Tiskane izdaje
Že najmanj dobro leto smo priča uporu evropske civilne družbe proti nastajajočima prostotrgovinskima sporazumoma (TTIP in Ceta). Oktobra lani je v Berlinu proti njima protestiralo četrt milijona državljanov, do danes pa se je pod peticijo s podobnim namenom podpisalo že skoraj štiri milijone državljanov Evropske unije. Nazadnje so se oglasili še vplivni evropski politiki z nemškim gospodarskim ministrom Sigmarjem Gabrielom in predsednikom francoske vlade Manuelom Vallsom na čelu, ki sta ju podprla tudi belgijski in avstrijski minister, češ da je politična zgodba o TTIP končana.
Politična pričakovanja o »koncu« pa so se kmalu pokazala ne le za zmotna, temveč tudi za prevaro. Danes ni več nobena skrivnost, da se evropska komisija in vlade prej podredijo korporacijam in diktatu privatizacije kot pa svojim državljanom, s čimer so v bistvu, ne da bi razglasile izredne razmere, suspendirale demokracijo. Politični trik je v tem, da se je TTIP (začasno?) žrtvovalo z namenom, da se ohrani pri življenju »mlajša sestra«, se pravi sporazum EU s Kanado (Ceta), ki je tako vstopil v politično igro skozi zadnja vrata in je najmanj toliko sporen kot prvi.
Ceta – »mlajša sestra« TTIP
Ceta se v bistvenem ne razlikuje od TTIP, oba sta »otroka« globalne politične elite in velikih korporacij, ki stojijo za njima. Gre za dokument na 1598 straneh, ki je pet let nastajal v tajnosti vse do trenutka, ko ga je nekdo od »žvižgačev« posredoval javnosti. Šele to je evropsko komisijo prisililo, da ga je objavila. Pred nekaj sto milijoni državljanov se je tako v tajnosti držalo dokument, ki jih neposredno prizadeva in vpliva na njihova življenja. Kritike trgovinskih sporazumov je politični mainstream na obeh straneh Atlantika označeval za sovražnike globalizacije in populiste, v Evropi pa pogosto tudi za »protiameriško« nastrojene, čeprav sta se medtem tudi ameriška javnost in velik del njene politike obrnila proti njima.
Proti njima so se obrnili tudi nekdanji trdi zagovorniki neoliberalnih pogledov, na primer Larry Summers, profesor ekonomije na Harvardu in nekdanji član administracije v času Clintonovega predsednikovanja, Martin Wolff, glavni ekonomski komentator Financial Timesa, in Francis Fukuyama, avtor kontroverzne ideje o »koncu zgodovine«. Sporazumoma očitajo, da z zagovarjanjem neregulirane globalizacije – hiperglobalizacije rušita mednarodno trgovino in tudi zdržnost same globalizacije. Fukuyama je pri tem, zavedajoč se, da lahko sam doživi podoben očitek, dodal, da naslavljajo vladajoče politične elite z oznako »populizem« vse, tudi navadne državljane, katerih stališča jim niso všeč.
Suspenz demokracije –
Kot ugotavlja odločni kritik prostotrgovinskih sporazumov britanski pisatelj in publicist George Monbiot, so ti birokratski izdelki, nastali po nareku korporacij oz. njihovih lobistov, pri katerih nastajanju civilna družba zaradi suspenza demokracije ni bila priznana kot enakopravna deležnica. O dokumentih, ki jih javnost ni smela videti, logično tudi ni bilo demokratične razprave ne v Bruslju in še manj v članicah EU. Častna izjema je v tem pogledu valonski parlament. O njih se je razpravljalo v tajnosti in je zato v širši javnosti upravičeno obveljal očitek o njihovi netransparentnosti, neupoštevanju širših družbenih interesov in skupnega dobrega. Monbiotova kritika sporazumov spominja na pogodbe o prodaji zemlje, ki so jih evropski vladarji sklepali oziroma podpisovali z nepismenimi afriškimi poglavarji v 19. stoletju.
Ceta je bila deležna manjše kritične pozornosti kot TTIP, ker se je zdela Kanada v nasprotju z ZDA veliko prijaznejša družba, ki ne bo ogrožala doseženih evropskih standardov. V resnici pa Ceta tako kot TTIP opolnomoči kanadske multinacionalke – skupaj z desettisoče ameriških –, ki imajo svoj sedež v tej državi, da tožijo evropske vlade za velikanske denarne odškodnine zaradi »nepoštenega« (»unfair«) reguliranja njihovega delovanja ali oviranja pri ustvarjanju dobičkov. V veljavi ostaja tudi neoliberalna dogma privatizacije, natančneje njena ireverzibilnost, ki za najmanj prihodnjih dvajset let onemogoča kakršnokoli renacionalizacijo, o čemer v zadnjem času v zvezi z železnicami ponovno razmišljajo na primer v Veliki Britaniji.
Ireverzibilna privatizacija
Treba je spomniti, da korporacije po svojih lobistih že najmanj dve desetletji pritiskajo na vlade, da sprejmejo njihove fundamentalistično zasnovane zamisli o prosti trgovini. Prvi tak poskus je bil Multilateralni sporazum o investicijah, ki je prav tako nastajal v tajnosti in vseboval identične klavzule kot zadnja sporazuma, vendar je padel v vodo po množičnih protestih leta 1998. Korporacije po mnenju Monbiota seveda ne bodo odnehale in se zavedajo tega paradoksa, da je za njih dovolj, če jim uspe enkrat, medtem ko mora uporna civilna (in politična?) družba zmagati v vsakem posameznem primeru.
Medtem ko je dokončno padel TTIP in utegne, upajmo, Ceto doleteti podobna usoda, vsiljujejo korporacije in njim uslužne vlade nova pogajanja na tem področju pod imenom Tisa. Tu je njihova glavna tarča namenjena liberalizaciji javnega sektorja (services), ki se nanaša na področja financ, zavarovanj(a), telekomunikacij (pošta), transporta (železnice), energije, izobraževanja in zdravstva. Ta sporazum vsebuje izrecno klavzulo (ratchet clause), ki celo bolj kot v prejšnjih dokumentih vztraja pri ireverzibilnosti privatizacije.
Pri sporazumih, kot ugotavlja nobelovec za ekonomijo, nekdanji podpredsednik in glavni ekonomist Svetovne banke Joseph Stiglitz, ni nikoli šlo samo za prosto trgovino ali za tradicionalne (prosto)trgovinske sporazume, temveč preprosto za to, da se korporacije postavi nad (pravne) države z odkrito namero, da z vsiljevanjem neoliberalnih ekonomskih in političnih receptov od zgoraj in mimo demokratične volje ter veljavnih (nacionalnih) zakonov uveljavijo družbene spremembe, ki ustrezajo korporacijam. Korporacije so se po Stiglitzu vseskozi upirale temu, da bi morale plačevati za povzročeno škodo v okolju in za zdravje. Logika zadnjih prostotrgovinskih sporazumov, kar je absurdno, namreč vodi k temu, da bi morale vlade kot prostovoljne talke korporacij tem plačati odkupnino, da ne bi več zastrupljale ljudi (primer azbesta)!
Proti hiperglobalizmu
Uradne študije, ki jih je naročila evropska komisija, so »uganile« želje naročnika, da bo sprejetje TTIP in Cete prispevalo k rasti ekonomij in novih delovnih mest, po drugi strani pa so se izognile raziskovanju, kdo in koliko bo z njimi pridobil ali izgubil. Odgovore na ta za evropsko komisijo neprijetna vprašanja sta namesto naročenih študij pred kratkim ponudila dva neodvisna ekonomista Pierre Kohler in Servaas Storm v znanstveni razpravi z naslovom Ceta brez plašnic – Kako bodo manjši stroški na področju mednarodne trgovine in drugo povečali brezposelnost, neenakost in izgube na socialnem področju, ki jo je objavila ameriška univerza Tufts.
V nasprotju z napovedmi evropske komisije in ugotovitvami »uradnih« študij, ki so se oprle izključno na neoklasične trgovinske modele pri razumevanju mednarodne trgovine, sta Kohler in Storm koristi tega sporazuma za družbe in državljane ocenila za zanemarljive. Avtorja sta v svoji raziskavi uporabila družbeno in teoretično inkluziven in pluralno zastavljen model globalne politike (GPM), ki ga na tem področju uporabljajo Združeni narodi. V sedmih letih po morebitni uveljavitvi Cete naj bi se brezposelnost povečala (samo Evropa bo do leta 2023 izgubila blizu četrt milijona delovnih mest!), znižale pa bi se tudi plače in gospodarska rast, na drugi strani pa bi v državno blagajno priteklo manj dohodkov, kar bodo države izkoristile za dodatno zategovanje pasu.
Ali lahko ob povedanem preseneča, da se dolga leta glede na prihodek prikrajšani in čedalje bolj osiromašeni evropski in ameriški državljani navdušujejo nad skrajnimi alternativami, ki jih ponujajo populistični in nacionalistični skrajneži, medtem ko desna in leva politično prevladujoča struja ponujata oziroma ostajata pri ekonomsko in politično morbidnih »rešitvah«? Oba mainstreama bežita pred spoznanjem, da je treba mednarodno trgovino zasnovati v korist vseh in na zdržni globalizaciji na načelih enako(pravno)sti in družbene solidarnosti. To je z nasprotovanjem na eni strani hiperglobalizmu in entropiji demokracije ter na drugi v Evropi zgodovinsko zasidranim avtoritarnim nacionalizmom in rasizmom.
––––––
Ddr. Rudi Rizman je profesor sociologije na Filozofski fakulteti UL in Univerzi v Bologni.
Prispevek je mnenje avtorja
