Unija po »evroskeptičnem cunamiju«

Alternativo morejo ponuditi le tiste politike v nastajanju, ki se bodo odvrnile od neoliberalne ideološke doktrine.

Objavljeno
02. julij 2014 18.06
Rudi Rizman
Rudi Rizman

Po evropskih volitvah, ki jih najbolje ponazorimo z »evroskeptičnim cunamijem«, se evropska politična elita arogantno vede, kot da se ni nič zgodilo. Več evropskih komentatorjev, ki se zavedajo, da je Evropska unija v eksistencialni krizi, je pri tem spomnilo na primerljivo dejstvo iz zgodovine. Na dan leta 1789, ko je padla Bastilja, je francoski kralj Ludvik XVI. v svoj dnevnik namreč zapisal eno samo besedo – »rien« (nič). Edino, kar ta čas evrokrati počenjajo, je barantanje za najbolj izpostavljene in donosne funkcije v Bruslju. V množici že dalj časa ponavljajočih se dejstev torej še en dokaz, da so od nekoč najuspešnejšega in najbolj privlačnega projekta integracije v svetu ostala le še duhamorna pravila in procedure, v katerih ima odločilno vlogo neformalna prestolnica EU Berlin oziroma Angela Merkel, ki jo nekateri komentatorji primerjajo z zgodovinskim Karlom Velikim.

Obglavljanje Evropske unije

Novi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, dober poznavalec bruseljskih birokratskih labirintov in nekdo, ki razume EU kot tisto, za kar se dogovorita politika in biznis (banke), je najboljše zagotovilo za nadaljevanje neoliberalne evropske politike. To v njeni trdi oziroma mehki različici implementirata tako desni kot levi politični center. Po Timothyju Gartonu Ashu, zgodovinarju z Oxforda, novi predsednik evropske komisije pooseblja prej omenjenega Ludvika XVI. in politiko, proti kateri so se na volitvah izrekli volivci tako na levici kot desnici. Medtem ko ta politika od članic EU zahteva, da brezkompromisno izvajajo reforme v duhu neoliberalne ideološke doktrine, sama kljub globoki politični krizi, v katero je zaradi nje zabredla, prakticira »kontinuiteto« (»politics as usual«). Gre za politiko, ki ji sicer ne manjka besed, manjkajo pa ji (prave) ideje. Njena velika moč, da na evropski ravni lahko hiperregulira standarde na področjih, ki zadevajo vse, od »vrst sira do kondomov«, pri čemer je načelo subsidiarnosti že zdavnaj potisnjeno na stranski tir, jo kvečjemu uspava. Njen eksistencialni problem je, da je šibka v bistveno pomembnih in zanjo usodnih področjih, kot so geopolitika, okolje, socialno vzdržna družba, energija, človekove pravice in druga.

Ko evropski politiki, kot vse kaže, ne znajo ali nočejo vedeti, čemu naj bi služila Evropska unija, to (ne)hote obglavljajo. Demokracija, če bi jo resno jemali, namreč služi ravno temu, da se z razpravljanjem in ustreznimi aktivnostmi evropski državljani dokopljejo do alternativnih idej, s katerimi določena politična skupnost lahko (pre)živi. Te so, če parafraziramo misel Johna Maynarda Keynesa, brez njih dolgoročno mrtve. Izbira predsednika evropske komisije seveda nima veliko skupnega z demokracijo. V Nemčiji je za Junckerja »slišalo« samo sedem odstotkov volivcev, medtem ko so v Veliki Britaniji zanj izvedeli šele po volitvah, ko je njihov predsednik vlade oporekal tej izbiri. Najbolj strah vzbujajoče je za demokracije najbrž takrat, kot je opozoril britanski politični filozof Darian Mecham, ko protidemokrati (meri na zmago populističnih in ksenofobnih strank v nekaterih ključnih članicah Evropske unije) predstavljajo osamljeni glas demokracije.

Kar zadeva demokracijo je sicer treba priznati, da je evropski parlament pridobival nove pristojnosti v vsaki novi pogodbi, za katero so se dogovorile članice Evropske unije, vendar, kar je ironija, so se istočasno povečale pristojnosti in moč evropskega sveta, ki ga predstavljajo predsedniki vlad. Nemško ustavno sodišče je odkrito povedalo, da evropskega parlamenta nima za pravi parlament. Veliko bolj kritična pomanjkljivost demokracije pa se nanaša na dejstvo, da državljani Evropske unije niso organizirani na transnacionalni ravni, posledica česar je, da jih v resnici tudi nihče ne predstavlja. Tak demokratični primanjkljaj bi bilo mogoče odpraviti s tem, da bi vertikalne strukture v Evropski uniji dale prostor horizontalnim, kar bi odprlo priložnosti za oblikovanje koalicij med evropskimi državljani. Brez notranje demokracije je Evropska unija, kot opozarja nekdanji francoski in evropski politik Michel Rocard, obsojena na izumrtje.

Iluzije o nacionalni državi

Če je še kaj ostalo od »Evrope upanja« (Jacques Derrida) v času triumfalnega pohoda skrajne desnice v evropski parlament, ki glasno trka tudi na vrata nacionalnih parlamentov članic Evropske unije, bo morala evropska (progresivna) politična alternativa ponuditi prepričljiv odgovor, kako si zamišlja demokracijo na nadnacionalni ravni. Populistična desnica je sicer upravičeno razočarana nad stanjem demokracije v njenih državah, ki spominja na razmere v nekdanjih totalitarnih režimih. Vendar pa se tudi hudo moti, ko misli, da je rešitev v vračanju k nekdanji nacionalni državi z mejami, kakršne je Evropa poznala v preteklosti.

V čedalje bolj medsebojno (so)odvisnem svetu, ki ga označujemo z globalizacijo, so izključno nacionalne rešitve, pa naj bodo te še tako demokratične, čista iluzija. Naraščajočega političnega ekstremizma in demagogije, ki ljudem obljubljata varnost, ko se bodo vrnili v naročje nacionalne države, ne bo mogoče odpraviti, če ga razumemo samo kot zavzemanje javnega prostora, ki sta ga skrajni politiki prepustila dominantna politična bloka v Evropski uniji, to je desni in levi center. Resnično alternativo morejo ponuditi samo tiste politike v nastajanju, ki se bodo odvrnile od neoliberalne ideološke doktrine, iz katere črpata svojo politično agendo ali se z njo okoriščata tako politični mainstream kot politični ekstremizem.

Gre za nov zgodovinski izziv, ki zahteva alternativne strateške premisleke, za katere ne moremo zanesljivo trditi, da jih že poznamo. Svetovalec nekdanjega brazilskega predsednika Lula da Silve, benediktinski redovnik Frei Betto je nacionalne države posvaril, da njihov boj za preživetje ne bo lahek, češ da se spopadajo z novo globalno močjo, ki jo predstavljajo velike korporacije in finančni kapital. Enako meni tudi ameriški politolog Benjamin Barber, ki je navedel kazalnike v prid temu, da so postale korporacije, zahvaljujoč globalizaciji, v primerjavi z nacionalnimi državami, premočni igralci v mednarodni areni. Te korporacije se navadno naslavlja kot multinacionalne, čeprav so v resnici postnacionalne, transnacionalne in tudi protinacionalne.

»Merkantilni despotizem«

V Evropski uniji je namesto nekoč prevladujočega idealizma prevladala politika moči – realpolitika. Za formalnim sklicevanjem o »evropski harmoniji« in enakopravnosti njenih članic se skriva banalna resničnost, v kateri so nekatere države veliko »bolj enakopravne« od drugih. Pri dogovarjanju in pisanju pogodb imajo vplivne države, na prvem mestu Nemčija, pravico do veta, se pravi, da najprej poskrbijo za svoje nacionalne (državne) interese. Kako je z njihovo enakopravnostjo se je najbolj odkrito pokazalo v času krize, ko smo (bili) priča vmešavanju posameznih močnih držav, ki so sicer najmanj soodgovorne za povzročeno krizo, »v imenu EU« v notranje zadeve najbolj politično ali ekonomsko ranljivih članic. Še več, evropska komisija je v številnih primerih namesto, da bi tem državam pomagala, izvajala do njih neusmiljeno kazensko ukrepanje (»trojka«), ki si zasluži oznako »merkantilni despotizem«, to je že zgodovinsko videno neokolonialno politiko. Spomnimo, da je »trojka«, pri čemer so jo spodbujali ideološki evangelisti ekonomsko in socialno nevarne politike varčevanja, v več primerih suspendirala pravno in socialno državo, da flagrantnega kršenja človekovih pravic posebej ne omenjamo.

Jan Zielonka, dolgoletni raziskovalec Evropske unije na Oxfordu, se boji, če bo razpravljanje o prihodnosti Evropske unije prepuščeno »evroskeptikom« in »evrofilom«, o katerih meni, da živijo v zmoti. Prvi gojijo lažno upanje, da bi konec Evropske unije pomenil, da bi se politična moč s tem spet znašla v rokah nacionalnih držav, medtem ko drugi verjamejo, da bi to nasprotno privedlo do neizogibnih konfliktov med državami, gospodarskega nazadovanja in revščine. Za »evrofile« je Evropska unija sinonim za integracijo, pri čemer si ne znajo predstavljati alternativnih oblik integracije. Evropske volitve so po Zielonki pokazale, da je realno obstoječa Evropska unija, kjer je politična amputacija pluralnosti (»združeni v različnosti«) v korist hierarhičnosti (centralizacija), bolj ovira kot pospeševalec integracije. To je zadosten vzrok, da se začne(mo) v Evropi razmišljati in izdelovati alternativne scenarije, zasnovane na polifonični zasnovi evropske integracije, kar pomeni funkcionalno koordinacijo, teritorialno diferenciacijo in fleksibilnost. Če namreč evropska politična elita noče nič(esar) spremeniti, se bo (moralo) na koncu vse spremenilo.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 

 Ddr. Rudi Rizman, profesor sociologije na univerzah v Ljubljani in Bologni