Umetnost za zidovi

Ko obsojencem ponudimo umetnost, izkažemo spoštovanje in zaupanje v njihovo preroditveno moč.
Objavljeno
13. marec 2018 17.39
Razstava Stop, cenzura! o prepovedani literaturi v Sloveniji v času od leta 1945 do 1991 z vidika knjižnic. Ljubljana, Slovenija 22.novembra 2016 [NUK,knjige,knjižnice,knjižne police,arhivi,branje,motivi]
Miljana Cunta
Miljana Cunta
»Sem prihajajo rade. Se umirijo. Knjige so njihov edini stik s svetom.« Eden za drugim so padali stavki na hladna tla provizorične knjižnice, ki stoji na drugi strani grajskih zidov ženskega zapora na Igu. Neprepričljivo sem kimala. Nisem bila več prepričana, da sem storila prav, ko sem sprejela povabilo na to srečanje. Pomislila sem, da bo občutek nelagodja, ki me spremlja vsakič, ko pred ljudmi grebem po svojem pisanju, tukaj prignan do mučne skrajnosti − kot se rado zgodi, ko stopiš na tuja tla.

Štiriletni projekt Vključujemo in aktiviramo!, ki ga javna agencija za knjigo ob podpori evropskih sredstev izvaja od leta 2016, je namenjen prav temu. Kulturniki in umetniki stopajo na tuja tla, srečujejo se s tako imenovanimi ranljivimi skupinami, med njimi so poleg oseb z motnjami v osebnem razvoju in oseb, ki se zdravijo od odvisnosti, tudi zaporniki oziroma zapornice v obdobju odpusta. Cilj projekta je s pomočjo umetnosti in kulture pomagati tem ljudem pri vključitvi v družbo.

Ozračje v knjižnici se je kmalu ogrelo. Razumela sem, da obsojenke niso tam zaradi prisile kot pri »obveznih prostočasnih« dejavnostih, ampak so prišle prostovoljno. Ta druženja jim veliko pomenijo. Nekatere so si želele pogovora o aktualnih vsebinah, druge so z ostalimi delile svoje literarne stvaritve. Ledena površina opreznosti je popokala predvsem po zaslugi mentorice Nataše Konc Lorenzutti in pa zapornic samih. Njihova neposrednost in previdno odmerjena zaupljivost sta delovali blagodejno. Balast prenasičene komunikacije, small talka in zakodiranih sporočil iz življenja za obzidjem je odpadla kot odvečna koža. Občutila sem nekakšno notranjo razbremenjenost, kot ko se znajdeš sredi golega življenja in se vidijo pomembne stvari.

Moj pogled sta pritegnili knjigi s prejšnjega srečanja: Jančarjeva To noč sem jo videl in Tomšičevo Grenko morje. Zahtevno branje, sem pomislila, kot v odgovor neki nerazložljivi predstavi, da je za zapor morda primernejša lažja literatura, taka, ki razvedri, odžene slabe misli in generira, skratka, iluzijo. Ampak prava umetnost?

Da bi olajšali psihološko breme zaporništva, so načrtovalci norveškega zapora Halden, ki slovi kot eden najbolj humanih zaporov na svetu, investirali milijon dolarjev v umetniške grafite. Nadzorniki upajo, kot navaja predstavitveni letak, da bo umetnost pomagala zapornikom zgraditi občutek, »da se jih jemlje resno«. Vključevanje umetnosti je v sozvočju s protokolom nadzora: pazniki niso oboroženi, polovica paznic je žensk, dejavnosti so razporejene od osme ure zjutraj do osme ure zvečer. Zapornikom v Haldnu je odvzeta prostost, ne pa tudi identiteta. V primerjavi z visoko represivnostjo kazenskih sistemov, kakršen je, denimo, v ZDA, kjer je stopnja povratnikov tudi do 80-odstotna, je na Norveškem ta stopnja 20- do največ 40-odstotna.

Spustiti umetnost za zaporniške zidove je daljnovidna gesta, ki v temeljih izziva miselnost pravičniškega uma. Ta se počuti varen v statični viziji sveta. Zidovi, ki jih dviga, so trajni zidovi − enkrat kaznjenec, vedno kaznjenec. V humanizmu vidi naivno romantiziranje spričo napetosti in nasilja, ki prevevata družbo.

Alternativa pravičniški miselnosti pa ni pokroviteljsko pomilovanje, ampak tretja, težja pot. Ko ponudimo obsojencem umetnost, izkažemo spoštovanje in zaupanje v njihovo lastno preroditveno moč. »Ne mačka s sedmimi življenji, / ne kuščar in ne morska zvezda, / ki ji zgubljeni ud zraste, / niti razrezan črv / ni bolj žilav od človeka, / ki mu postelješ v soncu / upanja,« je zapisala Hilde Domin, velika nemška pesnica, ki se je v življenju večkrat dotaknila tal. V duhu humanizacije kazenskega življenja in vsled praktične ugotovitve, da »bodo obsojenci nekoč lahko moji sosedje«, kot je to povzel eden od paznikov v Haldnu, postane prestajanje kazni priložnost za drugačno vrnitev v družbo. V družbo pa, če je ta zmožna sprejeti svoje izgubljene otroke, se lahko suvereno vrne samo nekdo, ki se je zmogel pred tem povrniti k sebi. Zapori zasijejo kot nekakšni novodobni samostani, v katerih je dovolj praznega teka brez interferenc, da lahko obsojenci ob ustrezni podpori pogledajo na hrbtno stran svojih življenj.

In prav tam, v soočenju z golim življenjem, sredi domotožij in preganjavic, »v globočini stvari, kamor ironija nikdar ne sestopi«, kot je zapisal Rilke, se jezik umetnosti izkaže za presenetljivo razumljiv in pogosto za edini resnični jezik. Moč visoke umetnosti je prav v tem, da se ne ustraši resničnosti. Ko daje podobo in glas nememu podtalju stisk in tesnob, a tudi lepoti in upanju, postane protistrup v procesu mortifikacije, izgube sebstva, ki ga ljudje utrpijo v zaporu, nemalokrat pa že tudi v življenju, ki je zaporu predhajalo − kot nas podučujejo izpovedi zapornic iz knjige Začasno bivališče Na grad 25.

»Ob teh pesmih se počutijo udeleženci razoroženi, pomagajo jim, da spet občutijo in doživijo,« so mi pred leti povedali organizatorji delavnice za ranljive skupine v New York Cityju. Za potrebe tega srečanja so izdali antologijo, v kateri so bili velikani ameriške poezije, od Emily Dickinson do Roberta Frosta. Pod drobnogledom golega življenja je tudi umetnost na preizkušnji. Nagovarja ali pač ne nagovarja, tu ni vmesnih poti.

»To knjižnico smo same uredile. Vse zorganizirale in razbile zid, ki je stal tu,« mi je za konec zaupala skrbnica tega prostora. Morda pa ni naključje, da akcija Vključujemo in aktiviramo! sovpada z načrtovanjem arhitekturne prenove iškega grajskega objekta. Vsaka pomembna sprememba mišljenja se prej ali slej vidi.