Tiskane izdaje
Če se tudi iz aktualnega upora delavcev in lokalnega okolja Luke Koper zoper ravnanja »lastnikov« tega podjetja, ki je sicer deležen tudi širše podpore čedalje bolj ogorčene slovenske javnosti, ne bomo ničesar naučili in na tej podlagi ničesar tudi »sistemsko« ukrenili, potem nam pač ni pomoči. In če bo tudi ta upor uspešno »pogašen« zgolj z odstopom ali odpoklicem kakega državnega sekretarja za privatizacijo državnega premoženja, ministra za infrastrukturo ali predsednika uprave SDH, potem bo to znak, da nam preprosto ni jasno, kaj se pravzaprav dogaja in kakšni so v resnici globlji sistemski vzroki tega dogajanja. Karavana pa bo šla (še enkrat) spet dalje.
Anahroni družbenoekonomski sistem
Čas bi torej bil, da se vsaj ob tem – nadvse nazornem – primeru zavemo, da ne gre več le za napake v družbenoekonomskem sistemu, za katere so odgovorni posamezniki, ampak za napačen sistem, ki se sicer že dolgo lomi in poka po vseh šivih. In to je ob velikih, naravnost tektonskih spremembah v sodobni objektivni družbenoekonomski realnosti tudi povsem normalno in pričakovano, če si pač pred njimi predolgo zavestno zatiskamo oči. Družbenoekonomski sistem, ki je po svojem bistvu še vedno čisto navaden klasični »mezdni« kapitalizem z lastniki finančnega kapitala v vlogi »lastnikov podjetij« in »delodajalcev« (kupcev delovne sile) na eni ter lastniki dela v vlogi »delojemalcev« (prodajalcev delovne sile na trgu dela) na drugi strani, namreč preprosto ne sodi več v 21. stoletje. Uporov »mezdnih« delavcev in lokalnih okolij podjetij zoper »lastnike« in njihove izključne pravice do korporacijskega upravljanja v lastnem interesu ter prisvajanje poslovnih rezultatov podjetij bo zato vse več. In prav je tako.
Nova družbenoekonomska realnost
Živimo v eri znanja in s tem povezanega izjemno hitro naraščajočega pomena človeškega in na splošno intelektualnega (človeškega in strukturnega) kapitala za ustvarjanje nove vrednosti v sodobnih produkcijskih procesih v primerjavi s finančnim kapitalom podjetij. Če je bilo še pred petimi ali šestimi desetletji ravno obratno, danes intelektualni kapital, katerega lastniki so delavci, predstavlja v povprečju že okoli 85 odstotkov tržne vrednosti in s tem tudi dejanske produkcijske moči podjetij. Le še okoli 15 odstotkov ali dobro sedmino te produkcijske moči torej predstavlja finančni kapital. Se sploh zavedamo, kaj to pomeni v sistemskem smislu? Vse kaže, da ne.
Ne samo paradoksalno, ampak že dobesedno shizofereno je, da imamo kljub omenjenemu »obrnjenemu« produkcijskemu pomenu obeh temeljnih produkcijskih dejavnikov, to je finančnega kapitala in dela oziroma človeškega kapitala (znanja in zmožnosti, ustvarjalnosti, delovne motivacije in organizacijske pripadnosti), danes še vedno v veljavi sistem klasičnega »lastniškega« upravljanja in delitve novoustvarjene vrednosti, v katerem vse korporacijske pravice temeljijo na lastnini nad finančnim kapitalom, medtem ko so zaposleni kot lastniki najpomembnejšega produkcijskega dejavnika sedanjosti in prihodnosti s svojimi interesi v tem sistemu obravnavani zgolj kot najemna delovna sila z mezdo/plačo kot edino ekonomsko pravico. Je v tem sistemu sploh še kaj elementarne ekonomske logike? Zagotovo ne. Ta družbenoekonomski sistem je že zdavnaj postal ne samo popoln sistemski anahronizem, sprt z objektivno družbenoekonomsko realnostjo, temveč tudi popoln ekonomski anahronizem, ki zaradi izrazito demotivacijskih učinkov na nosilce človeškega kapitala začel že zelo resno zavirati hitrejši ekonomski razvoj.
Neumnost
V pravu je jasno, da pravni subjekti (fizične in pravne osebe) ne morejo imeti lastnika, ampak so lahko le sami nosilci lastninske pravice nad premoženjem podjetja. Nesporno je torej, da podjetja, pravno gledano, nimajo »lastnikov«. V ekonomiji pa je jasno, da finančni kapital in domnevno samoumevno »podjetništvo« njegovih lastnikov, ki je zlasti v primeru sodobnih »portfeljskih vlagateljev« prav tako samo še čista sistemska fikcija, sama po sebi, torej brez dela oziroma človeškega kapitala, ne moreta ustvariti ničesar. Podjetje v ekonomskem smislu je torej po logiki stvari lahko le integralna tvorba finančnega in človeškega kapitala ter njunih lastnikov.
Po kakšni logiki lahko potemtakem danes pravo (še vedno) priznava status gospodarske družbe kot pravne osebe zgolj »pravno personificiranemu« finančnemu kapitalu, vsa t. i. lastniška korporacijska upravičenja nad podjetjem (upravljanje, delitev dobička) pa izključno njegovim lastnikom? Enakopravno soupravljanje podjetij in sorazmerna udeležba pri poslovnem rezultatu sta že zdavnaj postala »ekonomski pravici« zaposlenih na temelju lastništva nad človeškim kapitalom, ki bi ju moralo že zdavnaj priznati tudi pravo. Če namreč ekonomska znanost človeškemu kapitalu že priznava status kapitala v pravem pomenu besede, potem bi morale biti po izvirni logiki kapitalizma njegovim lastnikom sistemsko priznane enake korporacijske pravice, kot jih danes pravo priznava lastnikom finančnega kapitala.
Družbena odgovornost podjetij
Kljub omenjenim objektivnim dejstvom teorija in praksa korporacijskega upravljanja v Sloveniji, vključno s prakso upravljanja z državnim premoženjem prek SDH, še vedno slepo sledi neoklasičnemu učenju Miltona Friedmana, imenovanem tudi »Friedmanova zabloda iz 70. let«, po katerem je podjetje/korporacija izključno »instrument delničarjev, ki so njeni lastniki«, v tržnem gospodarstvu pa obstaja za podjetje »ena sama samcata odgovornost – uporabljati svoje resurse na način, da maksimira svoje dobičke«. Skratka, podjetja naj bi obstajala in delovala izključno v (profitnem) interesu lastnikov njihovega finančnega kapitala. In to čeprav so eni ključnih soustvarjalcev nove vrednosti v produkcijskih procesih tudi zaposleni in čeprav podjetja prav vse vire za svoje delovanje črpajo iz svojega družbenega in naravnega okolja, ki so mu za to, kot uči sodobna teorija o družbeni odgovornosti podjetij, dolžna tudi ustrezno vračati (v obliki čim učinkovitejšega zadovoljevanja interesov vseh njihovih notranjih in zunanjih deležnikov, ne samo lastnikov kapitala).
In prav tej svetovni neumnosti, ki je v zvezi s konkretnim državnim upravljanjem Luke Koper in njene infrastrukture (pa tudi v zvezi z upravljanjem drugih državnih podjetij) sicer zelo izrazita, so se zdaj v resnici uprli delavci Luke Koper in prebivalci Primorske. Če podrobneje pogledamo njihove izražene zahteve, lahko namreč vidimo, da ne zahtevajo prav nič drugega kot več ekonomske demokracije in več družbene odgovornosti ter upoštevanja interesov zaposlenih in družbenega okolja kot ključnih notranjih in zunanjih deležnikov pri korporacijskem upravljanju konkretnega podjetja.
Podprimo delavce in okolje Luke Koper
Podprimo jih. Pa ne samo zaradi Luke Koper, ampak tudi zaradi vseh drugih slovenskih (državnih in zasebnih) podjetij, ki so upravljana na ta predpotopni način, predvsem pa zaradi nujnosti čimprejšnjih sprememb sedanjega mezdnokapitalističnega družbenoekonomskega sistema na splošno. Namesto tega nujno in čim prej potrebujemo ekonomsko demokracijo, v kateri bodo zaposleni na temelju lastništva nad (najmanj enakovrednim) človeškim kapitalom dobili status povsem enakovrednih subjektov v družbenoekonomskem sistemu.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Mato Gostiša univ. dipl. pravnik in doktor sociologije, direktor Študijskega centra za industrijsko demokracijo
