značilen oglas, na primer, navaja primer 35-letne gospe, ki zaradi poškodbe kolena obišče svojega osebnega zdravnika. Ta jo napoti k specialistu ortopedu s čakalno dobo šest mesecev, ortoped jo nato napoti na slikovno diagnostiko MRI s čakalno dobo 110 dni. Nato sledi napotitev na operacijo s čakalno dobo 320 dni. Namesto poldrugo leto čakanja v bolečinah in bolniški (ki jo številne prekarne 35-letnice niti ne morejo uveljaviti), zasebna zavarovalnica v oglasu svetuje prehod v vzporedni sistem zasebnega zdravstvenega zavarovanja, ki ob premiji 30 evrov na mesec zagotavlja, v nasprotju z ZZZS, »normalno« obravnavo zdravstvenega problema. Namesto poldrugega leta kalvarije rešite problem v nekaj dneh.
Meni se vsebine tovrstnih oglasov zdijo družbeno in politično tako šokantne, da bi od ZZZS in od politikov, ki so odgovorni za delovanje javnega zdravstva, pričakoval oster odziv, ki bi demantiral oglaševane insinuacije – da namreč javno zdravstvo ne deluje in se razumnemu človeku splača vzporedno plačati še povsem ločeno zasebno zavarovanje, če hoče v primeru potrebe rešiti svoj zdravstveni problem. Kako je sploh mogoče, da so zasebne zavarovalnice razvile na prvi pogled absurden poslovni model vzporednega zavarovanja, in to celo v mandatu ministrice, ki si je kot najpomembnejšo nalogo zadala do konca braniti javni zdravstveni sistem. Ja, saj, do konca.
Obstoj poslovnega modela vzporednega zasebnega zdravstvenega zavarovanja državljanom Slovenije prostodušno sporoča, da politika z gesli o ohranjanju javnega zdravstva razume zgolj status quo pri pobiranju prispevkov ZZZS in financiranju zdravstvenih zavodov ter z njimi povezanih dobaviteljskih mrež – to je sveto in nedotakljivo. Ko pa človek zboli, pa naj se znajde, kakor ve in zna. To je šokantna vsebina neodzivnosti politike in ZZZS na oglaševanje vzporednega zasebnega zdravstvenega zavarovanja. Morda pa je sedanja vlada z zavestnim ignoriranjem potreb bolnikov hotela in uspela doseči prav to – da se bodo ljudje v letih, ko začnejo groziti bolezni, prisiljeni vzporedno zavarovati še pri zasebni zavarovalnici, če hočejo res dobiti to, kar ZZZS obljublja le na papirju.
Ampak ni namen tega zapisa pozivati proti vzporednemu zasebnemu zdravstvenemu zavarovanju. To je podobno, kot bi v letošnjem monsunskem poletju kritiziral prodajalce, ker ob vhodih v trgovine ponujajo dežnike. Če se ne znamo učiti iz izkušenj, se zamislimo vsaj takrat, ko se realnost zavrtinči v absurd. Namesto linčanja sla, ki je prinesel šokantno sporočilo, se je iz sporočila bolje nekaj naučiti.
Ponovno oziroma vzporedno plačevanje zdravstvenih storitev, za katere smo vnaprej že enkrat plačali, je absurd, ki se v urejeni državi ne bi smel zgoditi. Ampak se je in pravzaprav smo lahko zasebnim zavarovalnicam hvaležni, ker so s svojo poslovno pobudo nastavile ogledalo zdravstveni politiki. Ta se na ravni ideoloških razprav najraje spreneveda, da naše javno zdravstvo zmore in omogoča vse, zato ne potrebujemo definirati »košaric« pravic, saj ni zdravstvene storitve, ki je ne bi zmogli – napisati na papir. Ampak obstoj poslovnega modela vzporednega zasebnega zavarovanja je najboljši dokaz, da papirnati seznami očitno ne delujejo, saj sicer ne bi bilo človeka, ki bi dodatno plačeval za nekaj, kar lahko dobi pri ZZZS. Ker so zasebne zavarovalnice tisto nekaj zdaj konkretno napisale v svoje sezname zdravstvenih uslug in posegov, je to izvrsten izziv za naslednjo zdravstveno ministrico, kateregakoli spola že bo, da se odloči, kaj od seznama ljudje v spodobni obliki lahko dobijo v javnem zdravstvu, kaj pa bo prepuščeno zasebnim zavarovalnicam. Če nič, toliko bolje, samo naj se to tudi udejanji!
Zakrivanje oči pred dejstvi pa v tej fazi pomeni stopnjevanje absurdnega vzporednega plačevanja javnega in zasebnega zavarovanja do trenutka, ko bodo jezni ljudje izvolili politike, ki jim bodo obljubili ukinitev plačevanja javnega zdravstva, ki požira denar, deluje pa ne.
***
Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnanje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
To je nekaj podobnega, kot bi vam zasebno smetarsko podjetje začelo ponujati pogodbo za odvoz smeti z argumentom, da javni smetarji, ki ste jih obvezni plačevati, ne opravljajo svojega dela, zato je pametno, da dodatno plačate še zasebni smetarski servis – sicer se boste zadušili pod kupi smeti okoli hiše.
Vsi vemo, da tovrstnih ponudb zasebnih smetarjev ni prav veliko, ker župani zaradi vsakokratnih volitev večinoma poskrbijo, da komunala deluje in vzporedno smetarstvo kot poslovni model ni zaživel. Očitno pa zdravstvo državnim politikom ni tako pomembno, kot je županom komunala. Zasebne zavarovalnice v svojih oglasih zato lahko ponujajo zelo prepričljive argumente, da zavarovanje v ZZZS, čeprav ga plačate, ne rešuje vaših zdravstvenih problemov, in je torej pametno plačati še vzporedni zasebni sistem zdravstvenega zavarovanja.
Značilen oglas, na primer, navaja primer 35-letne gospe, ki zaradi poškodbe kolena obišče svojega osebnega zdravnika. Ta jo napoti k specialistu ortopedu s čakalno dobo šest mesecev, ortoped jo nato napoti na slikovno diagnostiko MRI s čakalno dobo 110 dni. Nato sledi napotitev na operacijo s čakalno dobo 320 dni. Namesto poldrugo leto čakanja v bolečinah in bolniški (ki jo številne prekarne 35-letnice niti ne morejo uveljaviti), zasebna zavarovalnica v oglasu svetuje prehod v vzporedni sistem zasebnega zdravstvenega zavarovanja, ki ob premiji 30 evrov na mesec zagotavlja, v nasprotju z ZZZS, »normalno« obravnavo zdravstvenega problema. Namesto poldrugega leta kalvarije rešite problem v nekaj dneh.
Meni se vsebine tovrstnih oglasov zdijo družbeno in politično tako šokantne, da bi od ZZZS in od politikov, ki so odgovorni za delovanje javnega zdravstva, pričakoval oster odziv, ki bi demantiral oglaševane insinuacije – da namreč javno zdravstvo ne deluje in se razumnemu človeku splača vzporedno plačati še povsem ločeno zasebno zavarovanje, če hoče v primeru potrebe rešiti svoj zdravstveni problem. Kako je sploh mogoče, da so zasebne zavarovalnice razvile na prvi pogled absurden poslovni model vzporednega zavarovanja, in to celo v mandatu ministrice, ki si je kot najpomembnejšo nalogo zadala do konca braniti javni zdravstveni sistem. Ja, saj, do konca.
Obstoj poslovnega modela vzporednega zasebnega zdravstvenega zavarovanja državljanom Slovenije prostodušno sporoča, da politika z gesli o ohranjanju javnega zdravstva razume zgolj status quo pri pobiranju prispevkov ZZZS in financiranju zdravstvenih zavodov ter z njimi povezanih dobaviteljskih mrež – to je sveto in nedotakljivo. Ko pa človek zboli, pa naj se znajde, kakor ve in zna. To je šokantna vsebina neodzivnosti politike in ZZZS na oglaševanje vzporednega zasebnega zdravstvenega zavarovanja. Morda pa je sedanja vlada z zavestnim ignoriranjem potreb bolnikov hotela in uspela doseči prav to – da se bodo ljudje v letih, ko začnejo groziti bolezni, prisiljeni vzporedno zavarovati še pri zasebni zavarovalnici, če hočejo res dobiti to, kar ZZZS obljublja le na papirju.
Ampak ni namen tega zapisa pozivati proti vzporednemu zasebnemu zdravstvenemu zavarovanju. To je podobno, kot bi v letošnjem monsunskem poletju kritiziral prodajalce, ker ob vhodih v trgovine ponujajo dežnike. Če se ne znamo učiti iz izkušenj, se zamislimo vsaj takrat, ko se realnost zavrtinči v absurd. Namesto linčanja sla, ki je prinesel šokantno sporočilo, se je iz sporočila bolje nekaj naučiti.
Ponovno oziroma vzporedno plačevanje zdravstvenih storitev, za katere smo vnaprej že enkrat plačali, je absurd, ki se v urejeni državi ne bi smel zgoditi. Ampak se je in pravzaprav smo lahko zasebnim zavarovalnicam hvaležni, ker so s svojo poslovno pobudo nastavile ogledalo zdravstveni politiki. Ta se na ravni ideoloških razprav najraje spreneveda, da naše javno zdravstvo zmore in omogoča vse, zato ne potrebujemo definirati »košaric« pravic, saj ni zdravstvene storitve, ki je ne bi zmogli – napisati na papir. Ampak obstoj poslovnega modela vzporednega zasebnega zavarovanja je najboljši dokaz, da papirnati seznami očitno ne delujejo, saj sicer ne bi bilo človeka, ki bi dodatno plačeval za nekaj, kar lahko dobi pri ZZZS. Ker so zasebne zavarovalnice tisto nekaj zdaj konkretno napisale v svoje sezname zdravstvenih uslug in posegov, je to izvrsten izziv za naslednjo zdravstveno ministrico, kateregakoli spola že bo, da se odloči, kaj od seznama ljudje v spodobni obliki lahko dobijo v javnem zdravstvu, kaj pa bo prepuščeno zasebnim zavarovalnicam. Če nič, toliko bolje, samo naj se to tudi udejanji!
Zakrivanje oči pred dejstvi pa v tej fazi pomeni stopnjevanje absurdnega vzporednega plačevanja javnega in zasebnega zavarovanja do trenutka, ko bodo jezni ljudje izvolili politike, ki jim bodo obljubili ukinitev plačevanja javnega zdravstva, ki požira denar, deluje pa ne.
***
Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnanje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
