Ukradena ukradena država
sob, 19.10.2013, 09:00
Ukradena ukradena država
Poleg trojke bo v našo državo od zunaj moral priti še neki duh Moralne institucije za navdih z duhom egalitarnosti.

Zdaj ko se je že polegel vihar glede imenovanja Človeka z dvema imenoma na čelo Družbe z dvema imenoma in ko so stvari spet mirno prešle v tok normalnega (kar je v Sloveniji tako že navada), je morda primeren čas za razmislek, kaj nas je v slovenski družbi stalo največ, da smo dosegli točko, ko mnogi bolj ali manj angažirani državljani na obzorju ne vidimo več pravih rešitev.

Naj v poskusu predstavitve zame temeljnega problema slovenske demokracije predstavim primer. Pred časom – bralca tu prosim za nekaj začetnega potrpljenja – sem se prijavil na znanstveno konferenco v ZDA. Med pogoji za oddajo krajšega članka je programski odbor zahteval, da prijavitelj iz dokumenta odstrani vse mogoče identifikacijske sledi (ime, priimek, samocitiranje, podatki v glavi dokumenta), toda še več, prijavni obrazec je pri tem vseboval še navodilo, kako iz tako imenovane »lastnosti« dokumenta odstraniti vsako sled avtorstva – seveda vse s ciljem zagotoviti popolno (v mejah mogočega, jasno) nesledljivost prijave in s tem objektivno presojo vrednosti nekega prispevka. S tem so organizatorji hoteli – sklepam, da iskreno – na svojo konferenco dobiti ljudi, ki bodo izbrani (seveda spet v mejah mogočega) po zgolj »objektivnih« merilih.

Objektivna merila postopkov odločanja

Predstavljajmo si zdaj (mednarodni) razpis za direktorja neke velike slovenske logistične družbe (izmislimo si ime – denimo Luka Koper), ki bi bil zasnovan podobno: prijavitelji na razpis naj v krajšem elaboratu, napisanem v tujem jeziku, poudarijo svojo vizijo, mednarodne reference (predvsem kako so vodili podobne družbe doma in v tujini), pridobljeno znanje, sposobnosti, morda še kako osebno lastnost (»sem neverjetno samozavesten«, »nimam referenc, a imam občutek, da bi pri vas lahko deloval odlično« ipd.). Ob tem bi prijaviteljem zapovedali, da v prijavi ne smejo niti približno namigniti, kdo so, od kod prihajajo in v katerih podjetjih/sistemih so delovali. Takšen bi bil v najboljšem izmed možnih svetov popolni razpis za neko delovno mesto. V znanosti je takšnim idealom seveda lažje slediti, v gospodarstvu morda težje (saj smo samo ljudje in se prepoznavamo in mrežimo tako in drugače), vendar obstaja neka ureditev, ki goji zelo podobne ideale opisanim – to je »demokracija«. In če obstaja neki približek »objektivni resnici« v družbi, je to v demokraciji pojem »pravičnosti«, in v tem duhu bi morali delovati vsi, ki so jim zaupane javne ali drugače odgovorne funkcije. Žal so se nam v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih zgodile takšne krivice, da stanja, v katerem smo se znašli, skoraj ne bo več mogoče popraviti.

Če bi kakor s skalpelom zarezali v tkivo naše skupne državnosti, in s tem v tisto, kar je najbolj »naše« od vsega (demokracija sama), ter iskali vzrok bolezni, o kateri govorim, bi naleteli na eno samo, a zato toliko bolj temeljno napako: radikalni primanjkljaj pravičnosti in s tem povezani radikalni primanjkljaj odgovornosti na vseh ravneh odločanja tako imenovanih »elit« (v resnici gre zgolj za zelo zainteresirane grozde posameznikov z močjo odločanja) – ne le v političnih, ampak enakovredno tudi v gospodarskih, upravnih, sodniških, zdravniških, univerzitetnih, medijskih in drugih vrstah. Ta diagnoza bi, žal, pokazala, da v Sloveniji še nikoli doslej nismo živeli po pravih demokratičnih standardih pravičnosti.

Če se vrnem k izhodiščnemu primeru: zakaj si v Sloveniji ni mogoče niti zamisliti enega samega postopka odločanja (kjerkoli!), v katerem bi se res lahko zanašali zgolj na objektivna merila, ne pa na »zveze in poznanstva«, »mreženje«, da ne govorim o eni ali drugi vrsti korupcije in klientelizma? Verjetno je odgovor zelo zapleten in v marsičem s(m)o seveda za to odgovorni volivci, ki s(m)o – če tu postrežem samo z najbolj vnebovpijočimi primeri – v velikih slovenskih mestih z dolgo kulturno zgodovino (sic!) serijsko izvolili na čelo ljudi, ki so s svojim delovanjem in javnim zastopanjem nenehno negirali (oziroma še negirajo) prej opisana elementarna načela pravičnosti. Komur je omogočeno in položeno na krožnik, ta si pač vzame.

Tovarišijski socializem

A primer, ki sem ga opisal zgoraj, kliče po nekakšni religiozni interpretaciji: kako si sicer drugače razložiti vse to, o čemer govorim, kot prav z neko težko pojasnljivo, a v nekaterih okoljih (tudi v Evropi) vendarle močno prisotno »vero« v pravičnost – vero s smislu, da obstajajo neki ideali, ki jim služimo, ne da bi nas k temu sililo kaj drugega kot zgolj naša »vest«. To je prepričanje, da spoštujemo institucije pravne države (od zakonov dalje) – ker je preprosto tako prav; ali da zavračamo korupcijo, ker je narobe, če korupcija določa naša življenja v majhnem in velikem; ali da egalitarno in odprto omogočamo mladim generacijam vstop na trg dela –, ker je to preprosto koristno za vso skupnost, saj bodo s tem vsi motivirani, da dajo od sebe najboljše, kar znajo, od česar bo spet imel korist prav vsakdo itd. Govorimo seveda o pravljici za lahko noč: vsega tega v Sloveniji žal ne poznamo in nam je »zunanje« – v smislu, da vedno potrebujemo neko posebno instanco (KPK, posebne tožilske skupine, varuh, javnost ipd.), ki nam s svojim delovanjem nekako poskuša ta načela »ponotranjiti« in »pojasniti«. A tak način izobraževanja državljanov je na dolgi rok jalov. Ali smo torej v Sloveniji – tudi zaradi zelo specifičnega tovarišijskega socializma (ki še ohranja svoje derivate) – res v tako brezupno drugačnem položaju kot kateri drugi narodi? Smo izpustili priložnost, da bi podobne državljanske vsebine (spet zaradi prestižnih in neumnih bojev med akademiki samimi) vključili v izobraževalne procese na celotni vertikali? Žal je odgovor na obe vprašanji pozitiven.

Seveda so nekateri (na primer M. Weber) omenjene ideale že zdavnaj povezovali z nekakšno izkušnjo, ki ji lahko rečemo tudi »protestantska etika«. To je izkušnja, ki v človeku deluje zelo preprosto – namreč v duhu prepričanja, da ne delaš ali ustvarjaš le zase, ampak tudi za druge, in da to, kar počneš, počneš sub speciae aeternitatis – tudi za tvoje in naše skupne zanamce. In če hočeš, lahko temu idealu delovanja nadeneš tudi ime »Bog«, kar pa niti ni nujno. Dovolj velik »religiozni« ideal je namreč že (kot je že pred več desetletji ugotavljal John Dewey s svojem izjemnem delu Skupna vera ) demokracija sama kot ideal ureditve, v kateri naj bodo vsem v kar največji meri omogočeni enakovredni pogoji za prizadevanje za izobrazbo, osebno in poklicno rast, ter, kar je ključno, za vzrast nekega načina skupnostnega življenja, ki naj nadomesti pogosto prezaprte in preveč ekskluzivne stare verske ideale sobivanja, izkušnjo, ki naj raste v okolju spoštovanja med spoloma, spoštovanja med generacijami in med kulturami.

Demokracija je v tem smislu prostor zelo velikih potencialov, ki jih mora voditi prepričanje ljudi, da je »nad« nami nekaj, kar nas povezuje – bodisi neka atmosfera pravičnosti, v kateri hočemo vzgajati svoje otroke, ali pa preprosto država, v kateri ne bo več mogoče nenadzorovano in nekaznovano krasti skupno lastnino in si prilaščati privilegije, ki ne bi smeli pripadati nikomur.

Bo v družbenem tkivu dovolj protiteles?

Kaj torej lahko storimo? Veliko možnosti nimamo več na izbiro. Bojim se, da bo poleg trojke v našo državo od zunaj (če ni že prepozno) moral priti še neki duh Moralne institucije, ki nas bo navdahnila z duhom egalitarnosti. A kaj, ko nam časi niso naklonjeni! Tiste družbene skupine, ki bi lahko pripomogle k približevanju temu idealu (kritični intelektualci itd.) se med seboj večinoma izčrpavajo v prestižnih bojih, kdo bo iznašel boljši recept za čimprejšnjo odpravo demokracije same. Žal vzrok zamenjujejo s posledico in so ujeti v tragični zmoti. Na drugi strani se konservativnejši poli družbenih elit oklepajo okostenelih in predmodernih retorik (od manj do bolj skrajnih oblik – vse od vulgarnega šovinizma do ksenofobije) ter idealov vladavine ne razumejo v pristnem smislu egalitarnosti, ampak raje kot nekakšne ekskluzivne meritokracije po meri. Pridružujejo se jim dnevni kolumnisti z zvrhano mero samovšečnosti in cinizma. Kar pa je vse ovira in ne omogoča ustvariti česa boljšega od tega, kar že imamo.

Slovenije tako ne pesti le proračunski primanjkljaj: tega lahko v nekaj letih morda celo ukrotimo (z ali brez tuje pomoči). Veliko večja naloga, ki nas čaka, je iskanje odgovora na vprašanje, kako se lotiti opisanega primanjkljaja načela pravičnosti v okviru slovenske demokracije oziroma krize njenih upravljavskih elit. Ne poznam eksplicitnega odgovora na vprašanje, kdo bi se moral tega najbolj zavedati, vendar je jasno, da od politike kakšne posebne odgovornosti ne moremo pričakovati, saj je v globoki notranji krizi. Ostaja le še upanje, da bodo deli slovenske javnosti vendarle uspeli na en ali drug način v našem družbenem tkivu ohranjati dovolj veliko količino protiteles, ki bodo morda sposobna omejiti ali nekoč celo ustaviti opisane procese.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 

Dr. Lenart Škof, profesor filozofije na Univerzi na Primorskem in predsednik Akademije za demokracijo



Ukradena ukradena država

Skupine, ki bi lahko pripomogle k razvoju, se izčrpavajo v prestižnih bojih. Foto: Kim Kyung Hoon/Reuters

Prijavi sovražni govor