Tiskane izdaje
Pred kratkim je neki moški izvedel teroristični napad v središču Londona, mesta, ki ga imam rad. Z vozilom je povozil več oseb na Westminstrskem mostu, do smrti zabodel policista in se približal vratom parlamenta, kjer so ga ustrelili. Vse se je zgodilo v senci Big Bena, nezmotljivega ozadja na marsikateri turistični fotografiji. Novica je vznemirila ves svet. Že po nekaj minutah so za dejanje obtožili Islamsko državo.
Toda nato smo izvedeli resnico: terorist je bil britanski državljan, muslimanski spreobrnjenec, rojen v Londonu. Že v zgodnji mladosti je zagrešil več manjših zločinov in večkrat sedel za rešetkami. Kako je torej ta oseba postala verski gorečnež, šahid − pričevalec Alahove resnice, ki je žrtvoval svoje življenje za veličino islama? Kako se je odločil za dejanje, ki je pretreslo Evropo in ves svet?
Preden poskusim odgovoriti na to skrivnostno vprašanje, moram povedati nekaj o učinkovitosti »terorizma«. Že sama beseda namiguje, da gre za povzročanje strahu. To je način za dosego političnega cilja, in to tako, da prestrašiš ljudi. Toda zakaj se ljudje tako bojijo teroristov? Vprašanje me je vedno begalo, tudi takrat, ko sem še kot deček pripadal organizaciji, ki so jo naši britanski gospodarji označili za »teroristično«.
Ne vem, koliko ljudi je umrlo v prometnih nesrečah v Veliki Britaniji prejšnji mesec, ko se je zgodil napad v Westminstru. Domnevam, da je bilo žrtev precej več. Kljub temu se ljudje nič kaj ne bojijo prometnih nesreč, ne izogibajo se hoji po ulicah in nihče preventivno ne zapira nevarnih voznikov. Toda zelo majhno število »teroristov« zadostuje, da zavlada strah po državah, celinah in celo po vsem svetu.
Velika Britanija bi morala biti zadnja država, ki bi podlegla takšnemu popolnoma nerazumnemu strahu. Leta 1940 se je ta mali otok uprl orjaški Evropi pod zasedbo nacistov. Spominjam se učinkovitega plakata, obešenega na zidovih Palestine. Na njem je bila glava Winstona Churchilla, pod njo pa napis: »Prav, pa sami, če ne gre drugače!« Ali lahko osamljen terorist z avtomobilom in nožem prestraši takšno državo, da se mu je pripravljena podrediti? To se mi zdi noro, vendar je to samo moja postranska ugotovitev.
Predvsem bi rad opozoril na ustanovo, o kateri razmišlja zelo malo ljudi: na zapor.
Teroristični napad v Westminstru me je prisili, da sem si postavil preprosto vprašanje: kako je nepomemben kriminalec postal šahid, ki je pritegnil pozornost vsega sveta? Za razlago je na voljo več teorij, o mnogih med njimi so razmišljali strokovnjaki, precej bolje usposobljeni za to od mene. Proučevalci religij. Kulturologi. Strokovnjaki za islam. Kriminologi. Moj odgovor je zelo preprost: za to je odgovoren zapor.
Poskusimo se odmakniti čim dlje od Velike Britanije in religije. Pojdimo v Izrael, na tukajšnje kriminalno prizorišče. Pogosto slišimo, da so ljudje, ki so zagrešili velike zločine, začeli kot mladostni prestopniki. Kako navaden človek postane vodja organizirane kriminalne skupine? Kje se lahko izuči za kaj takega? V istem prostoru kakor britanski džihadist. Ali pa izraelski muslimanski džihadist.
Fant ima težave v domačem okolju. Morda oče redno pretepa njegovo ljubljeno mater. Morda je njegova mama prostitutka. Morda je neumen učenec, ki ga sošolci prezirajo. Naštejemo lahko sto razlogov. Pri štirinajstih fanta ujamejo pri kraji. Potem ko ga policija opozori in izpusti, spet nekaj ukrade. Pošljejo ga v zapor, kjer si ga najbolj spoštovan kriminalec prisvoji, morda tudi spolno podredi. Vedno znova ga pošiljajo v zapor in sčasoma napreduje po nevidni zaporniški hierarhiji. Sozaporniki ga spoštujejo, pridobil je avtoriteto. Zapor postane njegov svet, saj tu pozna pravila, po katerih se ravnajo ljudje v zaporu, in počuti se dobro.
Ko ga izpustijo, spet postane nihče. Ljudje, ki se ukvarjajo z njim, ga obravnavajo kot predmet. Želi si nazaj v svoj svet − tja, kjer ga poznajo in spoštujejo. Ne pošljejo ga v zapor, ker je zagrešil zločin, ampak zagreši zločin, da bi ga poslali v zapor. Zagreši še hujši zločin kot prej in tudi sam postane kriminalni vodja. Ko se vrne v zapor, ga celo glavni stražar obravnava kot starega znanca.
Za to osebo je zapor dolga leta nekakšna univerza − univerza zločina. Tu se je naučil vsega, kar mora vedeti v svojem poklicu, dokler ne postane profesor. Nepomemben tat muslimanske veroizpovedi, ki ga pošljejo v zapor, lahko tu spozna zaprtega muslimanskega pridigarja, ki ga prepriča, da ni preziran kriminalec, ampak eden od redkih Alahovih izbrancev, katerih naloga je uničiti nevernike.
Vse to so dobro znane ugotovitve, ne pripovedujem nič novega. Vsak zapornik, kriminolog, višji policijski uradnik, vodja zaporniških paznikov ali psiholog, specializiran za vedenje zapornikov, vse to zelo dobro pozna, precej bolje od mene. In če je to res, zakaj nihče nič ne stori? Zakaj zapori še vedno delujejo tako, kakor so delovali pred stoletji? Mislim, da je odgovor preprost: nihče ne ve, kaj naj bi storil namesto tega.
Britanci so se nekoč domislili dobre rešitve: vse kriminalce, tudi nepomembne tatove, so poslali v Avstralijo. Če jih niso pred tem obesili. A so se pozneje odpovedali takšnim rešitvam. Avstralija je zdaj močna država, ki pošilja nesrečne begunce na oddaljene otoke v Tihem oceanu. ZDA, najmočnejša sila na svetu z nekaj najboljšimi univerzami, zapira milijone svojih državljanov v zapore, kjer se spreminjajo v nepoboljšljive zločince. Izraelski zapori so polni zapornikov, mnogi med njimi so »teroristi«, ki so se znašli za zapahi brez sojenja. Temu olepševalno pravijo »preventivni pripor«, kar je eden najočitnejših oksimoronov. Če kdo vpraša policista, kakšna je razumska utemeljitev takšnega sistema, samo skomigne z rameni in − po judovsko − odgovori z novim vprašanjem: Kaj drugega naj storimo z njimi?
Dolga leta in stoletja torej družba pošilja svoje zločince na univerzo zločina, kjer se učijo, kako postati boljši in bolj profesionalni zločinci. Šolnina s polnim penzionom, vse stroške plača država. In seveda je velikanska vojska zaporniškega osebja, policistov in policistk, strokovnjakov in akademikov, odvisna od obstoja tega sistema. Vsi so torej zadovoljni. Zapori niso samo neučinkoviti, so tudi nehumani. Ljudi spreminjajo v živali v živalskem vrtu (tudi te bi bilo treba osvoboditi).
Presenetljivo sam nikoli nisem bil v zaporu, čeprav sem bil nekajkrat zelo blizu temu. Kot sem že povedal v nekem drugem članku, je vodja izraelske politične policije (oprostite, mislil sem »varnostne agencije«) nekoč predlagal premieru, da bi me spravili v »upravni pripor« brez sodelovanja sodnika, in sicer kot tujega vohuna. Ukrep je preprečil vodja opozicije Menahem Begin, ki tega ni bil pripravljen podpreti.
Drugič se je to zgodilo, potem ko sem se sestal z Jaserjem Arafatom med obleganjem Bejruta in je vlada uradno zahtevala od generalnega pravobranilca, naj proti meni sproži preiskavo zaradi izdaje. Pravobranilec je bil prijazen človek in se je odločil, da nisem zagrešil zločina. Nisem nezakonito prečkal meje, saj me je v zasedeni vzhodni Bejrut povabila izraelska vojska kot urednika časopisa. Poleg tega ni bilo suma, da sem nameraval kakor koli škodovati varnosti države.
Zato nimam nikakršnih zaporniških izkušenj. Vendar sem pogosto premišljeval o nesmiselnosti takšne ureditve in o tem večkrat spregovoril v knesetu, izraelskem parlamentu. Vse zaman. Nihče ne pozna nobene alternative.
Moja pokojna žena Rachel je bila učiteljica. Vedno je hotela poučevati samo otroke do drugega razreda (do osmega leta starosti). Vztrajala je, da je pri teh letih značaj človeka že popolnoma oblikovan in da ga po tej starosti ni več mogoče spreminjati. Če je to res, bi se vsi morali čim bolj posvečati zelo majhnim otrokom. Prepričan sem, da ponekod že izvajajo eksperimente, ki predvidevajo drugačne rešitve. Morda v Skandinaviji. Ali na otočju Fidži. Mar ni že skrajni čas?
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
