Je zanikanje pravice najbolj občutljive populacije do hrane sprejemljiv stranski učinek trgovinskega sporazuma?

Vsakoletno srečanje Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu ponavadi ni veliko več od zdravice ugodnostim, ki jih prinašajo naraščajoč svetovni bruto domači proizvod, trgovina in naložbe. Letošnje srečanje je potekalo v času, ko širjenja gospodarske dejavnosti ne moremo več imeti za samoumevnega in ko neenakomerno razdeljene koristi pretekle rasti sprožajo množične socialne nemire.

Zato ni nenavadno, da so v Davosu opletali z apokaliptičnimi scenariji o »kaleh distopije« in tveganju, da se bo »proces globalizacije obrnil v nasprotno smer«. Svetovni gospodarski in politični voditelji so bili opozorjeni – poskrbite za boljši proces globalizacije ali pa ga bodo čedalje večje trume nezadovoljnih onemogočile.

Nespametno bi bilo, če voditelji tega svarila ne bi upoštevali. Razprave v Davosu bi morale preseči razmišljanja o tem, kako izravnati neravnotežja med dolgovi in BDP v razvitih državah. Končno bi morali pozornost posvetiti širšim neravnotežjem, ki jih povzroča nebrzdana globalizacija.

Narobe svet

Jeza ljudi ni naperjena samo proti reševanju bank, strmo naraščajočemu državnemu dolgu in slabim zaposlitvenim možnostim v zadnjih letih. Po svetu se ljudje spopadajo z dvotirnim gospodarskim procesom, v katerem so industrijske panoge žrtvovane poceni uvoženemu blagu, cele regije prepuščene pozabi ali propadanju in populacije izključene iz gospodarskega napredka.

Ta ravnotežja nikjer niso očitnejša kot v svetovnem prehranskem sistemu. Globalizacija je bila iskreno sprejeta kot možnost nahraniti svet. Sprejeti so bili dvostranski in večstranski trgovinski sporazumi, da bi omogočili pretok hrane iz regij, ki jo imajo v izobilju, v regije, kjer je primanjkuje.

Ta model je veličastno propadel. Računi za hrano v najmanj razvitih državah so se med letoma 1992 in 2008 pet- do šestkratno povečali. Zdaj uvozijo približno 25 odstotkov hrane, ki jo potrebujejo. Bolj ko jim dopovedujejo, da se lahko zanesejo na uvoz, manj vlagajo v domače kmetijstvo. In čim manj podpirajo svoje kmete, tem več morajo uvažati. Državljani držav, ki so se ujele v ta začarani krog, so prepuščeni doslej najbolj nestabilnim cenam na mednarodnih trgih, kar pomeni še večjo lakoto in negotovost.

Kljub nenehnim grožnjam lakote in prehranske neenakosti ljudem še vedno dopovedujejo, naj še bolj odpirajo trge, še bolj trgujejo in še bolj globalizirajo gospodarske procese. Toda odprti trgi ne delujejo tako, kot bi mnogi v Davosu radi mislili. Hrana potuje tja, kjer je kupna moč največja, ne tja, kjer jo najbolj potrebujejo.

Globalizacija kot dogma

To slepo sprejemanje globalizacije od zgoraj pomeni izpuščanje najpomembnejših priložnosti, ki ne ustrezajo dogmi. Če bi podpirali majhne lastnike zemlje v državah v razvoju, pogosto najrevnejše skupine prebivalcev, bi jim omogočili, da se otresejo revščine, in domača pridelava hrane bi zadostila domačim potrebam. Uvoz bi bil samo dopolnilo domači pridelavi, ne pa opravičilo za njeno opuščanje.

Trgovina in naložbe so vrata, skozi katera vstopa globalizacija na svoji poti k preoblikovanju gospodarstva držav. Povečujejo se z neznansko hitrostjo. Trenutno je v veljavi 6092 dvostranskih sporazumov o naložbah. Samo leta 2010 jih je bilo sklenjenih 56.

Ta rast nakazuje zgrešen gospodarski model predkriznih let, ki se ni oziral na to, od kod prihaja gospodarska rast, kako vzdržna je in kdo ima od nje korist. Če se hočemo iz sedanje krize kaj naučiti, si moramo začeti postavljati prava vprašanja.

Vsak nov dvostranski sporazum, vsako poglavje globalizacije bi morali oceniti na podlagi novih meril. Kako vzdržne bodo makroekonomske koristi in kako enakomerno bodo razporejene? Bodo spodbudile resnični razvoj in zagotovile dostojanstvene priložnosti za gospodarske pregnance?

Kako naprej?

Kmalu bo sklenjen sporazum o prosti trgovini med EU in Indijo. To bo preizkus naše sposobnosti spopada z globalizacijo med krizo. Nekatere ocene opozarjajo na to, da lahko predlagana liberalizacija tarif v mlekarstvu in perutninarstvu ogrozi preživetje 14 milijonov zelo revnih gospodinjstev v Indiji, od katerih jih je kar polovica brez zemlje.

Globalizacija poraja zmagovalce in poražence – to je dokazano. Za kmete, ki se bojujejo za preživetje, to pomeni pogrezanje v najhujšo revščino in lakoto. Je zanikanje pravice najbolj občutljive populacije do hrane sprejemljiv stranski učinek trgovinskega sporazuma? Bi moral biti glavni cilj podpirati koristi mogočnih multinacionalk? So to gospodarski procesi, ki jih hočemo ali potrebujemo?

To so vprašanja, ki bi si jih bili morali postaviti voditelji v Davosu. Globalizacija lahko preživi krizo. Toda ne takšna, kot jo poznamo. V prid mnogim bi jo morali upočasniti.

***
Project Syndicate, 2012

Olivier De Schutter, posebni poročevalec OZN o pravici do hrane. Odboru za človekove pravice OZN v Ženevi bo 6. marca predstavil načela za ocenjevanje vpliva trgovinskih in naložbenih sporazumov na človekove pravice.

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.