Tiskane izdaje
Ko se je ob izbruhu gospodarske krize slovenski bančni sektor znašel v resnih težavah, so predstavniki kapitala, vladajoči politiki in dežurni ideologi iz ekonomske stroke javnosti spet začeli prodajati zgodbo o državnem lastništvu kot izvirnem grehu, iz katerega izhajajo vsi problemi, s katerimi se spopadajo slovenske banke. Državno lastništvo naj bi bilo krivo tako za neučinkovito upravljanje bank in izgube, nakopičene na njihovih bilancah, kot za primanjkljaje v državnem proračunu in cvetenje korupcije ter nepotizma. Večinsko državno lastništvo bank in podjetij naj bi bilo celo dokaz, da v Sloveniji pravzaprav še ni pravega kapitalizma, v katerem vladata iniciativa zasebnih lastnikov in transparentna logika trga, ampak nekakšen mračnjaški »pajdaški kapitalizem«, ki mu vlada logika incestnih povezav med politiko in gospodarstvom. Rešitev za nastale težave se v tem kontekstu ponuja kar sama od sebe: banke je treba privatizirati, jih dokončno osvoboditi dušečega jarma države in jih prepustiti inovativnim zasebnim lastnikom, ki bodo v nasprotju z neukimi in državnimi birokrati, državo znali izkopati iz krize.
Posledice (ne)razvitega kapitalizma
Očitno se pozablja, da je gospodarska kriza v Sloveniji del svetovne krize kapitalizma, ki je po letu 2008 po vsem svetu prizadela tako države, v katerih prevladuje zasebno lastništvo bank, kot države, v katerih prevladuje državno lastništvo bank. V ZDA in Nemčiji, v Grčiji in Sloveniji so banke pri bilancah imele izjemno velike izgube, ki so bile na koncu pokrite iz državnih proračunov. Zgodba o izvirnem grehu države in pajdaškem kapitalizmu v Sloveniji pade takoj, ko pod drobnogled vzamemo katero izmed držav »pravega kapitalizma«. Denimo v Veliki Britaniji, kjer je velika večina bank v zasebni lasti, so bile izgube bank precej višje kot v Sloveniji. Delež BDP, ki ga je Britanija porabila za reševanje svojih bank, je bil neprimerljivo višji. Britanija je samo za neposredne dokapitalizacije zasebnih bank porabila več kot 130 milijard funtov, celotna izpostavljenost britanskih davkoplačevalcev do vseh izgub, nakopičenih v zasebnih bankah, pa je višja od 1,2 bilijona funtov. Pri tem ni treba posebej poudarjati, da bi brez radodarnih denarnih injekcij države britanske banke že davno propadle. Toliko o učinkovitem poslovanju zasebnih lastnikov.
Če dodamo še, da je zdaj dvajset večjih britanskih zasebnih bank v kazenskem postopku zaradi nezakonitega manipuliranja z medbančnimi obrestnimi merami, da so se vodilne zasebne banke, kot sta HSBS in Standard Chartered, med krizo okoriščale s pranjem denarja in da so bile te iste banke vpletene v nezakonite utaje davkov, ki so britanske državljane oškodovale za več kot sto milijard funtov, se lahko prepričamo, da korupcija nikakor ni le posledica mračnjaške folklore politikov in gospodarstvenikov na Balkanu, ampak integralni del delovanja razvitega ali nerazvitega kapitalizma. Privatizacija zato ne more biti univerzalno zdravilo za korupcijo. Nasprotno, številni primeri kažejo, da privatizacija korupcijo celo spodbuja, saj upravljanje bank ali podjetij v celoti odtegne javnemu nadzoru. Spomnimo se le, na primer, Rusije, ki je prav s privatizacijo postala ena izmed držav z najvišjo stopnjo korupcije na svetu.
Povečevanje dobička
Kljub nezanemarljivim razlikam med slovenskim gospodarstvom in gospodarstvi Zahoda je dejstvo, da gre v obeh primerih za kapitalizem, v katerem je delovanje bank in podjetij podrejeno profitnemu motivu. Prav dinamika maksimiziranja profitov, po kateri se kapital usmerja tja, kjer je pričakovana donosnost naložb največja, je bila v ozadju pregrevanja slovenskega gospodarstva pred krizo in njegovega klavrnega kolapsa, ki je po izbruhu krize na kolena spravil tudi slovenski bančni sektor. Tako državne kot zasebne slovenske banke so se namreč po letu 2004, ko se je Slovenija priključila EU in ERM II ter dobila dostop do poceni kreditov na evropskih trgih, začele na veliko zadolževati v tujini. Kredite so pretežno lansirale v panoge, v katerih je bila pričakovana donosnost naložb največja, denimo v gradbeni sektor, v katerih so prevladovala zasebna podjetja, kot so SCT, Primorje in Vegrad. Po izbruhu krize so naložbe teh podjetij nasedle, njihove izgube pa so se nakopičile na bilancah državnih bank kot slabe terjatve, ki jih bodo morali pokriti slovenski državljani. Osnovni problemi slovenskega gospodarstva in bančnega sistema se zato ne skrivajo v nacionalnih posebnostih, ampak prej v logiki, ki je v vseh kapitalističnih gospodarstvih, ne glede na višji ali nižji odstotek državnega lastništva, enaka.
Vendar med državnim in zasebnim lastništvom bank kljub vsemu obstajajo pomembne razlike. Prvič, državne banke so manj podrejene tržni konkurenci, zato pri vlaganju dolžniškega kapitala poleg profitne stopnje lahko upoštevajo tudi druge kriterije učinkovitosti svojih naložb. Drugič, profiti državnih bank se ne stekajo izključno v žepe zasebnih lastnikov, ampak se vračajo v državni proračun ter s tem zagotavljajo sredstva za naložbe v javno infrastrukturo in storitve socialne države. In tretjič, državno lastništvo bank je v nasprotju z zasebnim dobra odskočna deska za socializacijo bančnega sektorja.
Primer Slovenije sicer dokazuje, da tudi država s premoženjem državljanov lahko ravna nedemokratično, neučinkovito in v nasprotju z interesi državljanov. A ni tako zaradi premoči državnega sektorja nad zasebnim, ampak ker politične elite državno lastnino upravljajo kot (svojo) zasebno lastnino, ne pa kot lastnino vseh državljanov. Rešitev zato ne more biti privatizacija, ampak socializacija bančnega sektorja. To pa pomeni dvoje. Prvič, treba je demokratizirati upravljanje bank. Na mikroravni mora biti poslovanje bank podrejeno nadzoru zaposlenih, ki jim mora pripasti tako pravica do neposrednih volitev članov uprav in nadzornih odborov, kakor tudi pravica do njihovega odpoklica. In drugič, banke je treba iz profitnih institucij spremeniti v javne servise po zgledu javnega šolstva in zdravstva. Na makroravni to zahteva vzpostavitev organov odločanja, ki bodo delavkam in delavcem omogočili demokratično načrtovanje alokacije kreditov, ki se bo namesto profitnemu motivu podrejalo družbeno določenim kriterijem, kot so zaposlenost, razvoj nerazvitih regij in panog ter širitev institucij socialne države.
––––––
Sašo Furlan, politolog
